Desnica na srcu, ki neti polemike
Z odkritjem spomenika so zaznamovali 19. obletnico smrti prvega predsednika neodvisne Hrvaške.
Odpri galerijo
Kipar Kuzma Kovačić je pojasnil, da je hotel ovekovečiti trenutek, ko je Tuđman popeljal Hrvaško »iz suženjstva v svobodo«. FOTO: Dragan Matić/Cropix
Še preden so na območju tako imenovanih Bandićevih fontan, med koncertno dvorano Vatroslava Lisinskega in poslopjem mestne uprave, postavili spomenik Franju Tuđmanu, je napoved, da bo tukaj stal 4,2 metra visok kip, povzročila nov razkol v Zagrebu in po vsej Hrvaški.
Glasne kritike in pohvale se izmenjujejo od prejšnjega ponedeljka, ko so delo akademskega kiparja Kuzme Kovačića postavili na podstavek. Več kot očitno je, da se bo polemika nadaljevala tudi po slovesnem odkritju spomenika, s katerim so 10. decembra zaznamovali 19. obletnico smrti prvega predsednika neodvisne Hrvaške.
Hrvaško javnost, kot se zdi, še najmanj skrbi dejstvo, da je bilo do zdaj po »lepi naši« postavljenih že več kot 80 Tuđmanovih kipov in doprsnih spomenikov, kar priča o tem, da se izkazovanje časti določenemu idolu ni kaj dosti spremenilo od časov, ko so po državi postavljali spomenike Josipu Brozu - Titu.
Tokrat poteka polemika o tem, ali je Kuzma Kovačić ustvaril pravo podobo pokojnega predsednika in zakaj je pogled bronastega kipa tako žalosten, medtem ko njegova desnica počiva na srcu, kamor jo je Tuđman položil, kadar je zazvenela hrvaška himna.
Tuđmanov sin Stjepan se je že prej pritoževal zaradi »nesrečnih« spomenikov, v katerih ne prepozna očeta, general Hrvaške vojske Ljubo Ćesić - Rojs pa je ugotovil, da »to ni Hrvaška, kakršno si je zamislil Franjo Tuđman, tako kot mu tudi spomenik ni podoben«. Vprašanje, kakšno Hrvaško si je zamišljal pokojni predsednik, je prav tako tema polemike, ki še traja med Hrvati, čeprav je od priznanja njihove države minilo 27 let. Očitno je bilo, da si je premier Andrej Plenković, ki se je udeležil odkritja spomenika, prizadeval ustaviti trend »detuđmanizacije« Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ) s poudarjanjem dvomov o obstoječih državnih institucijah pa tudi o pravilnosti Tuđmanove politike sprave s Srbijo in Srbi, ki so tudi po vojni ostali na Hrvaškem.
Ko so pred petimi leti in pol v Splitu odkrili spomenik Franju Tuđmanu, je skupina tamkajšnjih prebivalcev pred njim razvila transparent z napisom »Tito 62«. V odprtem pismu so pojasnili, da so nezadovoljni s postavitvijo spomenika človeku, ki je »poskušal na vse mogoče načine izbrisati identiteto Dalmacije« (poimenoval jo je Južna Hrvaška) in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prispeval h kulturnemu, gospodarskemu in političnemu uničenju Splita. Poleg tega so Tuđmanov kip v tem mestu postavili točno tja, kjer je imel Tito leta 1962 enega izmed zgodovinskih govorov in del Splitčanov je protestiral zaradi »še enega tihega prizadevanja za revidiranje zgodovine«.
V Zagrebu se je o postavitvi in odkritju spomenika razvila širša polemika. Komentator Novega lista Zdenko Duka se je med drugim vprašal, zakaj Hrvaška 19 let po odhodu »očeta domovine« še vedno ponavlja njegove napake s tem, ko posebej obravnava privilegirane kaste veteranov branilcev, sledi nacionalistični politiki, mirno sprejema neuspešno gospodarstvo, se uklanja razbohoteni korupciji in se ne upira vseobsegajočemu političnemu nadzoru.
