EU je za zaustavljanje migracij »najela« libijske kriminalne združbe
Tragedija v Sredozemlju Evropska unija je ljudi na begu izročila libijskim tihotapcem, mučiteljem in upraviteljem suženjskih taborišč
Odpri galerijo
Begunski otroci v Tripoliju.
REUTERS
Posadka reševalne ladje španske humanitarne organizacije Proactiva Open Arms je minuli petek ob osmih zjutraj v južnem Sredozemlju prestregla radijski pogovor med pripadniki libijske obalne straže in evropskimi vojaškimi uradniki. Govora je bilo o prevrnjenem gumijastem čolnu v bližini libijske obale, na katerem naj bi bilo več kot sto beguncev in migrantov.
Španski reševalci so se nemudoma odzvali. Poklicali so pomorski reševalni koordinacijski center v Rimu in ponudili pomoč. Italijanski uradniki so jim dejali, da njihova pomoč ni potrebna – situacija naj bi bila pod nadzorom libijske obalne straže. Rim je španskim reševalcem ukazal, naj se ne približujejo ogroženim migrantom in beguncem. Toda ladje v južnem Sredozemlju, ki uporabljajo navigacijski sistem Navtex, so signal – klic v sili – prejele šele poldrugo uro po prestreženem radijskem pogovoru.
Po besedah Ricarda Canarda, vodje reševalne misije Proactiva Open Arms, so španski reševalci skoraj v istem trenutku dobili sporočilo, da je na morju – na istem območju – pogrešanih več kot sto ljudi, ki naj bi se utopili.
Bilo je prepozno.
Evropa (proti)begunska in (proti)migrantska politika, ki je usodo tisočih ljudi na begu pred vojnami, nasiljem, totalitarnimi režimi, revščino in posledicami klimatskih sprememb izročila v toke libijske obalne straže, je poskrbela za novih sto žrtev osrednje sredozemske begunsko-migrantske poti proti Evropski uniji, dejansko množičnega grobišča – na poti iz severa Afrike proti Evropi je od leta 2000 naprej umrlo najmanj 35.000 ljudi.
Izročitev usode beguncev in migrantov v roke libijske obalne straže, kriminalne organizacije, ki je tesno povezana z milicami, ki obvladujejo velik del padle države, hkrati pa vodijo tako tihotapske tolpe kot suženjske zapore, je podprla večina evropskih držav. Istočasno se je že začelo preganjanje reševalnih ladij in humanitarcev, ki so v zadnjih letih rešili več deset tisoč življenje. Naslednji korak je – takšen je bil dogovor na vrhu Evropske unije o migracijah pred tednom dni – gradnja namestitveno-azilnih centrov v tako imenovanih tretjih držav. Tudi – ali predvsem – v Libiji. Mimogrede: Združeni narodi so prejšnji mesec uvedli sankcije za šest vidnih pripadnikov libijske obalne straže, med katerimi je tudi 31-letni Al Rahman al Milad, vodja ene izmed regionalnih posadk, ki je osumljen tihotapljenja ljudi, vrsto let pa je vodil eno izmed milic. Al Milad upravlja ladjo, ki je bila kupljena z denarjem Evropske unije, še nedavno pa se je tako na kopnem kot na morju spopadal s konkurenčnimi tihotapskimi milicami in se uspel izboriti za – bogato evropsko »donacijo«.
Posledice so bile takojšnje. In le še huje bo. »Nikogar več ne bo, ki bi bil priča dogajanju v Sredozemlju in bi to dogajanje lahko obsodil. To se bo zgodilo. Se je že začelo,« pravi Oscar Camps, ustanovitelj organizacije Proactiva Open Arms, ki napoveduje, da bo, ne glede na vse, nadaljevala z reševanjem človeških življenje. To je absolutna prioriteta. »Kljub oviram še naprej skušamo zaščiti pravico do življenja nevidnih ljudi. Njihove zgodba o tem, kaj so doživeli v Libiji, so zastrašujoče,« so španski humanitarci v soboto, potem, ko so iz morja rešili še šestdeset ljudi in so jim oblasti v Rimu ponovno prepovedale pristanek v italijanskih pristaniščih, zapisali na tviterju. Reševalna ladja je zdaj na poti proti Španiji in čaka na dovoljenje za pristanek.
