EU kot pionirka natika uzde bankirjem

Bruselj – Evropska unija nadaljuje sprejemanje ukrepov, s katerimi si želi zagotoviti večjo stabilnost finančnega sektorja in delitev bremen krize, ki je doslej bolj ali manj udarila le po žepih davkoplačevalcev.

V noči na četrtek je bil v maratonskih pogajanjih med evropskimi parlamentarci in irskim predsedstvom Unije, ki zastopa članice, dosežen kompromis, s katerim naj bi temeljito posegli v zaslužek vodilnih bančnikov. Ti ne prejemajo le plače, ampak si s pogodbami zagotovijo še posebna plačila (bonuse), ki so odvisna od dobičkonosnosti njihovega dela. Ti priboljški so (bili) v vodilnih evropskih in svetovnih bančnih hišah pogosto večkratnik redne, že tako milijonske letne plače.

Po novi ureditvi, ki bo veljala za banke s sedežem Evropski uniji in podružnice tujih bank na evropskih tleh, je zdaj postavljena zgornja meja bonusov: ne bodo smeli presegati redne plače. Zgolj v izjemah, ki jih bodo morali odobriti­ na skupščini delničarjev, bodo priboljšek lahko zvišali do dvakratnika plače. Pogoj je, da bo izplačilo imelo podlago v večletnem poslovanju. V bančnem svetu, v katerem so bili bonusi v ekscesnih primerih neredko desetkrat višji od plače, je načrtovana evropska omejitev razmeroma stroga.

Visoki bonusi v strokovnih analizah veljajo za enega od razlogov za izbruh finančne krize, saj so bankirji imeli pred očmi predvsem kratkoročne dobičke. Da so jih ustvarili, so se v skladu s pravili »kazino kapitalizma« spuščali v visoko tvegane kupčije, s katerimi se je napihoval balon, ki je ob poku povzročil najhujšo finančno in gospodarsko krizo po letu 1929. Banke in zavarovalnice, ki so se znašle v vrtincu krize, so države morale reševati z več sto milijardami kapitalskih injekcij in še večjimi jamstvenimi shemami.

Zgodovinski kompromis

V evropskem parlamentu so govorili kar o zgodovinskih razsežnostih doseženega kompromisa. »Ureditev bo preprečila tveganje ponovitve finančne krize, ki je leta 2008 prizadela svetovno gospodarstvo in pahnila milijone v rev­ščino in brezposelnost,« je ocenil predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz. Še huje je, da si vodilni bankirji še vedno delijo milijone, države pa zategujejo pas. Po besedah evropskega komisarja za notranji trg Michela Barnierja »verjetno ne bi imeli afere z Lehman Brothers, če bi takšna pravila veljala že pred petimi ali šestimi leti«.

Tako kot v primeru davka na finančne transakcije, ki ga bo uvedel del območja evra (enajst članic na čelu z Nemčijo in Francijo) in s katerim naj bi se v državne blagajne steklo več kot trideset milijard evrov na leto, naj bi Evropa opravila pionirsko delo v svetu. Sicer naj bi strožja pravila začela veljati prihodnje leto. Končno verzijo bodo morali odobriti še finančni ministri članic in evropski parlament. Pri odločanju članic ni zahtevano soglasje, zato bo Britanija težko uveljavila svoje interese za blažjo obravnavo tamkajšnjega finančnega sektorja, ki ustvari desetino BDP.

V skladu s pričakovanji so na Otoku ogorčeni. Londonski župan Boris Johnson benti, da bodo imela od ukrepa največ koristi finančna središča v Zürichu, Singapurju in New Yorku. Ljudem da se bo postavilo vprašanje, zakaj sploh vztrajati v Uniji, če si zabija takšne avtogole. Bruselj da ne more nadzirati globalnega boja za bančniške talente. Britanski premier David Cameron pa pričakuje, da bo sveženj sprejet v obliki, ki bo upoštevala posebnosti Londona, v katerem imajo, drugače kot v drugih članicah, sedež velike mednarodne banke.