Kar se dogaja v Italiji, bi lahko bilo jutri nov standard v Evropski uniji

Oktobra leta 2022 je svojo stranko Bratje Italije, ki je izšla iz gibanja fašističnih veteranov, z obrobja pripeljala na politični vrh, se zapisala v zgodovino in postala prva italijanska premierka. Jutri, 1413 dni pozneje, bo Giorgia Meloni dosegla nov mejnik: njena vlada bo podrla rekord, ki ga je med letoma 2001 in 2005 postavil Silvio Berlusconi, in bo najdlje trajajoča od vzpostavitve republike pred osmimi desetletji.

Pomen tega dosežka v tradicionalno nestabilni Italiji, revizijo njenega mandata in razmerje moči pred prihajajočimi volitvami je v pogovoru za Delo osvetlil politolog Valerio Alfonso Bruno s Katoliške univerze Srca Jezusovega v Milanu in soavtor knjige Vzpon Bratov Italije: organizacija, vodstvo in ideologija (Springer, 2026).

Koliko je dolgoživost vlade Giorgie Meloni rezultat premierkinih političnih spretnosti in koliko posledica ravnanja njenih koalicijskih partnerjev in opozicije?

Rekel bi, da je ta dosežek rezultat političnih sposobnosti Giorgie Meloni. Podobne razmere smo namreč imeli že v preteklosti: vlade so imele primerljivo parlamentarno večino, prav tako je bila opozicija razdrobljena. Dejstvo, da je njena vlada postala vlada z najdaljšim mandatom v zgodovini italijanske republike, je zato treba pripisati predvsem Giorgii Meloni, seveda pa tudi njeni stranki in celotni koaliciji.

Glede na italijansko tradicijo kratkotrajnih in nestabilnih vlad je takšna dolgoživost precej nenavadna. Kaj nam to pove o načinu vodenja Giorgie Meloni?

Pri tem moramo ločiti dve stvari. Dolgoživost te vlade je glede na italijansko zgodovino nedvomno nekaj posebnega. V tujino, zlasti zaveznikom in mednarodnim finančnim trgom, pošilja tudi sporočilo o stabilnosti. Nihče ne more zanikati, da je to dosežek vlade in Giorgie Meloni, tudi glede na to, kako je v teh štirih letih vodila notranjo in zunanjo politiko.

Po drugi strani ni bilo narejenega prav veliko. Če pogledamo gospodarsko in predvsem javnofinančno politiko, Italija danes ni v boljšem položaju kot v preteklosti. Dolgoživost vlade je sama po sebi dosežek. Bolje je imeti stabilno kot nestabilno vlado. Finančni trgi ne marajo prevelike negotovosti. Toda hkrati gre za veliko zamujeno priložnost. V zadnjih štirih letih bi bilo mogoče izpeljati nekatere reforme, vendar je bilo, iskreno povedano, narejenega zelo malo.

Kot ste omenili, je večina ključnih reform vlade zastala ali propadla, gospodarska rast pa ostaja šibka. Kaj je po vašem glavna zapuščina njene vlade doslej in katerih najpomembnejših obljub ni izpolnila?

Razmere na italijanskem trgu dela so se izboljšale, vendar nova delovna mesta večinoma niso kakovostna. Kupna moč italijanskih državljanov je še vedno približno na ravni z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Državljanski dohodek [socialni prejemek za ljudi z nizkimi prejemki], ki je bil eden od ključnih ukrepov Gibanja 5 zvezd, je bil močno okrnjen oziroma za večino upravičencev odpravljen, vendar se stanje javnega dolga kljub temu ni izboljšalo.

Na drugi strani so nekatere bonitetne agencije zaradi večje stabilnosti izboljšale napovedi za Italijo, kar je tesno povezano z dolgoživostjo in stabilnostjo vlade. Nekaj pozitivnega je bilo narejenega tudi glede tega, kdo ima v lasti italijanski javni dolg. Vlada, predvsem Giorgia Meloni ter minister za gospodarstvo in finance Giancarlo Giorgetti iz Lige, si je prizadevala del zadolženosti prenesti iz rok velikih mednarodnih in institucionalnih vlagateljev, vključno s hedge skladi, v roke italijanskih gospodinjstev. To je počela predvsem z izdajanjem državnih obveznic, namenjenih malim vlagateljem.

Nisem ekonomist, sem politolog, vendar nekateri podatki kažejo, da se je delež javnega dolga v lasti domačih gospodinjstev podvojil. Vlada namreč izhaja iz prepričanja, da so nekateri tuji vlagatelji v preteklosti lastništvo italijanskega javnega dolga izrabljali za povzročanje pretresov.

