Evropa se boji severnokorejske lakote

Gospod Kacin, pogosto prihajate v obe Koreji. V razmere na severu imate precej boljši vpogled od številnih drugih opazovalcev, ki lahko zgolj ugibajo, kaj se tam dogaja. Kaj menite, zakaj so se v Severni Koreji odločili za napad na otok Jeonpjeong?

Zaostajanje Severne Koreje za svetom je vse večje, beda pa vse globlja in strašnejša. Še posebno pred zimo, ki je tam zares dolga in huda, ogrevanja pa tako rekoč ni, je uporaba vojaške retorike in popolna mobilizacija »ljudskih množic« edini način za preusmeritev pozornosti. Napoved »neusmiljenega« odgovora na vojaške provokacije z juga je nadomestilo za hrano, ki je, kakor vsako leto, primanjkuje. Pomoči iz tujine ni dovolj ...

Kako poteka prenos oblasti v Severni Koreji? Kim Džong Un se je izobraževal v Švici. Je komu v Evropi uspelo kaj več izvedeti o njem in ali je sploh pomembno vedeti kaj več o »mladem generalu«?

Tranzicija oblasti z očeta na sina Una poteka uspešno. Zaradi nevarnosti širitve vojaških spopadov sta nadzor in mobilizacija lačnih in premraženih »ljudskih množic« še bolj uspešna, ker strne vrste. Ni na voljo pravih ocen in dejstev o »mladem generalu«, a dinastije ne prevzema sam. Dobil je številne skrbnike, skoraj tako, kakor nekoč kralj Peter svojega kneza Pavla, le da je v Pjongjangu »kuratorij« veliko širši. Preložili so tudi naš neuradni obisk, ker je za kaj takega še prezgodaj.

Kako moramo gledati na skupne vojaške vaje Južne Koreje in ZDA? Menite, da bi bili kopenski manevri za Severno Korejo še veliko hujše izzivanje?

Čeprav se zdi, da so razmere že tik pod vreliščem, ni tako. Sever hlini, da je bolj nepredvidljiv, kakor dejansko je, zato rožlja z orožjem. V resnici le opozarja, da se bo vedel še bolj »nepredvidljivo«, če se ne bo svet z njim bolj ukvarjal. Igranje grozeče vloge proizvajalca in celo potencialnega izvoznika jedrskega in klasičnega orožja nedemokratičnim režimom je eden od najbolj opaznih elementov premišljene igre. Seul je v dosegu severnega topništva. Severa ne kaže podcenjevati, saj kar uspešno politično destabilizira jug. Javnost na jugu deli na tiste, ki zahtevajo odločno kaznovanje severa, in na tiste, ki si želijo umiritve razmer. Dokler gre za pomorske vojaške vaje, je to še vedno le morje, čeprav Američani z letali in helikopterji mornarice vrtinčijo zrak tudi nad spornimi vodami ob otokih. Problem bi nastal, če bi šlo za vaje kopenske vojske, za katere so na severu veliko bolj občutljivi. Kopenski incidenti so teže obvladljivi, žrtev je več in razum preplavijo čustva.

Kje je v tej krizi po vašem mnenju Rusija?

Po zadnjem vrhu Nata na Portugalskem v Pekingu nič več mirno ne spijo. Ruska federacija je za pomemben korak bliže Natu, a tam zagotovo še ni. Geopolitika se hitro spreminja, svetovna trgovina prav tako, gospodarska teža celin še bolj. Predsednik Medvedjev v Lizboni in Ruska federacija (za zdaj le v besedah) v protiraketnem ščitu je sporočilo, ki pretrese tako Kitajce kot tudi japonske politike vseh barv. Ruska federacija krepi oziroma na novo definira svojo vlogo in pomen glede na Kitajsko.

Menite, da je prihod letalonosilke George Washington sporočilo Kitajski?

