EU in terorizem: še manj svobode za malo več skupne varnosti

Če ima Evropa lahko svojo valutno in bančno unijo, bi se tudi tajne službe morale povezati v evropsko varnostno unijo, je po pariških napadih izjavil italijanski premier Matteo Renzi. O »intenziviranju sodelovanja na obveščevalnem in varnostnem področju« so v ponedeljek govorili tudi zunanji ministri EU.

Je to že namig, da se nam obeta skupna evropska tajna služba? Lahko po novem pričakujemo vsem članicam in njihovim tajnim službam dostopne banke podatkov o vseh mogočih ekstremistih in potencialnih teroristih, ki bi bile nekajkrat obsežnejše od europolovih, najbolj razvpite nacionalne tajne službe pa bi v njih vsem članicam razkrivale vsa svoja skrivna vedenja, prisluškovanja in vse svoje tajne operacije?

V Evropi se po pariških napadih, po ostrih varnostnih ukrepih Francije in po aretacijah v Belgiji, kjer so oblasti za zaščito najbolj izpostavljenih državnih in evropskih institucij morale uporabiti celo vojsko, ne veliko govori o nekakšni novi, skupni evropski varnostni strategiji. Članice bi se z njo veliko lažje ubranile pred grozečo teroristično nevarnostjo. Da je »nekaj nujno storiti«, je takoj po pariških napadih dejal tudi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. Vendar na tisto ključno vprašanje, kaj Evropa kot skupnost sploh lahko stori za večjo varnost vseh svojih članic, ni imel odgovora. Nima ga tudi večina poznavalcev Unije, ki opozarjajo, da gre bolj za politične želje, ki na kratki rok (kar bi bilo za učinkovit boj proti terorizmu nujno) niso uresničljive, na dolgi pa komajda.

Šok in velike besede

V nekaterih terorizmu najbolj izpostavljenih članicah, predvsem v tistih, ki so bile podobno kot Španija in Velika Britanija že pred Francijo žrtve napadov islamskih skrajnežev, po pariških dogodkih veljajo izredni varnostni ukrepi. Alarmirana je policija, ponekod celo vojska, politiki pa, tako kot omenjeni Renzi, govorijo o vsem mogočem. O nujnem tesnejšem sodelovanju evropskih tajnih služb, o še ostrejšem nadzoru interneta in tudi o ameriškemu podobnem zbiranju podatkov o evropskih letalskih potnikih, kar sta javno že zahtevala tako britanski ministrski predsednik Cameron kot nemški notranji minister de Maizière.

V obtoku so zahteve po poostreni priseljenski zakonodaji, strožjih pravilih pri podeljevanju azila in strožjem nadzoru gibanja azilantov znotraj članic EU, Francija, ki grozi, da bo v primeru nesoglasij ukrepala sama, pa zahteva tudi veliko strožji nadzor meja. Takojšnji odvzem potnih listin vsem tistim evropskim »džihadistom«, ki kot prostovoljci odhajajo na bližnjevzhodna bojišča in se potem v Evropo vračajo s še bolj radikalnimi idejami, za kar se zavzema predvsem Nemčija, je skorajda že dogovorjeno dejstvo.

Vso to množico predlogov naj bi v okviru neformalnega zasedanja, namenjenega novi evropski varnostni strategiji, konec meseca v Rigi obravnavali evropski notranji in pravosodni ministri, ki naj bi se dogovorili tudi o veliko strožjem nadzoru nad tihotapljenjem orožja, kajti v Uniji to očitno že postaja velik problem. Sredi februarja naj bi ministrskemu zasednju sledil še izredni protiteroristični vrh vodij držav ali vlad, ki ga je po tistem, ko je moral za zaščito bruseljskih (tudi evropskih) institucij uporabiti celo vojsko, predlagal belgijski premier Claude Michel.

Realnost in nacionalni interesi

V obtoku je torej veliko predlogov, vendar večina tistih, ki bi morda res lahko vodili k večji skupni evropski varnosti pred terorizmom, žal, ni uresničljivih. Vsaj ne na kratki rok. Po sedanji ureditvi namreč takoj trčijo ob dejstvo, da so tako nacionalna varnost kot delo tajnih služb še vedno v pristojnosti posameznih članic. Te pa, kot opozarjajo poznavalci evropskih razmer, občutljivih podatkov praviloma niso pripravljene deliti z vsemi članicami. Že pri izmenjavi informacij o teroristih zato do zdaj, kot pravi eden izmed notranjepolitičnih ekspertov v evropskem parlamentu, med tajnimi službami ni bilo videti nobenega resničnega evropskega sodelovanja. Še manj ga je pričakovati pri morebitnih skupnih akcijah. Tajne službe, če že, največkrat sodelujejo po svoji izbiri, predvsem pa se povezujejo »primerljive s primerljivimi«.

Podobno se na evropski ravnih hitro lahko zaplete pri skupnih bankah podatkov in njihovem hranjenju, kjer se znova lahko vmeša evropsko sodišče, kritično pa je tudi še veliko bolj sporno zbiranje podatkov o letalskih potnikih, ki ga še vedno blokira evropski parlament. Ne le zaradi stroškov, ki bi bili vsaj desetkrat višji od tistih za evropol, ampak predvsem zaradi nedopustnega poseganja v človekove pravice, megalomanskega računalniškega filtriranja na bilijone občutljivih zasebnih podatkov in dejstva, da tak nadzor, tudi če bi ga Evropa imela, v nobenem primeru ne bi preprečil pariških atentatov. Ti so bili namreč delo domačih, evropskih džihadističnih skrajnežev.

Podobno problematične utegnejo biti na vseevropski ravni tudi nekatere druge zahteve, ki se pojavljajo v okviru razprav o novi evropski varnostni strategiji. Ob zahtevah za poostriteva mejnega nadzora, preseljevanj in potovanj nekateri že opozarjajo, da se jim utegnejo upreti predvsem vzhodnoevropske članice, ki po desetletjih priborjeno svobodo potovanj pogosto enačijo z osebno svobodo. Evropi se torej utegne zgoditi, da se bo cela vrsta varnostnih ukrepov, ki bi bili v obliki skupne evropske varnostne strategije sicer smiselni, spremenila v serijo bolj ali manj nacionalnih ukrepov, ki z večjo skupno varnostjo unije kot celote ne bodo imeli veliko skupnega, bodo pa, žal, Evropejcem samo še dodatno omejli svoboščine.