Desetletje pozneje se kriza umirja, nekaj smo se celo naučili

»Evropa je v hudih težavah,« je 23. septembra v govoru na zasedanju generalne skupščine OZN dejal ameriški predsed­nik Donald Trump. V govoru je posvaril svoje čezatlantske partnerice, da je tok migrantov, ki nezakonito prečkajo evropske meje, postal neustavljiv val. Ni se enkrat zgodilo, da so podatki pokazali ravno nasprotno sliko, kot jo je poskušal prikazati najbolj znani slovenski zet.

Tako je bilo tudi tokrat, v letošnjih prvih osmih mesecih je namreč v Evropo nezakonito vstopilo 112.000 ljudi, kar je 21 odstotkov manj kot leto prej. Še bolj osupljiv je 52-odstotni upad glede na primerljivo obdobje leta 2023, ko je na evropskih obalah pristalo ali njene meje prestopilo 231.000 ljudi.

Število migrantov pa se ne zmanjšuje, ker bi se spremenili temeljni vzroki migracij. Države, kot sta Afganistan in Eritreja, ostajajo represivne. Druga območja, kot sta Sudan in Sahel, še vedno krvavijo v državljanskih vojnah ali nasilnih uporih. V Bangladešu in Egiptu, od koder je največ tistih, ki nezakonito prečkajo meje z Evropo, mnogi med njimi pa iščejo delo, je še vedno veliko revščine.

Po poročanju tednika The Economist se število nezakonitih vstopov v Evropo zmanjšuje zato, ker EU preizkuša nove načine za njihovo preprečevanje. Rezultati so za mnoge obetavni, vendar so nekatere metode lahko problematične in v nasprotju z osnovnimi vrednotami EU, ki poskuša s strogimi ukrepi migrante držati čim dlje od obal sredozemskih držav.

Ameriški predsednik Donald Trump trdi, da je tok migrantov, ki nezakonito prečkajo evropske meje, postal neustavljiv val, uradni podatki Frontexa kažejo, da se priseljevanje umirja. Foto Abdul Saboor/Reuters

Manj migracij ne pomeni manj organiziranih tihotapcev

Avstrijski aktivist za pravice migrantov, ustanovitelj in predsednik nevladne organizacije SOS Balkanroute Petar Rosandić ima tudi sam begunsko izkušnjo, saj je kot otrok z družino bežal pred vojno na Hrvaškem. V avstrijski in evropski javnosti je postal znan, potem ko je sodišče v Avstriji zavrglo tožbo proti njemu in SOS Balkanroute, ker je opozarjal na nelegalen avstrijski zapor za begunce v Bosni in Hercegovini, ki je po svojem načinu delovanja spominjal na ameriško taborišče v Guantanamu na Kubi, in tudi dosegel njegovo zaprtje.

Kot dober poznavalec razmer na balkanskem delu migrantske poti lahko aktualno stanje razmeroma natančno oceni in prepričan je, da uradni podatki Frontexa, ki kažejo znaten upad prihodov novih migrantov, držijo. Ob tem pa je opozoril, da se hkrati vse bolj krepijo tihotapske strukture, in to opisal na primeru Bihaća v Bosni in Hercegovini, kjer tihotapci z ljudmi poleg že običajnih storitev svojega omrežja migrantom ponujajo tudi organizirane namestitve.

»Težko je dati dokončno napoved, kaj vse se bo v prihodnje dogajalo z migracijami v našem delu Evrope. Veliko je odvisno od tega, koliko ljudi se bo podalo na pot naprej iz Turčije in Grčije. Kot je znano, so tam razmeroma na novo prispele velike skupine ljudi iz Sudana, denimo na otoku Kreta, kamor pridejo iz Libije, Tunizije in podobno. Prihodnje premike teh ljudi je težko predvideti,« pravi Rosandić.

