Eksperti za napade v tujini

Zaradi še vedno nepotrjenega napada sirskih vladnih sil z bojnimi strupi na mesto Duma v obkoljeni uporniški enklavi Vzhodna Guta vzhodno od sirskega glavnega mesta Damask, je v ponedeljek ostal precej neopažen raketni napad na letalsko oporišče sirske vojske Tijas oziroma T-4 v osrednjem delu države. Domnevno ga je izvedlo izraelsko letalstvo. Čeprav judovska država obtožb ne komentira, njen napad na cilje v Siriji še zdaleč ne bi bil prvi. Izrael je v sedmih desetletjih od ustanovitve poslal pravi ekspert za posege v drugih državah.

Prva je o napadu zgodaj zjutraj v ponedeljek poročala uradna sirska tiskovna agencija Sana. Poročilo je bilo bolj skopo. Njihova zračna obramba je sestrelila nekaj raket, nekaj pa jih je zadelo letalsko oporišče T-4 in ubilo nekaj osebja. Za napad so osumili Američane.
 

Izraelski molk

Vendar so Američani hitro sporočili, da niso poslali raket na oporišče vojske Bašarja al Asada. Poleg Sircev naj bi bili v oporišču Iranci, pripadniki libanonske milice Hezbolah in tudi Rusi. In prav iz Rusije so prišle obtožbe, da so T-4 dejansko raketirali Izraelci. Njihovi lovci F-15 naj bi nad ozemljem Libanona, za katerega suverenost je Izraelu bolj malo mar, izstrelili osem raket, ne da bi prileteli v sirski zračni prostor.

Z ruskim orožjem okrepljena sirska zračna obramba je menda pet raket prestregla, tri pa so zadele vojaško oporišče. Umrlo je 14 ljudi, poleg sirskih vojakov tudi iranski in pripadniki Hezbolaha. Rusov med žrtvami menda ni.

Ker gre za vojaško oporišče na območju, s katerega zaradi dolgih let vojne že tako ali tako ni zanesljivih informacij, teh navedb ni mogoče preveriti. Prav tako jih ni potrdil Izrael, za katerega pa je znano, da o svojih vojaških podvigih včasih ne daje informacij. Z njimi se kveč­jemu pohvali šele čez čas, ob primerni priložnosti.

Izraelska vojska morda po številu vojakov ni ena največjih na svetu, vendar je gotovo med vodilnimi po izurjenosti, učinkovitosti, opremljenosti in orožju, med katerim so tudi jedrske bombe; da jih ima, ne prizna, zanika pa tudi ne. Vojska judovske države je svoje sposobnosti že ničkolikokrat dokazala, z vojnami, reševalnimi operacijami, likvidacijami v tujini in vojaškimi akcijami globoko na ozemlju drugih držav. Sploh ne nujno samo sosednjih.


 

Brata Netanjahu

Moč izraelske vojske, uradno Izraelskih obrambnih sil (IDF), je nesporna. O tem priča serija uspešnih vojn, ki bi jih morala po igri številk vse po vrsti izgubiti. Vendar številke ne povejo vsega. Izrael je napadalce, arabske države, prekašal na vseh področjih razen po številčnosti. Predvsem pa je ključna za uspeh izjem­na motivacija. Izraelci se zavedajo, da si izgubljene vojne enostavno ne morejo privoščiti. Pri tem se pogosto kaj malo zmenijo za mednarodna pravila in brutalno kršijo suverenost drugih držav.

Danes je sicer velik napad na Izrael nepredstavljiv. V preteklosti pa so se z arabskimi sosedami spopadli v več vojnah, največje so bile ob razglasitvi države Izrael leta 1948, šestdnevna vojna leta 1967 in jomkipurska leta 1973.

Ob teh velikih spopadih je IDF sodelovala in še sodeluje v veliko manjših. Poleg tega so njene letalske sile izvedle celo vrsto napadov na tudi zelo oddaljene cilje, njenim komandosom pa so uspeli skoraj neverjetni podvigi. V enotah komandosov sta imela pomembno vlogo brata Netanjahu, starejši Jonatan in mlajši Benjamin, zdaj že vrsto let premier Izraela.

Starejši Netanjahu je izvedel eno najbolj slavnih operacij komandosov, pravzaprav že na meji verjetnega. Šlo je za rešitev talcev z letala Air France, ki so ga ugrabili teroristi, dva Palestinca in dva pripadnika njihovih skrajno levičarskih kameradov iz takratne Zahodne Nemčije. Letalo je bilo 27. junija 1976 namenjeno iz Tel Aviva v Pariz, zato je bilo na njem veliko Izraelcev, vendar so pot­niki namesto v mestu luči po ugrabitvi pristali na najpomembnejšem letališču Ugande Entebbi. Tam je ugrabitelje osebno pozdravil takratni bizarni diktator te afriške države Idi Amin.

Potnike nejudovskega rodu so kmalu izpustili, v ujetništvu je ostalo 12 članov posadke in 94 potnikov, večinoma judov iz Izraela. Ugrabitelji so zahtevali pet milijonov dolarjev odkupnine za letalo in predvsem izpustitev 53 Palestincev in propalestinskih skrajnežev, od katerih jih je bilo 40 v izraelskih zaporih, 13 pa v drugih državah.



Po krajših pogajanjih so se v Izraelu odločili, da bodo stvari rešili s silo. V Ugando, 4000 kilometrov daleč v srce Afrike, so z letali poslali 100 komandosov in vozila, s kakršnimi se je vozil Idi Amin, da bi zmedli ugandske vojake na letališču, ki bi mislili, da se naokoli vozi diktator s svojim spremstvom. Akcija 4. julija, v kateri je udarno enoto vodil Jonatan Netanjahu, je bila uspešna. Komandosi so ubili ugrabitelje in rešili 102 talca – tri so teroristi ubili, ena potnica pa je bila v bolnišnici in so jo potem ubili Ugandci.