Španski reševalci so se v zadnjih mesecih že večkrat »srečali« s pripadniki zloglasne libijske obalne straže. Že nekajkrat se niso oglasili na pozive k sodelovanju. Še več. Po besedah Riccarda Gattija, kapitana reševalne ladje Astral, so Libijci španske humanitarce že nekajkrat agresivno pregnali iz območja reševanja. Pri tem so uporabili celo strelno orožje. Pred njihovimi očmi so skočili v begunske čolne in iz njih vlekli prestrašene ljudi. »Libijska obalna straža je zdaj že nekaj mesecev prisotna kot uradno telo. Izurjeno in legalno. To so isti ljudje, ki so na nas streljali in nas ugrabili. Vse to je gledališče,« trdi Gatti.
Zelo podobne izkušnje ima nemška humanitarna organizacije Mission Lifline, ki je 21. junija s svojo reševalno ladjo MV Lifeline iz bližine libijskih obalnih vod rešila 233 ljudi. Libijska obalna straža je od Nemcev zahtevala, da jim izročijo rešene ljudi, a so jih reševalci – izročitev so zahtevali tudi v reševalnem centru v Rimu, ki je koordiniral reševanje – zavrnili. »Migrante so hoteli odpeljati nazaj v Libijo, kjer bi jih vrgli v ječo. Nikakor jih nismo hoteli izročiti,« je novinarjem Al Jazeere povedal soustanovitelj organizacije Mission Lifeline Axel Sterier. Steirier meni, da Italija krši mednarodno pravo, saj Libija ni varna država. »Ljudje so nagneteni v zaporih. Tam se soočajo s podhranjenostjo, mučenjem, posilstvi. To ni rešitev! Izročanje beguncev in migrantov libijski obalni straži se mora ustaviti,« dodaja Sterier.
Italijanske oblasti so reševalni ladji MV Lifeline – podobno kot ladji Aquarius pred tremi tedni – prepovedale pristanek, zato so nemški reševalci odpluli proti Malti, kjer jo zdaj, zasidrano, preiskujejo.
Španski reševalci so se nemudoma odzvali. Poklicali so pomorski reševalni koordinacijski center v Rimu in ponudili pomoč. Italijanski uradniki so jim dejali, da njihova pomoč ni potrebna – situacija naj bi bila pod nadzorom libijske obalne straže. Rim je španskim reševalcem ukazal, naj se ne približujejo ogroženim migrantom in beguncem. Toda ladje v južnem Sredozemlju, ki uporabljajo navigacijski sistem Navtex, so signal – klic v sili – prejele šele poldrugo uro po prestreženem radijskem pogovoru.
Po besedah Ricarda Canarda, vodje reševalne misije Proactiva Open Arms, so španski reševalci skoraj v istem trenutku dobili sporočilo, da je na morju – na istem območju – pogrešanih več kot sto ljudi, ki naj bi se utopili.
Bilo je prepozno.
Evropa (proti)begunska in (proti)migrantska politika, ki je usodo tisočih ljudi na begu pred vojnami, nasiljem, totalitarnimi režimi, revščino in posledicami klimatskih sprememb izročila v toke libijske obalne straže, je poskrbela za novih sto žrtev osrednje sredozemske begunsko-migrantske poti proti Evropski uniji, dejansko množičnega grobišča – na poti iz severa Afrike proti Evropi je od leta 2000 naprej umrlo najmanj 35.000 ljudi.