Evropska politika zaprtih meja je pripeljala do tega, da so migranti bolj izpostavljeni kriminalnim strukturam tihotapcev, ki zanje ostajajo edina vstopnica v Evropsko unijo, opozarja Petar Rosandić, ustanovitelj in predsednik avstrijske organizacije SOS Balkanroute. Foto osebni arhiv

Po njegovem mnenju je evropska politika zaprtih meja pripeljala do tega, da so migranti bolj izpostavljeni kriminalnim strukturam tihotapcev, ki zanje ostajajo edina vstopnica v Evropsko unijo: »Po drugi strani jim, če ne uporabijo storitev teh tihotapskih omrežij in se poskušajo na svojo roko prebiti do Evrope, grozi policijska gumijevka in že dobro poznano nasilje.«

V svojem aktivizmu, ki ga kot nekdanji begunec jemlje zelo resno, sogovornik neprestano poudarja, da za številkami in statistikami vedno stojijo ljudje, torej posamezniki, ki so bili od doma prisiljeni bežati pred vojno, represijo ali revščino. Da ti ljudje lahko družbo tudi obogatijo, dokazuje s primerom Ibrahima Razula, zdaj trenerja ženske ekipe nogometnega kluba Austria v Celovcu. Po kar 51 nasilnih vračanjih na »balkanski poti« mu je tudi s pomočjo organizacije SOS Balkanroute vendarle uspelo priti do Avstrije, pove Petar Rosandić.

Ekonomski migrant: od vsiljivca do zaželenega gosta

Tako imenovana begunska kriza je veliko bolj prepletena z gospodarskimi procesi, kot se vidi na površju, začetek krize pred dobrim deset­letjem je sledil evropski dolžniški krizi.

»Spomnimo se gospodarske tesnobe iz tistega časa, ko smo neprestano poslušali mantro, da bomo bankrotirali, in bog ne daj, da bi tujec tedaj dejal, da hoče priti k nam delat. Ekonomski migrant je bila zlovešča kategorija, nekdo, ki nam je prišel iztrgat kos kruha iz ust. Takrat je bilo mogoče priti v Evropo samo kot begunec, torej iz humanitarnih razlogov,« ozadje današnjih razmer razlaga slovenski aktivist Miha Blažič.

Za številkami in statistikami vedno stojijo ljudje, torej posamezniki, ki so bili od doma prisiljeni bežati pred vojno, represijo ali revščino. Ti ljudje lahko s svojimi izkušnjami družbo ciljne države tudi obogatijo, če jim le damo priložnost. Foto Jure Eržen

Ljudem, ki so na vse mogoče načine iskali dokaze, da niso begunci, ampak ekonomski migranti, je bilo po zakonu prepovedano delati, sočasno pa jih je velik del javnosti napadal, ker prejemajo denarno pomoč od države.

»Položaj žrtve je za kateregakoli človeka izjem­no nehvaležen, na dolgi rok slabo vpliva na to, kako jih domači ljudje dojemajo ... na ulici boste enemu brezdomcu dali nekaj drobiža, ko pa jih bo 20, jih boste pošiljali delat. Podobno ima tudi usmiljenje do beguncev v Evropi omejen doseg in rok trajanja,« pravi Blažič in poudarja, da si begunci ne želijo usmiljenja in životarjenja, temveč zgolj priložnost, da si sami na novo zgradijo svoje življenje in postopoma postanejo polnovredni člani družbe.

Po koncu pandemije, ko je gospodarska rast dobila nov zagon, so se številni delovno aktivni umaknili s trga dela in ob izdatni pomoči negativnih demografskih trendov je v Evropi začelo hudo primanjkovati kadra, zato je ekonomski migrant nenadoma postal zaželen v večini evropskih držav. Odpiranje gospodarstva je po Blažičevem mnenju kljub vsemu imelo pozitiven učinek tudi na begunce in prosilce za azil, torej vse te, ki so k nam prišli iz humanitarnih razlogov.

»Mi smo se zelo borili, da bi oni čim prej dobili dostop do trga dela. Po novem namesto da čakajo prvih devet mesecev, dobijo dostop do trga dela po treh mesecih. In kar naenkrat, glej ga zlomka, vsi prosilci za azil delajo. To pomeni, da se hitreje ekonomsko opolnomočijo, spoznavajo sistem, dobijo socialni krog zunaj azilnega sistema, se hitreje učijo jezika, ker so med drugimi ljudmi,« našteva sogovornik.

Kar 16 odstotkov delovno aktivnih zaposlenih v Sloveniji je tujcev, velik del jih dela pod pogoji, ki so zelo pod standardi. »In nam je to kar nekako v redu, s tem živimo, ker se nam zato vse poceni,« opozarja aktivist Mitja Blažič. Foto Uroš Hočevar

Tudi bolj rigidni deli državne uprave se mehčajo

Ker imajo tudi prosilci za azil prej možnost zaposlitve, je manj verjetnosti, da bi zaradi dolgotrajne neaktivnosti ostali paralizirani, okolje pa hitreje dojame, da si tudi ti ljudje želijo delati in se vključiti v družbo ter niso prišli zgolj nekomu nekaj vzet. Ob tem Blažič pohvali ministrstvo za notranje zadeve, ki je sicer veljalo za rigidno institucijo pri obravnavi prosilcev za azil, da v zadnjem obdobju kaže več posluha in razumevanja tako za potrebe azilantov na eni strani kot za potrebe gospodarstva na drugi.