Nekateri komentatorji so v roki, položeni na srce, prepoznali delitev na »naše« in »vaše«, kajti ta kretnja je značilna samo za desnico, medtem ko levo usmerjeni politiki poslušajo himno z rokama, spuščenima ob telesu. Veliko ljudi je Kovačićev kip razglasilo za uspešnega v neuspešnosti, saj je, kot je dejal Jurica Pavičić iz Jutarnjega lista, »poosebljenje dežele, ki površinsko posnema modernost«, pod površjem pa se skriva »družba 19. stoletja, klerikalne ideologije, samocenzure v umetnosti, patriarhata, prepovedi kritičnega mišljenja v zgodovinskih temah, verouka v šolah in strahu pred znanostjo«.
Spomeniku med Novim in Starim Zagrebom pravijo tudi »Bandićev Tuđman« – po zagrebškem županu Milanu Baniću, ki ga ima za dosežek, s katerim je pokazal spoštovanje »očetu naroda« in mestu, na čelu katerega je že dolgih 15 let (od leta 2000 s triletno prekinitvijo). Zagrebčanom je pred desetimi leti obljubil, da bo postavil »najlepši in najvišji spomenik« pokojnemu predsedniku, ker pa kip ni ne eno ne drugo (kip Tuđmana v Makarski je pol metra višji od zagrebškega), se ljudje sprašujejo, ali je v resnici moral stati 4,5 milijona kun (600.000 evrov).
Ob vznožju bronastega spomenika, ki stoji na kamnitem bloku, so zapisane besede iz Tuđmanovega zaporniškega dnevnika iz leta 1984: »Lahko mi vzamete svobodo in življenje, ne morete pa mi vzeti misli in resnice, pa tudi ne mojega prispevka narodu, ki mu pripadam.« »To je zgodovinski trenutek,« je izjavil kipar Kuzma Kovačić, ki je pojasnil, da je hotel ovekovečiti trenutek, ko je Tuđman popeljal Hrvaško »iz suženjstva v svobodo«.
Milan Bandić je hotel priti na odkritje spomenika iz bolnišnice, v katero so ga v soboto sprejeli zaradi pljučne embolije, a je moral upoštevati zdravnikov nasvet, da bi zanj to bilo preveliko tveganje. Nekateri tukajšnji prebivalci so komentirali dogajanje z besedami, da je župan s tem pravzaprav postavil spomenik samemu sebi, ker dobro ve, da od Zagrebčanov za njihov denar ne bo dobil nobenega več.
Glasne kritike in pohvale se izmenjujejo od prejšnjega ponedeljka, ko so delo akademskega kiparja Kuzme Kovačića postavili na podstavek. Več kot očitno je, da se bo polemika nadaljevala tudi po slovesnem odkritju spomenika, s katerim so 10. decembra zaznamovali 19. obletnico smrti prvega predsednika neodvisne Hrvaške.
Hrvaško javnost, kot se zdi, še najmanj skrbi dejstvo, da je bilo do zdaj po »lepi naši« postavljenih že več kot 80 Tuđmanovih kipov in doprsnih spomenikov, kar priča o tem, da se izkazovanje časti določenemu idolu ni kaj dosti spremenilo od časov, ko so po državi postavljali spomenike Josipu Brozu - Titu.
Tokrat poteka polemika o tem, ali je Kuzma Kovačić ustvaril pravo podobo pokojnega predsednika in zakaj je pogled bronastega kipa tako žalosten, medtem ko njegova desnica počiva na srcu, kamor jo je Tuđman položil, kadar je zazvenela hrvaška himna.
Tuđmanov sin Stjepan se je že prej pritoževal zaradi »nesrečnih« spomenikov, v katerih ne prepozna očeta, general Hrvaške vojske Ljubo Ćesić - Rojs pa je ugotovil, da »to ni Hrvaška, kakršno si je zamislil Franjo Tuđman, tako kot mu tudi spomenik ni podoben«. Vprašanje, kakšno Hrvaško si je zamišljal pokojni predsednik, je prav tako tema polemike, ki še traja med Hrvati, čeprav je od priznanja njihove države minilo 27 let. Očitno je bilo, da si je premier Andrej Plenković, ki se je udeležil odkritja spomenika, prizadeval ustaviti trend »detuđmanizacije« Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ) s poudarjanjem dvomov o obstoječih državnih institucijah pa tudi o pravilnosti Tuđmanove politike sprave s Srbijo in Srbi, ki so tudi po vojni ostali na Hrvaškem.
