Konec ugibanj: Merklova se ne bo selila v Bruselj

Nemška kanclerka z dvoumno izjavo podžgala ugibanja, a je nato izključila možnost prevzema funkcije v EU.

Objavljeno
16. maj 2019 12.14
Posodobljeno
16. maj 2019 16.24
Nemška kanclerka Angela Merkel pravi, da ni na razpolago za noben nadaljnji politični položaj, tudi v Evropi ne. FOTO: Odd Andersen/AFP
Bruselj – Po zadnjem velikem soočenju vodilnih kandidatov strankarskih družin za prihodnjega predsednika evropske komisije se začenja sklepna faza kampanje. Najbolj splošna značilnost letošnje bitke je velika negotovost glede posledic odločitve volivcev, predvsem pri kadrovskih vprašanjih v EU.

Ko je šesterica vodilnih kandidatov zapuščala veliko dvorano evropskega parlamenta v Bruslju, kjer je sinoči potekalo soočenje, ni bilo niti jasnega odgovora, ali bo kdo od njih sploh postal predsednik evropske komisije.  

Pri vsebinskih vprašanjih (migracije, podnebne spremembe, sociala …) so se pokazali pričakovani odtenki ali večje razlike v stališčih. Kandidat združene levice Belgijec Nico Cué je, denimo, ostro kritiziral »Evropo, ki ji ni uspelo s solidarnostjo«.


Leva fronta proti EPP?


Retorično močni kandidat socialdemokratov, Nizozemec Frans Timmermans je odprl strateško vprašanje povolilnega povezovanja. Kot rešitev vidi navezo levih in levosredinskih strank, ki bi se postavile proti doslej »vsemogočni« evropski ljudski stranki (EPP).

Njihov kandidat Manfred Weber bo kot predstavnik verjetno zmagovite skupine sicer v igri, da po sistemu vodilnih kandidatov postane naslednik Jean-Clauda Junckerja, a ni jasno, kako bi lahko zbral dovolj glasov v evropskem parlamentu. Tudi v evropskem svetu, kjer sedijo voditelji članic, ima močne nasprotnike s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom na čelu.

image
REUTERS Ni jasno, ali bo kdo od šesterice vodilnih kandidatov sploh postal predsednik evropske komisije. Foto: François Walschaerts/Reuters


Kaj je za Vestagerjevo davčni paradiž?


Ali bi lahko EPP iskala zaveznike bolj na desni strani? Kandidat skupine evropskih konservativcev in reformistov (v tej družini so, denimo, britanski torijci in PiS Jarosława Kaczyńskega) Čeh Jan Zahradil je nastopil z jasno držo: »Manj, a boljša Evropa«. V takem kontekstu vidi pri vprašanjih, kot so migracije, vračanje pristojnosti državam članicam kot najboljšo pot.

Danska liberalka Margrethe Vestager, ki se je v zadnjih dneh kot evropska komisarka za konkurenco uveljavila kot bojevnica proti digitalnim orjakom, ki zlorabljajo svojo položaj na trgu, je bila najbolj odmevna na davčnem področju. Zanjo je »davčni paradiž tam, kjer vsi plačajo davke«. V liberalni skupini (Alde) sicer nasprotujejo sistemu vodilnih kandidatov.
 

Merklova: Močnejši občutek odgovornosti za Evropo


Na bruseljskih hodnikih se sicer veliko ugiba o razvoju in kadrovskih odločitvah po volitvah. Voditelji članic bodo analizirali položaj na večerji dva dni po volilni noči.

Kako negotov je položaj, dokazujejo številne govorice, ki krožijo. Že kar nekaj časa se, denimo, omenja, da bi kot nekakšna rešiteljica na koncu prišla v Bruselj nemška kanclerka Angela Merkel in prevzela eno od vodilnih funkcij. Bolj kot položaj predsednice evropske komisije naj bi jo po teh govoricah zanimalo vodenje evropskega sveta.

Kar nekaj domišljije so vzbudile njene besede v intervjuju za Süddeutsche Zeitung. »Številne skrbi za Evropo, tudi mene. Iz tega v meni nastaja močnejši občutek odgovornosti, da, skupaj z drugimi, skrbim za usodo te Evrope,« je povedala.

Ali iz tega izhaja kaj več, kot je že tako njeno redno kanclersko delo, sprva ni bilo jasno. Je pa Merklova po viharju v medijih danes popoldne po srečanju z nizozemskim premierom Markom Ruttejem pojasnila, da še vedno velja, »da ni na razpolago za noben nadaljnji politični položaj, tudi v Evropi ne«.