Ljudje na jugu so vznemirjeni, prestrašeni, obrambni minister je moral odstopili, vojska poskuša umiriti javnost. Obljublja »maščevanje«, a pooblastil za trši odgovor še vedno nima in jih tudi ne bo dobila. Seul si prizadeva umiriti razmere, zato skupaj z ZDA organizira le pomorske vojaške vaje. Namen vaj je pomiritev javnosti na jugu, še posebno tistega dela, ki zahteva ostrejši odziv in maščevanje za letošnje številne smrti mornarjev, marincev, ribičev in civilistov v Južni Koreji. Gre za minimalno, pričakovano in pomirjevalno gesto solidarnosti največje zaveznice ZDA do Seula. Kitajska v azijsko-pacifiškem mehanizmu ni sama, je pa danes še bolj osamljena.

Kaj meni Evropska unija o razmerah na Korejskem polotoku? Katera stopnja krize bi bila zadosten razlog za to, da se Bruselj bolj dejavno vključi v politično akcijo, s katero bi preprečili tamkajšnje eksplozije?

EU se je pripravljena še bolj vključiti, ??eprav že danes daje največ človekoljubne pomoči. Pjongjang vključitvi Unije ne nasprotuje. Kitajska je pravzaprav največje upanje za vse, zato EU (Herman Van Rompuy, José Manuel Barroso, Catherine Ashton) pritiska na Peking. Tako imenovani šeststranski pogovori so okvir in pot do več nadzora in manj izzivanj. Peking zagotovo ni srečen! Čeprav je edini zaveznik Severne Koreje, je tudi njegov vpliv na dinastijo Kim omejen. S človekoljubno in drugo, zlasti energetsko pomočjo, jih lahko kroti, pomiriti jih ne more, morda pa si zdaj tega tudi ne želi. EU najbolj skrbi kaos na severu in kolaps sistema z veliko lakoto.

Mar gospodarski odnosi z Južno Korejo pomagajo pri umirjanju razmer?

Čeprav je Južna Koreja velik trgovinski partner EU in imamo že kar nekaj časa pripravljen tudi prostotrgovinski sporazum, ki bi imel v času naše finančne in gospodarske krize izrazito pozitivne učinke na gospodarstvo obeh strani, je podpis žal znova preložen. Še kar čakamo na sklepni usklajevalni postopek, v resnici pa ga zavirajo populistične koncesije delojemalcem v nekaterih državah članicah, predvsem v Italiji. Avtomobilske industrije, beri Fiat, nikakor ne ogrožajo avtomobili, ki so bili izdelani v Južni Koreji, saj imajo tamkajšnji koncerni že dolgo zadostne proizvodne zmogljivosti v Evropi. To so domači, torej evropski izdelki. Kot bi rekli v Srbiji: »V EU še kar zavlačujemo in delamo v lastno škodo.«

Kako bi najhujši scenarij – stopnjevanje krize in morebitni spopad – po vašem mnenju vplival na Evropsko unijo, na gospodarske in splošne varnostne razmere?

Prizadel bi to regijo pa tudi EU. Stopnjevanje krize je sicer malo verjetno. Še vedno jim (pre)ostane vojna, ki pa ne ustreza nobeni strani, tudi severu ne. Nikakor. Prometna infrastruktura severa je zelo slaba, tako da bi morebitna lakota povzročila na milijone žrtev. Zaradi logističnih težav humanitarne pomoči kratko malo ne bi bilo mogoče dostavljati prizadetim. In znova bi bil kriv »okrutni imperialistični zahod«. Takšen potek dogodkov bi morda še bolj utrdil dinastijo Kim na oblasti, namesto da bi omogočil pozitivne spremembe in olajšal življenje na severu. Sever si zato premišljeno in obupno prizadeva pritegniti pozornost in pri tem nikoli preveč ne tvega, medtem pa ga jug, kolikor je to še mogoče, ignorira. Nikomur ni lahko, najteže pa je Kitajcem.