Francoski načrt za vstopanje balkanskih držav v EU
Postopno vstopanje bi potekalo v sedmih pogajalskih fazah, kandidatke bi imele dostop do bruseljskih programov, cilj bi ostal polnopravno članstvo.
Odpri galerijo
Francoski predsednik Emmanuel Macron je bil po oktobrskem vrhu EU tarča kritik, da je z blokado začetka pristopnih pogajanj z Albanijo in Severno Makedonijo naredil zgodovinsko napako. FOTO: Ludovic Marin/AFP
BRUSELJ – Po blokadi začetka pristopnih pogajanj z Albanijo in Severno Makedonijo na oktobrskem vrhu EU je Francija pripravila svoj načrte za reforme širitvene politike s konkretnimi predlogi.
Zbrani so v dokumentu za razpravo - v diplomatskem žargonu se imenuje non-paper, ki smo ga lahko prebrali in po katerem bi bilo pristopanje šestih balkanskih kandidatk bolj postopno in nadzorovano. Namesto o 35 vsebinskih poglavjih, bi se v fazah pogajali o sedmih sklopih tem.
Kot v dokumentu ugotavlja Pariz, kljub reformam in pogumnim dejanjem sprave (kot je prespanski sporazum) dvajset let po priznanju evropske perspektive držav Zahodnega Balkana »ostaja globoka politična, gospodarska in socialna preobrazba, zahtevana za prihodnji pristop EU, prepočasna, konkretne koristi za prebivalce pa nezadostne«.
Sicer se v dokumentu bolj kot prihodnje polnopravno članstvo omenja vzpostavljanje tesnih vezi EU z Zahodnim Balkanom. To da je sicer edina pot za vzpostavitev konsolidiranih držav, ki temeljijo na vladavini prava, do odprte in pluralistične družbe, gospodarskega in socialnega razvoja, perspektive mladih in spodbujanja sprave.
Izhodišče prenove pristopnega procesa je podpora reformam, nujnih za spoštovanje vladavine in samo izvajanje prava EU. Unija bi zagotavljala pomoč za razvoj, obvladovanje migracij, varnostne izzive.
Prenovljen proces bi temeljil na štirih načelih. Prvo bi bilo postopno pridruževanje. To bi potekalo v sedmih fazah, v katerih bi bil na mizi posamezen vsebinski sklop. Konec pogajanj o posameznem sklopu bi pomenilo vključevanje v programe EU, sodelovanju v posameznih sektorskih politikah in ciljno financiranje.
V naslednjo fazo bi kandidatka lahko vstopila samo ob spoštovanju natančnih meril, tako glede sprejema zakonodaje kot tudi njenega izvajanja. Vprašanje vladavine in temeljnih pravic bi ostalo odprto skozi celoten proces.
Končni cilj bi bilo polnopravno članstvo. Kljub temu naj bi postopno vključevanje omogočilo ravnotežje koristi sodelovanja z zagotavljanjem celovitosti Unije in njenih politik. Najprej bi lahko sodelovali na področju digitalne agende in pri raziskovalnih projektih. Nato bi prišli na vrsto vključevanje v bančno unijo in evropski priporni nalog. Proti koncu bi imele dostop do notranjega trga.
Drugo načelo so strogi pogoji za premik kandidatk iz ene stopnje v drugo. Ves čas bodo morale napredovati pri delovanju pravne države. Prilagoditi bodo morale svoje institucionalne in administrativne zmogljivosti sodelovanju v politikah EU. Pogoj za vstop bo med drugim oprijemljiva ekonomska in socialna konvergenca. Merila bodo uporabljena z merljivimi indikatorji. Ti naj bi bila kot v EU že veljavni evropski semester ali kot v drugih organizacijah - Svetu Evrope, Grecu, OECD …
Tretjo področje so koristi. Kandidatke bi imele zagotovljeno finančno podpore. V Parizu predlagajo tudi razmislek o vključevanju kandidatk v strukturne sklade EU. Kaj bodo o takšnih načrtih rekle manj razvite države članice, ki se že tako jezijo, ker je načrtovano krčenje strukturnih skladov, ni težko napovedati.