»Tito 62«
Ko so pred petimi leti in pol v Splitu odkrili spomenik Franju Tuđmanu, je skupina tamkajšnjih prebivalcev pred njim razvila transparent z napisom »Tito 62«. V odprtem pismu so pojasnili, da so nezadovoljni s postavitvijo spomenika človeku, ki je »poskušal na vse mogoče načine izbrisati identiteto Dalmacije« (poimenoval jo je Južna Hrvaška) in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prispeval h kulturnemu, gospodarskemu in političnemu uničenju Splita. Poleg tega so Tuđmanov kip v tem mestu postavili točno tja, kjer je imel Tito leta 1962 enega izmed zgodovinskih govorov in del Splitčanov je protestiral zaradi »še enega tihega prizadevanja za revidiranje zgodovine«.
Hrvaški premier Andrej Plenković si je na odkritju spomenika prizadeval ustaviti trend »detuđmanizacije« HDZ. Na fotografiji s sinom pokojnega predsednika Miroslavom Tuđmanom. FOTO: Dragan Matić/Cropix
V Zagrebu se je o postavitvi in odkritju spomenika razvila širša polemika. Komentator Novega lista Zdenko Duka se je med drugim vprašal, zakaj Hrvaška 19 let po odhodu »očeta domovine« še vedno ponavlja njegove napake s tem, ko posebej obravnava privilegirane kaste veteranov branilcev, sledi nacionalistični politiki, mirno sprejema neuspešno gospodarstvo, se uklanja razbohoteni korupciji in se ne upira vseobsegajočemu političnemu nadzoru.
Nekateri komentatorji so v roki, položeni na srce, prepoznali delitev na »naše« in »vaše«, kajti ta kretnja je značilna samo za desnico, medtem ko levo usmerjeni politiki poslušajo himno z rokama, spuščenima ob telesu. Veliko ljudi je Kovačićev kip razglasilo za uspešnega v neuspešnosti, saj je, kot je dejal Jurica Pavičić iz Jutarnjega lista, »poosebljenje dežele, ki površinsko posnema modernost«, pod površjem pa se skriva »družba 19. stoletja, klerikalne ideologije, samocenzure v umetnosti, patriarhata, prepovedi kritičnega mišljenja v zgodovinskih temah, verouka v šolah in strahu pred znanostjo«.
Spomenik Bandiću?
Spomeniku med Novim in Starim Zagrebom pravijo tudi »Bandićev Tuđman« – po zagrebškem županu Milanu Baniću, ki ga ima za dosežek, s katerim je pokazal spoštovanje »očetu naroda« in mestu, na čelu katerega je že dolgih 15 let (od leta 2000 s triletno prekinitvijo). Zagrebčanom je pred desetimi leti obljubil, da bo postavil »najlepši in najvišji spomenik« pokojnemu predsedniku, ker pa kip ni ne eno ne drugo (kip Tuđmana v Makarski je pol metra višji od zagrebškega), se ljudje sprašujejo, ali je v resnici moral stati 4,5 milijona kun (600.000 evrov).
Ob vznožju bronastega spomenika, ki stoji na kamnitem bloku, so zapisane besede iz Tuđmanovega zaporniškega dnevnika iz leta 1984: »Lahko mi vzamete svobodo in življenje, ne morete pa mi vzeti misli in resnice, pa tudi ne mojega prispevka narodu, ki mu pripadam.« »To je zgodovinski trenutek,« je izjavil kipar Kuzma Kovačić, ki je pojasnil, da je hotel ovekovečiti trenutek, ko je Tuđman popeljal Hrvaško »iz suženjstva v svobodo«.
Milan Bandić je hotel priti na odkritje spomenika iz bolnišnice, v katero so ga v soboto sprejeli zaradi pljučne embolije, a je moral upoštevati zdravnikov nasvet, da bi zanj to bilo preveliko tveganje. Nekateri tukajšnji prebivalci so komentirali dogajanje z besedami, da je župan s tem pravzaprav postavil spomenik samemu sebi, ker dobro ve, da od Zagrebčanov za njihov denar ne bo dobil nobenega več.
