Helsinki: zarota, kompromat, naivnost?

Predsednik ZDA se izgovarja na zarečene besede. Udarci prihajajo tudi iz lastne stranke.

Objavljeno
18. julij 2018 06.00
Posodobljeno
18. julij 2018 11.23
Vrnitev Donalda Trumpa in prve dame Melanie z evropske turneje na južni travnik Bele hiše FOTO: AP
New York – Donald Trump je po srečanju z Vladimirjem Putinom miril Američane, da ni izdal domovine, ampak se mu je v Helsinkih zareklo. Namesto: »Rusija ni odgovorna za poseg v ameriške volitve,« je menda hotel reči, da »bi Rusija lahko bila odgovorna«. Kritiki so se nemudoma odzvali, da ena nikalnica ne izbriše sramotne predstave.

Neprepričljivo pojasnilo je prišlo po plazu izjemno ostrih obsodb, ki so se z vseh strani valile nad predsednika. Republikansko vodstvo obeh domov kongresa je izpostavilo, da trdno verjamejo v ruski poseg v ameriško demokracijo in da bodo mimo Bele hiše sprejeli nove ukrepe proti Moskvi, če bo treba. Predsednikovi svetovalci so s težavami poskušali najti opravičilo za Trumpovo ravnanje na srečanju s Putinom. Po enodnevnem premišljevanju so zmogli le precej za lase privlečeno razlago o zarečenih besedah. Trump je včeraj poudarjal: »Verjamem in zaupam ugotovitvam obveščevalnih ameriških agencij, ki jih vodijo moji ljudje.« A tudi v Helsinkih je dejal: »Zaupam svojim obveščevalcem, toda rečem vam, predsednik Putin je izjemno odločno in energično zanikal (vmešavanje).«
 

Združeni v ogorčenju


Trumpu je uspelo nemogoče, saj so v politično globoko razklanih ZDA vsaj en dan na obeh polih našli skupen cilj, če že ne skupen jezik. Oboji obsojajo predsednikovo ravnanje, pri čemer demokrati govorijo o izdaji, republikanci o veliki napaki. Napaka je bila že srečanje, saj se je predsednik dogovoril o tem s Putinom na lastno pest, brez resnih priprav in jasnih ciljev. Svetovalci, ki jih čedalje manj upošteva, so mu pripravili približno sto strani gradiva s podatki o spornem in agresivnem ravnanju Kremlja, a dogovorjene strategije, kako se soočiti s Putinom, ni upošteval. Analitiki se že dva dni sprašujejo, kaj je sprožilo »osebno in nacionalno sramoto«, kot so zapisali v konservativnem Wall Street Journalu.

Najbolj na obrobju je teorija zarote, po kateri se je »globoka država« zarotila proti 45. predsedniku in poskuša na vse načine spodnesti njegov boj proti politični eliti. Zato so si izmislili rusko vmešavanje, imenovali posebnega pre­iskovalca Roberta Muellerja in tik pred srečanjem Trumpa in Putina, ki naj bi normaliziralo odnose med jedrskima velesilama, uničili dogovor med predsednikoma z obtožnico proti ducatu ruskih vojaških obveščevalcev. Toda razen Trumpa in skrajnežev Alternative desnice vanjo ne verjame skoraj nihče, na levici so ji blizu redki glasovi, kot še iz sovjetskih časov Moskvi naklonjen politolog Stephen Cohen. Tovrstnih kremljefilov je precej več v Evropi, toda za takšno razmišljanje je treba verjeti, da so ZDA nekakšen imperij zla, v katerem so se politične sile od neokonservativcev do socialističnih demokratov združile v protitrumpovsko in protirusko zaroto.
 

Krivi so mediji


Obnašanje ameriškega predsednika je znova sprožilo vprašanja o »kompromatu«, obremenilnem gradivu, ki ga o posameznikih zbirajo ruske obveščevalne službe in nato uporabijo za izsiljevanje. Na ameriškem javnem radiu NPR so po srečanju ugotavljali, da se Trump vedno na vso moč trudi biti alfa samec, v Helsinkih pa je bil povsem podrejen Putinu. Kar je poudarilo vprašanje ruskemu predsedniku, ali imajo obremenilno gradivo o Američanu, njegov dolg odgovor pa ni vseboval besed »ne, nimamo«. V misli se je tako znova prikradel razvpiti dosje nekdanjega britanskega obveščevalca Christopherja Steela, v katerem so bile opisani domnevni sočni posnetki Trumpa in prostitutk v moskovskem hotelu.

Šokantno srečanje s Putinom je poenotilo Američane proti Trumpu.
Za to napako ali celo izdajo Trump ne more kriviti globoke države.
Trumpov odnos do Putina lahko še zaledeni odnose med državama.


Večinsko mnenje v ZDA se strinja z nekdanjim šefom obveščevalne agencije Cia Johnom Brennanom, ki je Trumpove odgovore označil za slaboumne. Analitiki ugotavljajo, da predsednik ZDA ne loči med vmešavanjem in zaroto, zato se otepa vsakršne misli na rusko delovanje in raje napada domače preiskovalce in obveščevalce. Tako je v prvih odzivih na kritike njihove besede označil za lov na čarovnice in ponovno napadel »lažne medije«. Toda lov še zdaleč ni končan, v ponedeljek je pravosodno ministrstvo vložilo obtožnico proti ruski državljanki Mariji Butina, ker naj bi v ZDA delovala kot ruska agentka.
 

Paradoks Helsinkov


V konservativnem Wall Street Journalu so ocenili, da je »Trump po Evropi korakal bolj s šopirjenjem kot s strategijo. Njegova diplomacija je osebna in korenini na nagonih in navdihih /.../ izreče, kar mu pride na misel, da bi šokiral, nato pa vse zataji, če povzroči ogorčenje«. Po mnenju New York Timesa je v najboljšem primeru »nenavadno naiven ali namenoma neveden«. Paradoks Helsinkev pa je, da bodo zaradi odziva v ZDA namesto otoplitve z Rusijo morda celo dodatno zaledeneli odnose.