Paradoks pa vidi v tem, da imajo po novem begunci celo boljše možnosti za zaposlitev kakor tisti, ki pridejo delat z delovnimi dovoljenji. Poleg prostega dostopa do služb imajo prosilci za azil možnost, da lahko zamenjajo službo, kadar jim ustreza, kar pa ni dovoljeno tistim z delovnim dovoljenjem, ki so določen čas vezani na prvega delodajalca, kar je pogost vir zlorab.

Poleg tega so prosilci za azil bolje seznanjeni s svojimi pravicami, tu so že nekaj časa, vedo denimo, kaj mora biti na plačilni listi, da morajo biti plačani prispevki in podobno, in imajo v tem pogledu nekaj več pogajalske moči. Vizumski delavec iz Azije ničesar od tega nima, nima informacij o svojih pravicah, do vratu je zadolžen, ker je moral plačati pet do deset tisoč evrov posredniku, da mu je uredil dokumente, posrednik in delodajalec sta zanj edini stik z lokalnim okoljem in je od njiju odvisen.

»Država po mojem mnenju na to ni pripravljena, imamo neučinkovit nadzor, neučinkovite inšpekcije, tožilstvo pa raje pazi, da se ne zameri delodajalcu kot delojemalcu iz neke daljne države,« meni Blažič.

Tako imenovana begunska kriza je veliko bolj prepletena z gospodarskimi procesi, kot se to vidi na površju. Poceni in obupana delovna sila je voda na mlin lastnikom kapitala, ki si gotovo ne želijo ustaviti dotoka vedno novih poceni delovnih rok. Foto Dejan Javornik

Od zlorab migrantskih delavcev do zlorab vseh nas je le korak

Evropska družba, ki vse manj skriva nestrpnost do vseh drugačnih in obrobnih, torej tudi do ekonomskih migrantov iz daljnih krajev, se premalo zaveda svojega položaja in močne odvisnosti od priseljenske delovne sile ter koristi, ki jih ta lahko prinese. Slovenija denimo se je znašla v položaju, ko je kar 16 odstotkov delovno aktivnih zaposlenih tujcev, kadra pa še vedno primanjkuje. »Velik del teh zaposlenih dela pod pogoji, ki so zelo pod standardi, in nam je to kar nekako v redu, s tem živimo, ker se nam zato vse poceni,« opozarja Blažič.

Čeprav se je ravno na krilih strašenja s posledicami množičnih migracij v velikem delu Evrope na oblast povzpela skrajna desnica, sogovornik dvomi, da politična desnica v resnici nasprotuje migracijam, saj poceni delovna sila, ki prihaja z migracijami, ustreza lastnikom kapitala, ti pa so običajno naravni zavezniki politične desnice.

»Po drugi strani prav te iste stranke dobijo priložnost za sejanje nestrpnosti v slogu 'glejte, koliko je zdaj več temnih med nami', v resnici pa marsikateri med njimi dela pod enako slabimi pogoji kot marsikateri domači delavec, a se tako ne bosta povezala in uprla,« razmišlja Blažič.

Begunci in migranti v improviziran kampu na obrobju mesta. Velika Kladuša, Bosna in Hercegovina 11.julija 2018. [begunci,migranti,begunski kampi,migracije,Evropa,Velika Kladuša,Bosna in Hercegovina] Foto Jure Eržen/delo

Po njegovem prepričanju sindikati pri nas močno zaostajajo v organiziranju tujih delavcev glede na stopnjo organiziranosti v drugih državah. V Sloveniji se slabe razmere za priseljenske delavce ignorira na podoben način, kot se je dolga leta ignoriralo agencijsko delo in pred tem še prekarno delo, dokler se v nekem trenutku ne bomo zavedeli, da imamo nekaj sto tisoč zaposlenih, ki plačujejo minimalne prispevke, kar bo čez čas privedlo do znatne luknje v pokojninski blagajni.

Zaradi tega se bo morala podaljševati delovna doba vsem vključenim v pokojninski sistem in tedaj bo prepozno za obžalovanje, ker smo molče gledali proč ob zlorabah migrantskih delavcev in tako posredno odobravali sporne prakse.