Kljub temu je bil reformni izkupiček skromen. Ne vidim večjih gospodarskih ali javnofinančnih premikov, čeprav je bilo v štirih letih za to dovolj časa in je vlada imela potrebno večino.

Ko je Giorgia Meloni prevzela oblast, so številni opazovalci zaradi postfašističnih korenin njene stranke bili plat zvona pred demokratičnim nazadovanjem. So se ti strahovi uresničili?

Demokratičnega nazadovanja, ki so se ga bali številni analitiki, iz različnih razlogov ni bilo. Kljub temu se na nekaterih področjih italijanska politika postopno radikalizira. Ne gre samo za politično komuniciranje, temveč tudi za institucionalne spremembe na področjih, kot so migracije, šolstvo in kultura. Politika se pomika vse bolj proti desnemu robu političnega spektra.

Seveda ne gre za nenaden preobrat, po katerem bi Italija čez noč zdrsnila nazaj v fašizem. Na ta proces močno vplivata tudi evropsko in širše mednarodno okolje. Tudi v Evropi kot celoti opažamo postopen premik k radikalnejši politiki, predvsem na desnici. Veliko bo odvisno tudi od izidov prihodnjih volitev v državah, kot sta Francija in Nemčija.

Tega, kar se je zgodilo na Madžarskem, ne bi razumel kot dokaz, da radikalna desna politika v Evropi ni več problematična. Italija je nekakšen laboratorij tega procesa, vendar ne na način nenadnih preobratov. Ravnovesje se postopoma, korak za korakom, pomika proti desni.

To, kar se danes dogaja v Italiji, bi lahko bilo jutri nov standard v Evropski uniji. Giorgia Meloni in njena vlada imata navsezadnje pomembno vlogo v dialogu z evropskimi institucijami. Na nekaterih področjih, denimo pri migracijskih centrih v Albaniji, se italijanske rešitve predstav­ljajo kot možen zgled za druge. Marsikaj, kar je še nedavno veljalo za skrajno radikalno, se danes vse bolj dojema kot nova normalnost oziroma nov standard v Uniji. V tem smislu nenadnega preloma ni bilo. Toda politično ravnovesje se postopoma nedvomno pomika proti novim standardom, ki so radikalnejši kot v preteklosti.

V svoji knjigi ste vlado Giorgie Meloni opisali kot 'zmerno navzven in radikalno doma'. Na katerih področjih je radikalnost njene notranje politike najbolj očitna?

Radikalnost notranje politike je najizrazitejša v odnosu vlade do opozicije, medijev in sodstva, pa tudi na področju šolstva in kulture. Poseben primer so migracije, ki sicer niso zgolj notranjepolitično vprašanje. Dejanski učinek vladnih ukrepov na tem področju je za zdaj omejen: v italijanske centre v Albaniji je bilo, denimo, premeščenih zelo malo migrantov. Toda pri tem ne smemo gledati samo številk. Že sporočilo vlade, da obstaja oziroma bi morala obstajati možnost premestitve migrantov iz Italije v Albanijo, ima velik simbolni pomen. Enako velja za nedavno dogajanje v Ceuti. Simbolne poteze so lahko prav tako pomembne kot konkretni ukrepi.

Njena notranja politika je radikalnejša tudi zato, ker mora pomiriti bolj skrajno usmerjen del volilne baze, ki jo podpira. To je še pomembneje zdaj, ko je [upokojeni] general Roberto Vannacci ustanovil stranko Nacionalna prihodnost, ki je – vsaj po retoriki in načinu komuniciranja, pa tudi po programu – precej skrajnejša. Ob takšnem političnem tekmecu mora Giorgia Meloni svojim volivcem dokazovati, da ni po­vsem zmerna. Po eni strani mora doma nagovarjati radikalnejše ali razočarane volivce, po drugi pa ohranjati odprt dialog in kazati zmernost v odnosih z evropskimi institucijami in finančnimi trgi.

Položaj še zapleta nepredvidljivost nekaterih zaveznikov, predvsem Donalda Trumpa. Za vlado Giorgie Meloni ni bilo vedno preprosto sodelovati z republikanskim predsednikom, čeprav bi moral biti na papirju njen tesen zaveznik, saj pripadata isti oziroma podobni ideološki in politični družini. Pokazalo se je, da Trump za vlade radikalne desnice ni nujno prednost, temveč je lahko tudi breme – kar ne velja samo za italijansko vlado.

Dotakniva se še premierkinih teženj po koncentraciji moči v rokah izvršilne oblasti, krnitve sistema zavor in ravnovesij, nadzora nad javno radiotelevizijo ter napadov na medije in sodstvo. Lahko pristop Giorgie Meloni označimo za iliberalni?