Kriminalizacije reševanja človeških življenj
Izročitev usode beguncev in migrantov v roke libijske obalne straže, kriminalne organizacije, ki je tesno povezana z milicami, ki obvladujejo velik del padle države, hkrati pa vodijo tako tihotapske tolpe kot suženjske zapore, je podprla večina evropskih držav. Istočasno se je že začelo preganjanje reševalnih ladij in humanitarcev, ki so v zadnjih letih rešili več deset tisoč življenje. Naslednji korak je – takšen je bil dogovor na vrhu Evropske unije o migracijah pred tednom dni – gradnja namestitveno-azilnih centrov v tako imenovanih tretjih držav. Tudi – ali predvsem – v Libiji. Mimogrede: Združeni narodi so prejšnji mesec uvedli sankcije za šest vidnih pripadnikov libijske obalne straže, med katerimi je tudi 31-letni Al Rahman al Milad, vodja ene izmed regionalnih posadk, ki je osumljen tihotapljenja ljudi, vrsto let pa je vodil eno izmed milic. Al Milad upravlja ladjo, ki je bila kupljena z denarjem Evropske unije, še nedavno pa se je tako na kopnem kot na morju spopadal s konkurenčnimi tihotapskimi milicami in se uspel izboriti za – bogato evropsko »donacijo«.
Posledice so bile takojšnje. In le še huje bo. »Nikogar več ne bo, ki bi bil priča dogajanju v Sredozemlju in bi to dogajanje lahko obsodil. To se bo zgodilo. Se je že začelo,« pravi Oscar Camps, ustanovitelj organizacije Proactiva Open Arms, ki napoveduje, da bo, ne glede na vse, nadaljevala z reševanjem človeških življenje. To je absolutna prioriteta. »Kljub oviram še naprej skušamo zaščiti pravico do življenja nevidnih ljudi. Njihove zgodba o tem, kaj so doživeli v Libiji, so zastrašujoče,« so španski humanitarci v soboto, potem, ko so iz morja rešili še šestdeset ljudi in so jim oblasti v Rimu ponovno prepovedale pristanek v italijanskih pristaniščih, zapisali na tviterju. Reševalna ladja je zdaj na poti proti Španiji in čaka na dovoljenje za pristanek.
Španski reševalci so se v zadnjih mesecih že večkrat »srečali« s pripadniki zloglasne libijske obalne straže. Že nekajkrat se niso oglasili na pozive k sodelovanju. Še več. Po besedah Riccarda Gattija, kapitana reševalne ladje Astral, so Libijci španske humanitarce že nekajkrat agresivno pregnali iz območja reševanja. Pri tem so uporabili celo strelno orožje. Pred njihovimi očmi so skočili v begunske čolne in iz njih vlekli prestrašene ljudi. »Libijska obalna straža je zdaj že nekaj mesecev prisotna kot uradno telo. Izurjeno in legalno. To so isti ljudje, ki so na nas streljali in nas ugrabili. Vse to je gledališče,« trdi Gatti.
Zelo podobne izkušnje ima nemška humanitarna organizacije Mission Lifline, ki je 21. junija s svojo reševalno ladjo MV Lifeline iz bližine libijskih obalnih vod rešila 233 ljudi. Libijska obalna straža je od Nemcev zahtevala, da jim izročijo rešene ljudi, a so jih reševalci – izročitev so zahtevali tudi v reševalnem centru v Rimu, ki je koordiniral reševanje – zavrnili. »Migrante so hoteli odpeljati nazaj v Libijo, kjer bi jih vrgli v ječo. Nikakor jih nismo hoteli izročiti,« je novinarjem Al Jazeere povedal soustanovitelj organizacije Mission Lifeline Axel Sterier. Steirier meni, da Italija krši mednarodno pravo, saj Libija ni varna država. »Ljudje so nagneteni v zaporih. Tam se soočajo s podhranjenostjo, mučenjem, posilstvi. To ni rešitev! Izročanje beguncev in migrantov libijski obalni straži se mora ustaviti,« dodaja Sterier.
Italijanske oblasti so reševalni ladji MV Lifeline – podobno kot ladji Aquarius pred tremi tedni – prepovedale pristanek, zato so nemški reševalci odpluli proti Malti, kjer jo zdaj, zasidrano, preiskujejo.
