Dan D: »Mi bomo prej ko slej odšli. A spomin bo preživel.«

Veteran na ameriškem pokopališču: »To je prostor mojih najmočnejših spominov. Tu so pokopani moji prijatelji, tovariši, soborci ...«

Objavljeno
06. junij 2014 15.12
Obletnica invazije na Normandijo, Joseph Rally
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

Colleville-sur-Mer - Ameriško vojaško pokopališče nad plažo Omaha, eno izmed ključnih prizorišč zavezniškega izkrcanja pred sedemdesetimi leti, krasi prav posebna, kontemplativna tišina. Tudi kadar obiskovalci molčijo, jih je mogoče slišati. Veter nosi njihove besede v atlantsko morje ali pa jih razprši po prostranih travnikih. Tu se zgodovina dogaja v sedanjiku.

»Utrujen sem. Vsi, ki me spremljajo na poti, mi pravijo, da moram počivati. Jaz pa se ne morem premakniti od tu. To je prostor mojih najmočnejših spominov. Tu so pokopani moji prijatelji, tovariši, soborci ...« je na razgledni točki nad plažo, kjer se komurkoli z vsaj kančkom zgodovinskega spomina ves čas vrstijo podobe iz 
(pod)zavesti, dejal 92-letni veteran zavezniškega izkrcanja v Normandiji Clarence E. McCartney, ki je kot pripadnik prve inženirske enote na plaži Utah od zgodnjih jutranjih ur skrbel za dostavo bencina tako rekoč vsem borbenim enotam.

V pesek na krvavi plaži je kopal globoke luknje, kamor je shranjeval sode bencina. Iz peska je izkopaval mine in umikal ovire, ki so stale nasproti velikanski zavezniški armadi. Opravljal je »umazana dela«. Ves čas je bil izpostavljen nemškemu ognju. Nikoli ni zares razumel, kako mu je uspelo preživeti. Nikoli ni zares vedel, zakaj on ni bil eden izmed 2500 Američanov, ki so umrli že prvi dan izkrcanja. Skupaj jih je v bojih v Normandiji umrlo 9300.

»Preden sem prišel na pokopališče, smo bili na plaži, kjer sem se izkrcal. Samo stal sem in molčal. Celoten film izkrcanja se mi je zavrtel še enkrat. Zame je to preveč čustveno. Vedno je tako. In vedno je hkrati lepo in žalostno. Svet ne sme pozabiti, kaj smo storili in kaj se je dogajalo ...« je zaihtel pokončni starec, ki je v severno Francijo, kamor se redno vrača, tokrat prispel s skupino 28 ameriških veteranov, ki jih organizatorji spremljajo dobesedno na vsakem koraku. »Samo stran pogledam in že izginejo. Nekaj divjega imajo v sebi,« se je zarežal eden izmed njih.

Živa legenda

Poleg inženirca McCartneyja je ponosno sedel 93-letni veteranski tovariš Joseph »Joe« Reilly, pripadnik legendarne padalske enote 101st Airborne Division. Joe je bil najbolj glasen in razigran izmed vseh veteranov, ki so se danes zbrali na ameriškem vojaškem pokopališču v Colleville-sur-Meru. »Že prvo jutro - v zaledje plaže Utah smo skočili sredi noči - sem izgubil deset soborcev. Nemci so nas kosili z mitraljezi in ostrostrelskimi puškami. Bilo je strašljivo. Ko sem pristal v grmovju, nisem vedel, kje sem. Padalci smo zgrešili cilj. Padli smo v bližino nemških položajev. Sami smo se morali znajti. Streljal sem kot nor. Predvsem po drevesih, na katerih so se skrivali nemški ostrostrelci. Dva sem sestrelil. 
K meni je pritekel nadrejeni častnik in me nadrl kot cucka. Kaj za vraga počneš?! Streljam, zato sem tu, sem mu odvrnil,« se je zarežal Joseph Reilly, ki je bil leta 2006 izbran za ameriškega vojnega veterana leta in ima v Združenih državah status žive legende.

Ta status mu očitno ugaja. »Pred vojno sem delal v tovarni orožja, po vojni pa sem se zaposlil v tovarni pisal Parker, kjer sem delal do upokojitve. Vse življenje sem bil sindikalist. Še danes grem na čisto vsak sindikalni shod in se borim za delavske pravice. Tako, kot sem se nekoč boril za soborce. Po današnjih standardih bi me verjetno lahko oklicali za socialista,« je nadaljeval krepki starec, ki ga je ves čas spremljala ameriška televizijska ekipa, po pokopališču pa se je prevažal v avtomobilu za golf. »Od vsega se najbolj spominjam hrupa,« je dodal možakar, ki živi pri mlajši hčeri v San Diegu in je sodeloval v vseh ključnih bitkah znamenite padalske divizije, ki jo slavijo tudi številni filmi in televizijske nadaljevanke.

Okoli ameriških, britanskih, avstralskih, kanadskih in novozelandskih veteranov so se ves čas zgrinjali častilci njihovega »lika in dela«. Pred desetimi leti, ko je bilo veteranov ob šestdesetletnici izkrcanja v Normandiji neprimerno več, ni bilo tako. Prisotnost veteranov se je tedaj marsikomu zdela samoumevna. Veteranske vrste pa se hitro redčijo. Morda je letos obletnica tudi zato toliko bolj spektakularna in slikovita kot pred desetletjem - ker je zadnja, ki se ­izraža »v živo«.

Zadnje priče

Po Normandiji vihrajo zastave zavezniških držav. Največ je francoskih, ameriških in britanskih. Ceste, še posebej lokalne, ki niso kaj dosti drugačne kot med drugo svetovno vojno, so zasedli obsedenci s starimi vojaškimi vozili. Tanki, džipi, oklepna vozila in tovornjaki, med njimi so številni resnični veterani Normandije, ustvarjajo zgodovinsko vzdušje, ki se dogaja tukaj in zdaj. Še posebej v avtentičnih vojaških taborih, ki so jih stotine navdušencev postavile točno tja, kjer so stali zgodaj poleti leta 1944.

»Ko se vozimo po Normandiji, ne morem verjeti svojim očem. Nihče ne more vedeti, koliko nam to pomeni. Minilo je sedem desetletij, tukaj pa nas ljudje na vsakem koraku opominjajo, da nas ne bodo nikoli pozabili. Prej ali slej bo umrl tudi zadnji izmed nas. A spomin na dan D in vse, kar mu je sledilo, bo preživel. Zato smo se borili,« mi je v Collevillu dejal Bill Colwell, najmlajši izmed ameriških veteranov, ki se je »s prijazno lažjo«, kot pravi, prijavil v vojsko pri petnajstih letih in čigar zgodbo si lahko preberete v današnji Sobotni prilogi.

»Ti možje so se žrtvovali, da smo mi lahko svobodni,« je ameriški predsednik Barack Obama na francosko-ameriškem pokopališču danes pokazal na skupino veteranov največjega izkrcanja v zgodovini človeštva in vojaške operacije, ki je spremenila tok druge ­svetovne vojne.