Nekatere takšne težnje obstajajo, zlasti če z iliberalnostjo razumemo prizadevanja za koncentracijo oblasti, ki so v nasprotju z načeli pravne države. Ne trdim, da gre za popolnoma razvit iliberalizem, gotovo pa je opazna tendenca, da bi več moči prešlo v roke izvršilne oblasti in predsednika vlade.

Veliko bo odvisno tudi od tega, kdo bo v prihodnosti zasedel položaj predsednika italijanske republike. Sedanji predsednik Sergio Mattarella je naredil veliko, da bi takšen razvoj preprečil. Kaj bi se zgodilo, če bi položaj predsednika republike v prihodnosti zasedel nekdo, ki bi bil bolj naklonjen stališčem Bratov Italije? Omenjena je celo možnost, da bi predsednica republike postala Giorgia Meloni, čeprav gre zgolj za ugibanje. Ne verjamem, da se bo to zgodilo. Predstavljajmo pa si, da bi na ta položaj prišel nekdo, kot je sedanji predsednik senata Ignazio La Russa, torej nosilec druge najvišje državne funkcije. Mehanizmi in celotna arhitektura delitve oblasti bi bili v tem primeru povsem drugačni.

Zato pravim, da so razmere dinamične. Ne bi govoril o popolnem prehodu v iliberalizem, gotovo pa obstaja težnja h koncentraciji oblasti in odmikanju od načel pravne države, tudi z omejevanjem pravic manjšin. Seveda gre za mednarodni trend, zato moramo upoštevati širšo sliko, vključno z vlogo policije in vladnim poudarjanjem reda in miru. Več elementov torej kaže v smer iliberalizma.

Giorgia Meloni je v zunanji politiki precej bolj pragmatična, kot so mnogi pričakovali, zlasti v odnosih z Evropsko unijo in pri podpori Ukrajini. Kako razlagate takšno držo?

Mednarodni in evropski kontekst močno vplivata na italijansko zunanjo politiko. Tako je bilo vedno. Italija je navsezadnje srednje velika sila, zato si ne more privoščiti, da bi se postavila po robu tradicionalnim zaveznikom, evropskim institucijam in mednarodnim finančnim trgom. Giorgia Meloni je to dobro razumela.

Če vzamemo za primer Ukrajino, je premierka dosledno sledila usmeritvam Evropske unije in nadaljevala politiko prejšnje vlade Maria Draghija. Večjih presenečenj torej ni bilo. Ukrajina je pri tem le vrh ledene gore. Tudi pri drugih vprašanjih je njena politika precej podobna politiki prejšnjih vlad. Izjema v italijanski zunanji politiki zadnjih petnajstih ali dvajsetih let je bila prva vlada Giuseppeja Conteja, ki sta jo sestavljala Liga in Gibanje 5 zvezd. Vse druge vlade so na mednarodnem prizorišču ravnale precej podobno.

Zunanja omejitev torej ostaja močna. Giorgia Meloni je razumela, da se je bolje prilagoditi in delovati znotraj te, kot se ji upirati. Zato poskuša z delovanjem znotraj evropskih institucij postopoma, korak za korakom, spreminjati politično ravnovesje, namesto da bi se z njimi spustila v neposredni spopad.

Politični medeni tedni Giorgie Meloni z italijanskimi volivci so trajali precej dolgo, tako ona kot njena stranka še naprej uživata veliko podporo. Kljub temu je bila zavrnitev pravosodne reforme na marčevskem referendumu zanjo velik udarec. Kaj je ta poraz pomenil za premierko in kako trden je njen politični položaj ob vstopu v zadnje mesece pred volitvami leta 2027?

Poraz na referendumu je imel predvsem velike praktične posledice, saj je pokazal, da vlada Giorgie Meloni ni sposobna izpeljati obsežnejših institucionalnih reform, med drugim tako imenovanega premierata [neposredna izvolitev in okrepitev položaja predsednika vlade]. Za vlado je bil to velik politični udarec in prepričan sem, da se je iz tega nekaj naučila: v prihodnje se ne bo odločila za referendum, če ne bo prepričana o zmagi.

Po drugi strani se je podpora vladi po štirih letih nekoliko zmanjšala, vendar javnomnenjske raziskave ne kažejo tako velikega padca, kot bi ga lahko pričakovali po štirih letih na oblasti. Ob tem je treba znova omeniti opozicijo, ki se je ponovno pokazala za izjemno razdrobljeno in brez jasnega programa.

V zadnjih mesecih, zlasti po dogajanju v Ceuti, se je pokazalo, da sta vlada in predvsem stranka Bratje Italije močnejši, kot se je pričakovalo. Giorgia Meloni v predvolilno obdobje pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo najverjetneje prihodnje leto, ne vstopa v slabem položaju. Z opozicijo se lahko enakovredno potegujeta za zmago, čeprav nekatere javnomnenjske raziskave levemu polu pripisujejo nekaj odstotnih točk prednosti. Ta blok je še vedno zelo razdrobljen, kar ostaja najmočnejši adut sedanje vlade. Seveda obstaja tudi dejavnik presenečenja, ki ga predstavlja Roberto Vannacci s stranko Nacionalna prihodnost.

