Evropa prepušča prebežnike tihotapcem in morju

Ladja Aquarius: Evropska protibegunska in protimigrantska politika je iz Sredozemlja pregnala še zadnjo reševalno ekipo.

Objavljeno
10. december 2018 06.00
Posodobljeno
10. december 2018 15.38
Reševalna ladja Aqaurius. FOTO: AFP
Humanitarni organizaciji Zdravniki brez meja (MSF) in SOS Méditerranée sta po tem, ko je postalo jasno, da ladje Aquarius noče registrirati nobena država, pred dnevi dokončno prekinili reševalne akcije. V Sredozemlju zdaj ni več niti ene nedržavne ali zunajinstitucionalne ladje, ki bi begunce in migrante na poti z obal Severne Afrike proti Evropi lahko rešila skoraj gotove smrti.

Reševalna ladja Aquarius je že od septembra, ko ji je Italija prepovedala pluti pod njeno zastavo, Španija in Francija pa se nista odločili, da bi lahko plula pod eno izmed njunih, zasidrana v Marseillu. V tem času so Zdravniki brez meja in SOS Méditerranée navezali stike s številnimi evropskimi državami in tudi Panamo, toda zaradi političnih pritiskov iz Bruslja in predvsem Rima se nobena država ni odločila, da reševalno ladjo, ki je v treh letih sama rešila 30.000 ljudi, v sodelovanju z drugimi reševalnimi ekipami pa 80.000, sprejme v svojo pomorsko floto. Panama je Aquarius najprej celo registrirala, a bila kmalu prisiljena preklicati odločitev. Nekaj tednov je ladja MV Aquarius 2 plula tudi pod zastavo Gibraltarja. Zadnja možnost, ki jo je imela na voljo reševalna ekipa, je bila Švica, toda tudi ta se je premislila. Da je plovba zakonita, mora biti vsaka ladja uradno registrirana – pluti mora pod eno izmed državnih zastav. Lani ob takem času je bilo v Sredozemlju prisotnih pet reševalnih ladij.


Umiranje brez prič


V pomorskem oddelku Zdravnikov brez meja (MSF Sea), kjer so se več mesecev soočali s pritiski več evropskih držav z Italijo na čelu, so zgroženi. Preprečitev reševalnim ladjam, da opravljajo svojo nalogo, bo po njihovem mnenju »pomenila več smrti na morju; več nepotrebnih smrti, ki ne bodo imele prič in bodo ostale nezabeležene. »To je črn dan. Ne le da Evropi ni uspelo zagotoviti možnosti reševanja, celo aktivno je sabotirala poizkuse tistih, ki smo reševali življenja. Zdaj bodo moški, ženske in otroci izginjali stran od naših oči,« je v petek povedala generalna direktorica Zdravnikov brez meja Nelke Manders.

Odločitev Zdravnikov brez meja, ki jim kaj drugega sploh ni preostalo, je, ironično, pozdravil skrajnodesničarski italijanski notranji minister Matteo Salvini, ki je italijanska pristanišča že junija zaprl za reševalne ladje. »Manj plovbe, manj pristankov, manj smrti. To je dobro,« je v petek zapisal na twitterju.

Zaradi Salvinijeve prepovedi, ki je bila v nasprotju s pomorskim pravom, je več ladij, ki so iz morja ravno rešile ljudi – tudi Aquarius – moralo več dni pluti do prvega varnega pristanišča. V primeru ladje, ki sta jo skupaj upravljala MSF in SOS Méditerranée, je bila – kmalu po zamenjavi vlade v Madridu – to španska Valencia. Nekaj časa je kazalo, da bo ravno Španija, kamor je letos prispelo trikrat več beguncev in migrantov kot v istem obdobju lani, ladjo Aquarius vzela pod svoje okrilje, a se to ni zgodilo.


​Dogovor s padlo Libijo


Sredozemlje, v katerem je od leta 2000 življenje izgubilo okoli 35.000 ljudi (po podatkih Mednarodne organizacije za migracije letos 2133), tako ostaja brez reševalnih ekip – ladje evropske obmejne agencije Frontex in plovila državnih obalnih straž v Grčiji, Italiji, Španiji in na Malti so namenjene »branjenju zunanjih meja EU«, ne pa reševanju ljudi, ki na begu pred vojnami, revščino, nasiljem in posledicami podnebnih sprememb zaradi pohlepa tihotapskih združb ostanejo sredi morja. Še huje: Evropska unija je pred meseci po »zgledu« evropsko-turškega dogovora z libijskimi milicami, ki vodijo tako tihotapske posle kot obalno stražo, sklenila dogovor o vračanju beguncev in migrantov v Libijo, padlo in nevarno državo, kjer tisoče ljudi na begu živi v suženjskih taboriščih, za stotinami pa so se izgubile vsakršne sledi. Letos je – pod »finančnim« patronatom Bruslja – libijska obalna straža na obale svoje države nasilno vrnila več kot 14.000 ljudi. To je eklatantna kršitev mednarodnega prava – leta 2015 se je EU v varnostnem svetu Združenih narodov zavezala, da nihče, ki bo rešen na morju, ne bo prisilno vrnjen v Libijo.


Kriminalizacija humanitarnega dela


»Evropa neposredno podpira prisilno vračanje ljudi, medtem pa govori o uspešnosti migrantske politike. Bodimo jasni, kaj to pomeni: to, da ne rešujejo življenj na morju. Otroci, ženske in moški so porinjeni nazaj v arbitrarni pripor. Ni upanja za beg. Vzpostavljanje razmer, ki vse ladje na morju odvračajo od spoštovanja njihovih obveznosti do tistih, ki so v težavah,« je bila v soboto jasna Karline Kleijer, ki pri MSF skrbi za urgentne situacije. Obenem je EU na valu diktature populizma sprožila kampanjo kriminalizacije humanitarnega dela, kar je čutiti na vsakem koraku begunskih in migrantskih poti – od solidarnostnih gibanj na grških egejskih otokih do poskusov reševanja utapljajočih se ljudi v Sredozemlju.