Poleg tega naj bi kot četrto načelo vpeljali reverzibilnost, povratnost procesa. Če kandidatka ne izpolnjuje več meril ali danih zavez, bi se v Uniji odzvali. Najprej bi lahko bila ob koristi. Splošna ustavitev procesa bi bila predvidena v primeru kršitve temeljnih vrednot.
Faz pogajanj bi bilo sedem. Prva bi bila vladavina prave, temeljne pravice, pravosodje. V drugi fazi bi prišlo na vrsto izobraževanje, telekomunikacije, energija. Ko bi bila opravljena, bi kandidatke dobile pristop do znanstvenega programa Obzorja in Erasmusa. Tretja faza bi bila posvečena zaposlovanju, socialni politiki, konkurenčnosti.
V četrti bi se odprla gospodarska in finančna vprašanja. Peta faza bi bila notranji trg, kmetijstvo in ribištvo. Nato bi lahko imeli dostop, denimo, do kmetijske politike ali sklada za razvoj podeželja. Šesta faza bi bile zunanje zadeve. Zadnja faza bi bile ostale zadeve, kot je, denimo, proračun.
Celoten proces bi bil po francoskih željah močneje politično upravljan. Evropska komisija bi sicer redno nadzirala napredek kandidatk, države članice pa pregledale njene ocene. Njihova vloga bi se krepila z večjim vključevanjem kandidatk v sektorske
politike.
Skupaj s premislekom o vrhih berlinskega procesa in vrhov EU-Balkan, bi lahko bili sklicana letna zasedanja evropskega sveta z voditelji držav Zahodnega Balkana, da bi obravnavali zadeve v skupnem interesu (regionalno sodelovanje, notranje zadeve, gospodarstvo …).
Pariz predlaga država članicam (Svetu EU), naj pozovejo evropski komisijo, da na podlagi omenjenih točk predloga novo metodologijo pristopnega procesa: organizacijo, odločanje, mehanizem za spremljanje. To naj bi se zgodilo pred objavo naslednjega širitvenega svežnja (v njem Bruselj oceni napredek kandidatke), do januarja 2020.
Vprašanja začetka pristopnega procesa naj bi se sicer po sklepih z zadnjega vrha lotili pred vrhom EU-Balkan maja v Zagrebu.
Zbrani so v dokumentu za razpravo - v diplomatskem žargonu se imenuje non-paper, ki smo ga lahko prebrali in po katerem bi bilo pristopanje šestih balkanskih kandidatk bolj postopno in nadzorovano. Namesto o 35 vsebinskih poglavjih, bi se v fazah pogajali o sedmih sklopih tem.
Kot v dokumentu ugotavlja Pariz, kljub reformam in pogumnim dejanjem sprave (kot je prespanski sporazum) dvajset let po priznanju evropske perspektive držav Zahodnega Balkana »ostaja globoka politična, gospodarska in socialna preobrazba, zahtevana za prihodnji pristop EU, prepočasna, konkretne koristi za prebivalce pa nezadostne«.
Sicer se v dokumentu bolj kot prihodnje polnopravno članstvo omenja vzpostavljanje tesnih vezi EU z Zahodnim Balkanom. To da je sicer edina pot za vzpostavitev konsolidiranih držav, ki temeljijo na vladavini prava, do odprte in pluralistične družbe, gospodarskega in socialnega razvoja, perspektive mladih in spodbujanja sprave.
Izhodišče prenove pristopnega procesa je podpora reformam, nujnih za spoštovanje vladavine in samo izvajanje prava EU. Unija bi zagotavljala pomoč za razvoj, obvladovanje migracij, varnostne izzive.
Štiri načela pogajanj
Prenovljen proces bi temeljil na štirih načelih. Prvo bi bilo postopno pridruževanje. To bi potekalo v sedmih fazah, v katerih bi bil na mizi posamezen vsebinski sklop. Konec pogajanj o posameznem sklopu bi pomenilo vključevanje v programe EU, sodelovanju v posameznih sektorskih politikah in ciljno financiranje.