Po akciji se je vnel boj med ugandskimi vojaki na letališču in Izraelci. V njem je umrl Netanjahu, ki je bil edina vojaška žrtev akcije na izraelski strani. Ugandci so potegnili krajšo, saj so jih komandosi ubili več kot 40, poleg tega so uničili vojaška letala na letališču, da jih ne bi mogli napasti, ko so odleteli. Cela akcija je od pristanka do ponovnega vzleta trajala manj kot uro.

Tudi mlajši brat Netanjahu, sedanji izraelski premier Benjamin, je sodeloval v akciji reševanja talcev na letalu. Štiri leta pred ugandskim podvigom so 8. maja 1972 letalo belgijskega prevoznika Sabena med letom iz Bruslja v Izrael po vmesnem pristanku na Dunaju ugrabili štirje palestinski teroristi, dva moška in dve ženski. Pristali so na letališču v Tel Avivu in zahtevali izpustitev več kot 300 Palestincev iz izraelskih zaporov. Drugače, so zagrozili, bodo razstrelili letalo.

Komandosi so imeli takrat veliko boljše možnosti kot pozneje v Ugandi, saj so posredovali na domačem dvorišču. Ko je 16 specialcev popoldne 9. maja naskočilo letalo, so hitro opravili nalogo. Ubili so moška ugrabitelja, teroristi so ubili enega potnika, 89 potnikov in sedem članov posadke pa so rešili. Preživeli teroristki so obsodili na dosmrtno ječo, vendar so ju dobrih deset let pozneje zamenjali za izraelske vojake v izmen­javi ujetnikov po spopadih v Libanonu.

Reševalna akcija talcev na Sabeninem letalu je poleg spektakularnosti, saj je potekala sredi belega dneva, znana po tem, da sta v njej kot komandosa sodelovala dva poznejša izraelska premiera. Ob Benjaminu Netanjahuju, ki je bil ranjen, je bil vodja udarne enote Ehud Barak, vodja vlade v letih od 1999 do 2001.

Poleg reševanja talcev s komandosi je Izrael izvajal tudi bolj sporne akcije. Najbolj znana je več let trajajoči lov na vse, ki so bili povezani z masakrom izrael­skih športnikov na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. Ker je šlo za strogo tajno operacijo – organizirala jo je obveščevalna služba Mosad, likvidatorji pa so bili seveda izurjeni vojaki –, je nemogoče reči, koliko atentatov so predvsem z bombami in strelnim orožjem izvedli v tujih državah. Vendar je bilo takšnih likvidacij vsekakor veliko, predvsem v Evropi.
 

Jedrska obramba

Izrael je začel razvijati jedrsko orožje takoj po razglasitvi države v drugi polovici 40. let prejšnjega stoletja. Čeprav ni nikoli priznal – vendar tudi ne zanikal –, da ima to najbolj uničujoče orožje, naj bi imel že v 60. letih 20. stoletja povsem funkcionalne jedrske bombe.

Ker je ta program zunaj kakršnegakoli mednarodnega nadzora, ni jasno, za koliko jedrskih bomb gre. Ocene se gibljejo od 75 pa vse do 400; če je točna druga številka, je Izrael tretja najmočnejša jedrska sila na svetu, za Rusijo in ZDA ter pred Francijo, Kitajsko in Veliko Britanijo. Premore pa tudi rakete, s katerimi lahko jedrske bojne konice, morda celo s podmornic, pošlje kamorkoli po Bližnjem vzhodu in tudi veliko dlje.

Ker je bil Izrael obkrožen in je še vedno obkrožen z državami, s katerimi ima slabe, če ne celo sovražne odnose, je vsaj tako kot lasten jedrski arzenal zanj pomembno, da do jedrskega orožja ne pride katera od sovražnih držav. Zato je junija 1981 napadel jedrsko elektrarno v gradnji v bližini iraškega glavnega mesta Bagdad, ki je bila vitalni del ambicij iraškega diktatorja Sadama Huseina, da bi izdelal jedrsko orožje, in jo uničil. Napad je izvedlo osem letal F-16, ki jih je sprem­ljalo šest lovcev F-15.

Akcija je bila presenetljiva, saj so morali leteti 1600 kilometrov daleč nad sovražnim ozemljem Saudske Arabije, globoko v notranjost še bolj sovražnega Iraka in nazaj. Husein potem ni nikoli izdelal jedrskega orožja. Uspeh akcije je bil toliko večji, ker Izrael ni izgubil nobenega pilota oziroma letala.

Jedrske ambicije je imel ali pa jih še ima tudi Iran. Zato je Izrael načrtoval napad na jedrske zmogljivosti islamske republike. Ta napad bi bil danes verjet­no celo lažji kot na Irak leta 1981, saj sta Sirija in Irak danes v razsulu in bi le težko ovirala izraelska letala. Vendar je akcija vsaj začasno na ledu, saj se je Iran s sporazumom z Dunaja, ki ga je leta 2015 podpisal s petimi stalnimi članicami varnostnega sveta Združenih narodov in Nemčijo, odpovedal jedrskim načrtom. Toda dogovor je zaradi redko razumnih odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa zdaj v negotovosti. Če bo propadel, bodo Izraelci načrte za uničenje iranskih jedrskih objektov gotovo potegnili iz predala. Ali pa so jih že.