Diamanti naprej, ljudje stop

Novice o stotinah trupel ­nesrečnikov, ki so v iskanju ­varnosti in boljšega življenja­ na poti iz Afrike v Evropo umrli­ v Sredozemskem morju,­ nikogar ne morejo pustiti ravnodušnega.­ Povečanje števila reševalnih ladij bi bilo sicer dobrodošlo, a ne bo odpravilo vzrokov, zakaj se ljudje sploh odpravljajo na nevarno pot.

Nekateri bežijo pred preganjanjem in vojnami, drugi se podajo na tvegano pot dobesedno s trebuhom za kruhom, ker v domovini preprosto ne morejo preživeti. Pravzaprav tudi bežijo − pred ekstremno revščino, ki človeku jemlje dostojanstvo. Do tega ima »zahodni svet« veliko manj razumevanja. Iskanje boljšega življenja je na neki način kriminalizirano.

»Migracije so stare toliko kot človeštvo. Ljudje so se vedno selili in upravičeno lahko pričakujemo, da se vedno bodo. Pravzaprav Evropa danes ne bi bila zelo obljudena, če ne bi bilo migracij. Če ne bi bilo migracij, tudi ne bi bilo kolonizacije. Razlika je, da ko so Evropejci pred 500 leti prispeli na druge konce sveta, jim niso rekli ilegalni prebežniki niti migranti, ampak so bili raziskovalci, odkritelji. Ko gredo Evropejci delat kam drugam, jim pravijo izseljenci (expats), ko pridejo Afričani v Evropo, pa so migranti oziroma ilegalni prebežniki,« je ugotovil Max Zimani, ki je pred skoraj tremi desetletji prišel v Slovenijo iz Zimbabveja študirat računalništvo in informatiko.

Zdaj je programski direktor v nevladni organizaciji Zavod Global in vodja Skuhne, svetovne kuhinje po slovensko, socialnopodjetniškega projekta, ki sta ga razvila Zavod Global in Zavod Voluntariat skupaj z migranti in migrantkami, ki ­živijo v Sloveniji.

Neenakomerna porazdelitev

»Na migracije iz Afrike v Evropo ne smemo gledati le z enega zornega kota. Veliko je razlogov, zakaj se ljudje odločajo za pot. Številni bežijo pred oboroženimi konflikti. Vendar pri tem ne smemo spregledati, da se veliko več beguncev pred vojno zateče v druge afriške države kakor v Evropo. Nemalo Afričanov gre od doma iz ekonomskih vzgibov. Globalni sever je gospodarsko bogatejši. Poleg tega je kar nekaj vlad v teh državah, ki ne delajo dobro, ne ustvarjajo razmer, v katerih bi njihovi prebivalci lahko dostojno zaslužili, zato si želijo drugam,« je prepričan Max Zimani.­ Po njegovih besedah se ljudje ne vkrcajo v čolne, ker se ne bi zavedali tveganja, temveč prihajajo kljub tej nevarnosti. Ocenijo tveganje in menijo, da je vredno tvegati. To ne pomeni, da ne cenijo svojega življenja.

»Bistvo je neenakomerna porazdelitev moči in dobrin. To ni nekaj, kar bi bilo naravno ali nevtralno, temveč nekaj, kar je bilo temeljito premišljeno, politika pa skrbi, da tako tudi ostane. Mogočni ščitijo svoje interese, ponavadi na račun nekoga drugega. Ti interesi ne poznajo človekovih pravic. Danes so 'potovanja' dobrin sila preprosta, zlasti tistih, ki jih izkoriščajo v Afriki − ni ovir, da ne bi iz Afrike v Evropo vozili velikih količin diamantov, zlata, urana, številnih mineralov in drugega. Za človeška bitja pa je ovir ogromno. Ureditev ne bi smela biti takšna. Ljudje in dobrine naj potujejo svobodno, v dobro vseh.«

Ekonomska in politična moč sta koncentrirani na »globalnem severu«, v ZDA in Evropi, nesorazmerja v porazdelitvi pa se le krepijo. »Zagotovo lahko pričakujete, da bodo ljudje od drugod vedno iskali načine za selitev proti območjem večje blaginje. Take tragedije se zgodijo tudi zato, ker je za Afričane in druge deprivilegirane prebivalce globalnega juga zelo težko priti v Evropo legalno. Za veliko Afričanov je tako rekoč nemogoče pridobiti vstopni vizum za Trdnjavo Evropo,« je povedal sogovornik in dodal, da k vabljivosti stare celine prispeva tudi njena podoba v medijih, ki ustvarjajo vtis, da je na globalnem severu bistveno bolje, kot je v resnici, ter da je globalni jug bistveno slabši, kot je ­dejansko.

