Giorgia Meloni si želi olajšati pot do novega mandata

Desničarski italijanski premierki Giorgii Meloni, katere vlada bi septembra lahko postala najdlje trajajoča v zgodovini republike, se pred volitvami prihodnje leto mudi s spreminjanjem volilne zakonodaje. V palači Chigi so prepričani, da bo reforma pripomogla k stabilnejši Italiji, v opoziciji pa so posvarili pred slabljenjem demokracije. Nekateri kritiki v tem vidijo tudi poskus spreminjanja sistema v korist največje vladne stranke.

»Gre za volilno računico,« je Gianfranco Pasquino, zaslužni profesor političnih ved na bolonjski univerzi, za Delo komentiral premierkino namero. Po njegovem so v desnosredinski koaliciji ocenili, da jim veljavna zakonodaja ne zagotavlja več dovolj zanesljive poti do prepričljive parlamentarne večine, zaradi česar se pred volitvami zavzemajo za še četrto spreminjanje pravil igre v zadnjih dveh desetletjih.

Takšna bojazen izhaja iz spremenjenega razmerja sil. Leta 2022 so Bratje Italije skupaj s skrajno desno Ligo in konservativno stranko Naprej, Italija izkoristili razdrobljenost levega pola. Desnica je v enomandatnih okrajih nastopila enotno, njeni nasprotniki pa vsak zase, zato je velik delež teh mandatov pripadel desnosredinski koaliciji. Ta je osvojila skoraj 60 odstotkov sedežev v poslanski zbornici in senatu, čeprav je skupno dobila približno 44 odstotkov glasov.

Danes se zdi ponovitev takšnega rezultata malo verjetna. »Campo largo«, širši opozicijski blok z levosredinsko Demokratsko stranko (PD), populističnim Gibanjem 5 zvezd ter Zavezništvom zelenih in levice, ne namerava ponoviti napake in snuje zavezništvo. Izenačenost blokov nakazujejo tudi merjenja javnega mnenja. Po raziskavi organizacije YouTrend je progresivni pol celo v rahli prednosti; podpira ga 45,8 odstotka vprašanih, desnosredinsko koalicijo pa 44 odstotkov.

Prav možnost tesnega izida je za premierko skoraj tako problematična kot poraz. V italijanski politični maniri bi namreč lahko odprla vrata pogajanjem o kompromisnih kandidatih, tehničnih mandatarjih in pahnila državo v politično nestabilnost. »To je volilna reforma, za katero se Giorgia Meloni zavzema, ker hoče preprostejši, predvsem pa odločnejši volilni sistem od sedanjega – takšen, ki bi preprečil scenarij brez jasnega zmagovalca,« je v telefonskem intervjuju poudaril politolog Roberto D'Alimonte z rimske univerze Luiss. »Premierka meni, da bi sedanji sistem lahko pripeljal do neodločenega izida, do rezultata, pri katerem ne bi slavil nihče.«

 Da bi se izognili pat položaju, vladni predlog, ki so ga poimenovali Stabilicum, odpravlja enomandatne okraje in jih nadomešča s proporcionalno delitvijo sedežev, hkrati pa spodbuja predvolilna zavezništva in oblikovanje velikih blokov. Za stranko oziroma koalicijo, ki bi presegla 42 odstotkov glasov, namreč predvideva zajeten bonus, in sicer 70 dodatnih sedežev v 400-članski poslanski zbornici in 35 v 200-članskem senatu. »Gre za volilni sistem z dvema obrazoma; večinskim, če bo koalicija presegla 42 odstotkov, in proporcionalnim, če te meje ne bo dosegel nihče,« je komentiral D'Alimonte.

Neustrezen način za iskanje stabilnosti

Za Gianfranca Pasquina je pot iskanja trdnih vladnih koalicij prek volilne zakonodaje zgrešena. »Stabilnost je predvsem sposobnost koalicij, da ostanejo skupaj, in sposobnost vodstva, da jih vodi,« je dejal ugledni politolog, ki je prepričan, da je predlog v celoti neustrezen. »Volilni zakoni so povsod po svetu namenjeni izbiri parlamenta, oni pa hočejo izvoliti vlado, kar je napaka.«

Predlogu ostro nasprotujejo tudi v opoziciji. Med očitki je mogoče slišati, da ima vlada v času majhne gospodarske rasti in stagnacije realne vrednosti plač napačne prioritete, pa tudi, da gre za osebni projekt premierke, ki bi izkrivil politično zastopanost in oslabil demokracijo. »Italijanska ustava določa, da mora biti glas svoboden in enak. Pri tem sistemu zadnje ne bo več veljalo: glas volivca koalicije, ki bi prejela večinski bonus, bi lahko bil vreden skoraj dvakrat toliko kot glas volivca, ki bi glasoval za katero od drugih političnih sil,« je v pogovoru za Delo poudaril Riccardo Magi, poslanec liberalne stranke +Evropa.

Prav tako so kritiki med spornimi točkami izpostavili zaprte liste, saj te krepijo moč strank pri izbiri poslancev, in dejstvo, da mora vsaka koalicija že pred glasovanjem odločiti, kdo bo njen kandidat za premiera. Po mnenju analitikov bi to volitve spremenilo v plebiscit o prihodnjem predsedniku vlade, obenem bi Giorgia Meloni s tem izzvala progresivni tabor, ki za razliko od desnice nima jasnega voditelja. Za primat na levici se potegujeta sekretarka Demokratske stranke Elly Schlein, ki ji ankete kažejo bolje, in prvi mož Gibanja 5 zvezd Giuseppe Conte. Iskanje skupnega kandidata bi lahko oslabilo opozicijsko zavezništvo še pred začetkom kampanje.

Faktor Roberto Vannacci

Nov volilni zakon, ki bi lahko bil v obeh domovih parlamenta sprejet sredi avgusta, ni brez tveganja niti za Giorgio Meloni. Kakor je ocenil Magi, je vladajoča koalicija menila, da bo reforma skladna z njihovimi interesi, vendar se je vmes politični prostor spremenil. Med oblikovanjem zakona se je na radikalnem robu desnega pola začela naglo vzpenjati stranka Nacionalna prihodnost upokojenega generala Roberta Vannaccija, ki ji merilci javnega mnenja pripisujejo okoli šest odstotkov podpore, s čimer je prehitela tudi Ligo Mattea Salvinija. To je za desni blok posebej občutljivo, saj je bil Vannacci prav na listi Lige izvoljen v evropski parlament, danes pa se predstavlja kot varuh »prave« italijanske desnice. Politični kapital gradi na zagovarjanju remigracije, nasprotovanju pomoči Ukrajini, sovražnih stališčih do manjšin in evroskepticizmu.

Če bo premierka hotela doseči večinski bonus, bo novo radikalno politično silo težko pustila zunaj svojega bloka. Toda povezovanje z nekdanjim generalom ne bi bilo poceni. »Dogovor z Vannaccijem bi bil za Giorgio Meloni volilno koristen, politično pa zapleten, ker ima skrajna stališča, ki niso združljiva z njenimi, predvsem pri zunanji politiki,« je ocenil D'Alimonte. Politolog si ni upal napovedati, kakšen bo razplet, bil pa je prepričan, da bo od tega v veliki meri odvisna smer italijanske politike po naslednjih volitvah.
____________________

 Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.