Diktator brez bančnega računa

Berlin – Kako se je svet rešil množičnega morilca Adolfa Hitlerja, ki je Evropo in svet potegnil v katastrofalno vojno, je znano: nacistični voditelj je po pripovedih prič skupaj z Evo Braun naredil samomor, trupli pa so zažgali. Umrl je reven, tisto, kar je imel, pa je zapustil stranki. Zgodovinarji (spet) ugibajo, če to drži.

Nacistična propaganda je trdila, da je bil Hitler reven človek, ki je vse svoje imetje zapustil NSDAP, zgodovinarji pa zdaj spet zatrjujejo, da je bil davčni utajevalec velikega sloga, saj je v sosednji Švici skril stotine milijonov tedanjih nemških mark. Britanska televizijska mreža Channel 5 ta konec tedna predstavlja rezultate obsežne raziskave dokumentov in še živih prič, še posebej napovedujejo izjavo nemškega Juda Hermanna Rothmana. Ta je pred nacistično strahovlado pobegnil na Otok, a se je v staro domovino vrnil kot član britanske protiobveščevalne službe v iskanju Hitlerjeve oporoke in bogastva.

Milijarda rajhovskih mark

Zgodovinarji, ki so prečesali davčne in bančne dokumente, so spet prepričani, da si je firer nagrabil za več kot milijardo rajhovskih mark, kar bi bilo v današnjem denarju štirikrat, petkrat več evrov. Hitler je v javnosti zatrjeval, da nima niti bančnega računa, za svoje govore in nastope pa naj bi dpbival le majhne vsote.

Tudi v oporoki, ki jo je po prepričanju omenjenih zgodovinarjev sestavil na dan svoje smrti 30. aprila 1945, naj bi poskušal ljudstvo prepričati o svoji skromnosti. Martina Bormanna in druge izvrševalce je zaprosil le, naj njegovim najbližjim omogočijo življenje preprostega srednjega razreda.

Dekla pripoveduje

Bormann je kmalu zatem umrl tudi sam, kljub pomanjkanju verodostojnih prič pa zgodovinarji domnevajo, da je bila podoba o revnem Hitlerju ena sama laž, pa čeprav so jo spodbujale tudi izjave nekaterih sodobnikov.

Pred nekaj meseci se je v javnosti prvič oglasila danes 89-letna Elisabeth Kalhammer, ki je kot osemnajstletno dekle prišla služit v Obersalzberg. Skupaj z enaindvajsetimi drugimi deklami ni trpela lakote in pomanjkanja, saj so z bogato obložene diktatorjeve mize nekaj dobile tudi same, nekdanja služabnica pa je vseeno poročala o strogi dieti, ki jo je Hitler prelamljal le z nočnimi obiski v kuhinjo. Tam je moral biti vedno pripravljen jabolčni zavitek z rozinami in orehi.

Nekdanja dekla potrjuje tudi govorice, da sta bila Hitler in Eva Braun par bolj na videz, po njenih poročilih sploh nista imela skupne spalnice in sta bila tudi sicer bolj poredko skupaj. Firer je, pripoveduje, ostajal pokonci globoko v noč, zato pa je le redko vstajal pred drugo uro popoldne in na koncu, ko so se zavezniki približevali z vseh strani, je bil grozljivi morilec v njenih očeh zlomljen človek.

Morda pa ne tudi reven? Že knjiga Mein Kampf, ki jo je nacistična država podarila vsakemu sveže poročenemu paru, je bila velika uspešnica, firer pa naj bi denimo dobival odstotke tudi za vsako pisemsko znamko z njegovo fotografijo.

Hlepenje po bogastvu?

To ni prvič, da javnost ugiba o Hitlerjevih milijonih, s podobnimi trditvami je že pred dobrim desetletjem razburjala nemška televizijska mreža ARD.

Ingo Helm je tedaj dokazoval, da je Hitler po velikem bogastvu hlepel že zato, ker mu sodobniki že niso priznali slikarskega genija. V Mein Kampfu je opisoval težko življenje nepriznanega umetnika na Dunaju pred drugo svetovno vojno in zgodovinar Ian Kershaw je že tedaj domneval, da je Hitler prav zaradi pomanjkanja začel iskati grešne kozle za svojo nesrečo. Našel jih je v Judih in drugih »rasah«.

Po Hitlerjevem prihodu na oblast je bilo bogatenje še toliko lažje, politiki in poslovneži so se mu poskušali prikupiti s finančnimi darili, po prepričanju mnogih raziskovalcev pa nacistični prvak tudi ni razlikoval med svojim in strankinim denarjem. Sredstva svoje stranke in države je svobodno uporabljal tudi za nakup hiše v Münchnu, pa poletne rezidence v bližini bavarskega Berchtesgadna ter za nakupe obsežne slikarske zbirke.

Vprašanje o Hitlerjevem bogastvu je bilo v preteklosti aktualno tudi zaradi njegovih dedičev. Z Evo Braun sicer nista imela otrok in ni znano, da bi jih imel s kakšno drugo žensko, zato pa so se po vojni javili otroci Hitlerjeve polsestre Angele Raubal in nekateri drugi sorodniki, ki so za preiskavo njihovih pravic celo pooblastili znanega odvetnika. A ker se med seboj niso mogli dogovoriti, niso nikoli vložili tožbe.