Kaj je res pomoč

Socialni, ekonomski in politični sistem niso pravični. »EU in ZDA subvencionirajo svoje kmete. Učinek teh subvencij je, da številni kmetje na globalnem jugu s cenami na mednarodnem trgu ne morejo konkurirati tem subvencio­niranim izdelkom in propadejo. V marsikateri državi je kmetijstvo dobesedno ugasnilo. Zakaj afriške države ne subvencionirajo svojih kmetov? En razlog je, da za to nimajo sredstev. Drug zelo pomemben pa je, da so se mnoge države, ko so sprejele pomoč Mednarodnega denarnega sklada (IMF), zavezale k strukturnim spremembam, med drugim so morale odpreti trge in se zavezati, da ne bodo subvencionirale svojega kmetijstva. To seveda vodi k uničenju lastne ­proizvodnje.«

Znani so številni primeri nepoštenih in nelegalnih poslovnih praks multinacionalk. »Številne multinacionalke imajo koncesije v rudnikih zlata, diamantov, bakra in drugih, a se izogibajo plačevanju davkov. Na različne načine. Nekatere ustanovijo svoja podjetja v davčnih oazah − izkopanine prodaja podjetje, ki je v Afriki, hčerinskemu podjetju v davčni oazi po zelo nizki ceni, da plačajo minimalni davek državi, v kateri je rudnik, hčerinsko podjetje v davčni oazi pa potem prodaja naprej na svetovnem trgu po normalnih cenah. Dognali so vrsto načinov, kako ogoljufati afriške vlade, in to počnejo zelo uspešno. Nič od tega ne bi bilo mogoče, če en sloj domačinov ne bi sodeloval v teh prevarah. Seveda imamo kliko korumpiranih Afričanov, ki sodelujejo s korumpiranimi posamezniki z zahoda. Rezultat je osiromašenje Afričanov.«

Je odziv Evrope pravilen? »Po mojem mnenju ne more biti pravilen, če ljudje umirajo v morju. Ne more biti pravilen, če je problem vse hujši. In ne more biti pravilen, če je vprašanje migracij politizirano. Verjamem, da bi bil ustrezen pristop spoznanje, da je človeštvo večje od posameznih ozemelj. Ljudje so ljudje. Meje bi morale biti odprte za ljudi, ki potrebujejo selitev,« je odgovoril Max Zimani.

Strah pred neznanim

»Evropejci pozabljamo, da so naši predniki pred nekaj več kot stoletjem prav tako iskali srečo na drugi strani Atlantika,« je opozorila Ana Kalin, ki že več kot desetletje proučuje migracije in je iz te tematike tudi magistrirala.

Sočustvujemo z utopljenci, preživelih pa vseeno ne sprejemamo. »Po eni strani gre za strah pred drugačno kulturo - pred neznanim in drugačnim. Pogosto gre še za drugo vero, kar v teh časih še bolj plaši ljudi. Eden od 'argumentov' proti je tudi, da nam prišleki jemljejo delo. Čeprav je bilo že večkrat dokazano, da so dela, ki jih opravljajo migranti, nekakšen vzporedni sektor, ki je odprt zanje, ker domačini takšnih služb nočejo opravljati. Pogosto v razmerah pod standardi.«

Vprašanje migracij presega analize revščine in vojne. »Gre za dosti kompleksnejše zadeve. Začnemo lahko pri nepravično postavljenih pravilih, ki omogočajo, da ima odstotek najbogatejših v rokah 50 odstotkov svetovnega bogastva, do nepravične trgovine, ki državam onemogoča vključitev na svetovni trg, in v končni fazi tudi do razvojne pomoči, ki je namenjena izboljševanju razmer v tretjem svetu. V določenih primerih res izpolni cilj, v določenih pa ohranja odvisnost in imajo od nje več koristi razvite države kot države v razvoju,« je nanizala Ana Kalin, ki se ji zdi, da Evropa pri oblikovanju migrantske politike pozablja, da se naše prebivalstvo stara in da bo del aktivnega prebivalstva v ne tako daljni prihodnosti moral priti od drugod.