Daniel Ortega, samodržec, ki je snel masko

Nobenih volitev ne bo, v Nikarag­vi že ne, je v začetku tedna na proslavi 47-letnice sandinistične revolucije z odra v Managvi grmel Daniel Ortega. Še preden se je njegov ameriški kolega Donald Trump zares in v podrobnosti lotil glavnih sovragov na zahodni polobli, Venezuele in Kube, ga je izzval najbolj obroben tiran iz Srednje Amerike, nikaragovski sopredsednik. Drugi del predsedniškega para je njegova žena Rosario, oba se zdita, kakor da ju je že zdavnaj povozil čas.

Da se bo zgodilo, kar se dogaja zdaj, je Ortega posredno napovedal pred letom, ko je prilagodil ustavo družinskemu razmerju sil, svojo ženo Rosario Murillo je postavil za sopredsednico, volitve, ki bi morale biti letos, pa preložil na prihodnje leto.

Na proslavi oblet­nice udara proti prejšnjemu diktatorju Anastasiu Somozi je zadnjo nedeljo naposled rekel bobu bob. Snel je masko. Pravzaprav sta si snela masko, saj gre za dva človeka, Rosario Murillo je v domači hiši nosila hlače, še preden jo je soprog razglasil za enakopravno sebi.

V Nikaragvi ne bo več volitev, saj bi si v tem primeru opozicija zagotovila zmago in se oklenila oblasti, to bi bila vrnitev v Somozove čase, je Ortega vpil z oslabljenim glasom. Žena ga je spodbujala z gestami, ki so spominjale na rahlo moteno osebnost.

Množica, ki so jo prignali na trg, kakor od nekdaj počnejo tudi na Kubi, je vzklikala. Opozicija, katere voditelji so v izgnanstvu, se je zdrznila. Srednjeameriški sosedi Nikaragve so kar malo zmedeni, saj ne vedo, kaj jih čaka, če se bosta zakonca Ortega spomnila še česa bolj norega, kot je prepoved volitev.

Daniel Ortega in njegova žena Rosario Murillo. FOTO: Cesar Perez/Afp

V deželi, v kateri vladajo isti ljudje kot 19. julija 1979, ko so sandinisti vkorakali v Managvo, je sandinizem že zdavnaj spremenil barvo in pomen. Pred 47 leti so sandinistično fronto FSLN sestavljale tri gverilske organizacije, vojaško najmočnejša se je zdela tretja, ki je nastala zadnja in je imela podporo evropske socialne demokracije.

Oblast so sprva predstavljali člani sandinistične junte, v njej sta bila tudi poznejši Ortegov podpredsednik republike Sergio Ramírez in poznejša predsednica države Violeta Barrios de Chamorro. Sedež junte je bil v Kostariki, na domu Sergia Ramíreza.

Odločanje je potem dokaj hitro prevzela skupina, ki jo je vodil Daniel Ortega. Ta je od leta 1974 živel v Havani in se šolal pri Castrovih. Pripadal ji je tudi njegov brat Umberto, ki je postal obrambni minister. Ko je leta 1990 na volitvah zmagala Violeta Barrios, je Umberto Ortega ostal z njo kot obrambni minister in vojaški poveljnik. Brata Ortega od tedaj nista več govorila.

Ko so sandinisti 19. julija 1979 zavzeli Managvo, je Daniel Ortega­ hitro priletel iz Havane. Ortega in Rosario ​Murillo sta pustila vsak svojo družino, se združila in ustvarila novo dinastijo, tisto, ki zdaj razglaša, da v Nikaragvi ne bo več volitev. Za vladanje sta že pripravila sina. Podobna stališča je imel nekoč Anastasio Somoza, tudi njegova družina je vladala več ­desetletij.

Od njunih nekdanjih soborcev v Managvi ni nikogar, predsedniški par ju je izgnal ali spravil v zapor. Vsem sta že pred leti odvzela dokumente in državljanstvo.

Konec prejšnjega tedna sta prekinila tudi diplomatske stike z Italijo, ki je protestirala, ker Managva noče izročiti rdečega brigadista Alessia Casimirrija. Rim ga išče od leta 1978, ko so Casimirri in prijatelji ugrabili in ubili Alda Mora. Casimirri je že dolgo uspešen gostilničar in poslovnež v Managvi. Ortega in Rosario Murillo niti pomisliti nočeta, da bi ga izročila Rimu. Precej laže je prekiniti stike.

Predsednica in predsednik Ortega sta prav v dneh proslavljanja obletnice mirila vse bolj zagrete domače in tuje nasprotnike njunega povezovanja s Kitajsko. Kitajska si lasti že desetino ozemlja Nikaragve. Pravijo, da se še ni odrekla načrtom, da bi čez ozemlje Nikaragve zgradila nov prekop med Pacifikom in Atlantikom.

Ortega je s Pekingom navezal diplomatske stike kmalu po zavzetju Managve leta 1979, njegova naslednica Violeta Barrios de Chamorro pa je to odločitev preklicala in spet navezala stike s Tajvanom. Ko se je Ortega vrnil, od tedaj sta minili dve desetletji, je v državo pripeljal Kitajce. Z njimi je sklenil in še sklepa velike posle. Kitajci obvladajo nikaragovsko gospodarstvo. Gradijo pristanišča, železniške proge, energetika je tudi že v njihovih rokah, tudi stanovanja gradijo, v deželi z izjemnimi količinami vode rešujejo vodne projekte.

Najbolj glasen nasprotnik dinastije Ortega – Murillo je Sergio Ramírez. Tudi najbolj uspešen je, saj je član španske akademije znanosti in umetnosti, dobitnik Cervantesove nagrade, eden izmed najbolj branih pisateljev v španskem jeziku. Ortegovim je pobegnil, ko so ga hoteli aretirati. Violeta Barrios je umrla v Kostariki, kamor so jo umaknili njeni otroci, vplivni politiki in novinarji. Umberto Ortega je umrl, pred tem se je z bratom srečal samo na maminem pogrebu.