Grenlandija, otok ameriškega in kitajskega poželenja

Idejo, da bi morale ZDA imeti Grenlandijo, je predsednik Donald Trump dobil že na začetku prvega mandata. Zdaj se zdi, da je to le še vprašanje časa. Čeprav Danska in tudi Grenlandija trdita, da otok ni na prodaj, je tiskovna predstavnica Bele hiše Karoline Leavitt ta teden izjavila, da sta predsednik in njegov tim v »aktivnih pogajanjih« o možnosti nakupa Grenlandije, in to iz varnostnih razlogov. Sklicevala se je na tradicijo odkupovanja ozemelj od drugih držav v 19. stoletju, pri čemer je verjetno mislila na odkup Louisiane od Francije leta 1803, Floride od Španije leta 1819 in Aljaske od Rusije leta 1867.

Tokrat se poželenje po ledenem otoku vrti predvsem okoli ameriške potrebe, da bi vzpostavila nadzor nad morskimi prehodi in tovornimi trasami, o katerih se Trumpu zdi, da jih je preveč pod nadzorom LR Kitajske. Temu so večinoma pripomogle podnebne spremembe oziroma otoplitev, ki povzroča pospešeno topljenje ledenih gora. To omogoča plovbo velikih ladij in bistveno skrajša transportne poti, s tem pa tudi čas za prevoz blaga iz kitajskih pristanišč do naročnikov na ameriški celini. Tudi ladje, ki plujejo iz Evrope, bi morale na poti proti Aziji pluti mimo Grenlandije, da bi prišle do arktičnega Severozahodnega prehoda, zato si želijo ZDA nadzirati oba vhoda v ta prehod.