Kako resno politično grožnjo Giorgii Meloni in njenim možnostim, da po volitvah ostane na čelu vlade, predstavlja Vannacci, ki se vzpenja v javnomnenjskih raziskavah in odžira podporo predvsem koalicijskima Ligi in premierkinim Bratom Italije?

Vannacci je nedvomno zaveznik, s katerim se bo Giorgia Meloni morala dogovoriti. Če hoče po volitvah prihodnje leto ostati na oblasti, bo morala njega in njegovo stranko vključiti v koalicijo. Giorgia Meloni se tega zaveda.

Vannacci si lahko privošči tako radikalen program in tako radikalno politično komuniciranje, ker ne nosi odgovornosti za vodenje države. Giorgie Meloni ne bi mogel nadomestiti na čelu desnice s takšnimi stališči. Zavezniki in drugi mednarodni akterji, med njimi finančni trgi, bi ga namreč imeli za skrajno nezanesljivega in nevarnega za italijansko politiko. Kljub temu je postal politični dejavnik, s katerim se mora Giorgia Meloni resno ukvarjati, kar ji povzroča precej težav. Na nekaterih področjih bo morala zaostriti stališča, saj se mora z Vannaccijem spoprijeti znotraj lastnega političnega bloka.

Del njene volilne baze se lahko vpraša: če imamo Roberta Vannac­cija, ki govori o remigraciji, in ne maramo priseljencev, zakaj bi še naprej glasovali za Giorgio Meloni in Brate Italije, če lahko podpremo njega? Zato pričakujem, da bo premierka med volilno kampanjo občasno zaostrila retoriko in nastopila bolj kontroverzno, saj se bo morala odzivati na Vannaccija. Ta bo s svojo stranko med kampanjo ves čas navzoča ter ji bo oteževala položaj. Giorgia Meloni bo morala po eni strani v kampanji uporabljati radikalno retoriko, po drugi pa miriti evropske institucije in se predstavljati kot zmerna političarka. To bo zanjo še težje kot v preteklosti.

Če bo Giorgia Meloni Roberta Vannaccija nazadnje vključila v koalicijo, kako združljiva bodo stališča njegove stranke Nacionalna prihodnost z njenimi pogledi na EU, Nato in Ukrajino?

Mislim, da se Vannacci zaveda, da bo moral pri nekaterih stališčih popustiti. Ve, da lahko igra pomembno vlogo, saj mu javnomnenjske raziskave trenutno kažejo od sedem do celo deset odstotkov podpore. Zato bi bil zelo pomemben koalicijski partner.

Giorgia Meloni ima kljub letom veliko izkušenj z vladanjem in delovanjem v koalicijah. Je zelo spretna političarka in mislim, da ji bo uspelo zadržati Vannaccija v koaliciji ter omiliti njegovo retoriko o Natu, Ukrajini in Rusiji. Ne trdim, da bo to preprosto. Vannacci se zaveda, da bodo njegovi glasovi in stranka pomembni. Hkrati mu je jasno, da samostojno ne more ničesar spremeniti ali doseči. Zato bo moral sklepati kompromise. Navsezadnje je to bistvo politike.

Aktualna vlada bo po dolžini mandata presegla rekord druge vlade Silvia Berlusconija (2001–2005), ki je močno zaznamoval italijansko politiko. Ali lahko Giorgia Meloni v njej pusti prav tako globoko sled?

Da, vsekakor, zlasti zato, ker je Giorgia Meloni še razmeroma mlada. V prihodnosti bodo seveda tudi obdobja, ko bo v opoziciji, vendar menim, da bosta tako Giorgia Meloni kot njena stranka še dolgo politični stalnici.

Njena zgodovinska vloga je vidna že zdaj in ne izhaja samo iz dejstva, da vodi vlado z najdaljšim mandatom v zgodovini italijanske republike. Roberto Vannacci bi ji lahko v prihodnosti odvzel precejšen del podpore, široko levosredinsko zavezništvo, Campo largo, pa bi lahko zmagalo na volitvah. Toda volilna zmaga je nekaj drugega kot oblikovanje tako stabilne in dolgožive vlade.

Ne dvomim, da bo Giorgia Meloni v zgodovinskem smislu tako pomembna kot Silvio Berlusconi. Njeno politično obdobje bodo v prihodnosti preučevali zaradi vpliva na italijansko politiko in širše.

____ 

Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.