V naslednjo fazo bi kandidatka lahko vstopila samo ob spoštovanju natančnih meril, tako glede sprejema zakonodaje kot tudi njenega izvajanja. Vprašanje vladavine in temeljnih pravic bi ostalo odprto skozi celoten proces.
Končni cilj bi bilo polnopravno članstvo. Kljub temu naj bi postopno vključevanje omogočilo ravnotežje koristi sodelovanja z zagotavljanjem celovitosti Unije in njenih politik. Najprej bi lahko sodelovali na področju digitalne agende in pri raziskovalnih projektih. Nato bi prišli na vrsto vključevanje v bančno unijo in evropski priporni nalog. Proti koncu bi imele dostop do notranjega trga.
Merljivi indikatorji napredka
Drugo načelo so strogi pogoji za premik kandidatk iz ene stopnje v drugo. Ves čas bodo morale napredovati pri delovanju pravne države. Prilagoditi bodo morale svoje institucionalne in administrativne zmogljivosti sodelovanju v politikah EU. Pogoj za vstop bo med drugim oprijemljiva ekonomska in socialna konvergenca. Merila bodo uporabljena z merljivimi indikatorji. Ti naj bi bila kot v EU že veljavni evropski semester ali kot v drugih organizacijah - Svetu Evrope, Grecu, OECD …
Tretjo področje so koristi. Kandidatke bi imele zagotovljeno finančno podpore. V Parizu predlagajo tudi razmislek o vključevanju kandidatk v strukturne sklade EU. Kaj bodo o takšnih načrtih rekle manj razvite države članice, ki se že tako jezijo, ker je načrtovano krčenje strukturnih skladov, ni težko napovedati.
Poleg tega naj bi kot četrto načelo vpeljali reverzibilnost, povratnost procesa. Če kandidatka ne izpolnjuje več meril ali danih zavez, bi se v Uniji odzvali. Najprej bi lahko bila ob koristi. Splošna ustavitev procesa bi bila predvidena v primeru kršitve temeljnih vrednot.
Do denarja iz strukturnih skladov?
Faz pogajanj bi bilo sedem. Prva bi bila vladavina prave, temeljne pravice, pravosodje. V drugi fazi bi prišlo na vrsto izobraževanje, telekomunikacije, energija. Ko bi bila opravljena, bi kandidatke dobile pristop do znanstvenega programa Obzorja in Erasmusa. Tretja faza bi bila posvečena zaposlovanju, socialni politiki, konkurenčnosti.
V četrti bi se odprla gospodarska in finančna vprašanja. Peta faza bi bila notranji trg, kmetijstvo in ribištvo. Nato bi lahko imeli dostop, denimo, do kmetijske politike ali sklada za razvoj podeželja. Šesta faza bi bile zunanje zadeve. Zadnja faza bi bile ostale zadeve, kot je, denimo, proračun.
Celoten proces bi bil po francoskih željah močneje politično upravljan. Evropska komisija bi sicer redno nadzirala napredek kandidatk, države članice pa pregledale njene ocene. Njihova vloga bi se krepila z večjim vključevanjem kandidatk v sektorske
politike.
Maja v Zagrebu
Skupaj s premislekom o vrhih berlinskega procesa in vrhov EU-Balkan, bi lahko bili sklicana letna zasedanja evropskega sveta z voditelji držav Zahodnega Balkana, da bi obravnavali zadeve v skupnem interesu (regionalno sodelovanje, notranje zadeve, gospodarstvo …).
Pariz predlaga država članicam (Svetu EU), naj pozovejo evropski komisijo, da na podlagi omenjenih točk predloga novo metodologijo pristopnega procesa: organizacijo, odločanje, mehanizem za spremljanje. To naj bi se zgodilo pred objavo naslednjega širitvenega svežnja (v njem Bruselj oceni napredek kandidatke), do januarja 2020.
Vprašanja začetka pristopnega procesa naj bi se sicer po sklepih z zadnjega vrha lotili pred vrhom EU-Balkan maja v Zagrebu.
