Tiskane izdaje
Čeprav Libanonci devet let niso volili in je bila predvolilna kampanja en sam velikanski resničnostni šov, je bila volilna udeležba na nedeljskih parlamentarnih volitvah nizka – 49,2-odstotna (pred devetimi leti je bila 54-odstotna). K višji volilni udeležbi ni prispeval niti lani poleti sprejet volilni zakon, ki je uvedel proporcionalni volilni sistem in razdelil državo na 15 volilnih okrajev.
Že v nedeljo zgodaj zvečer je bilo jasno, da so se razmerja politične moči v Libanonu v zadnjih letih spremenila. Predsednik vlade Saad Hariri in predsednik Gibanja prihodnosti, ki se je zelo samozavestno podal v predvolilno kampanjo, je izgubil glasove tudi tam, kjer so se (mu) zdeli samoumevni – v Bejrutu ter sunitskih mestih in vaseh. Hariri, čigar javno podobo sta močno načela skrajno bizaren jesenski odstop v Saudski Arabiji, njegovi veliki pokroviteljici, in skoraj takojšnja vrnitev, je pričakoval enotno »sunitsko fronto«, a ta je bila, kot kaže, najbolj enotna pri bojkotiranju volitev.
Kljub volilnemu porazu bo Hariri zaradi »konfesionalnega« libanonskega političnega sistema, po katerem sunit vodi vlado, šiit predseduje parlamentu, kristjan pa državi, skoraj gotovo še naprej vodil libanonsko vlado. Toda njegova politična moč bo zaradi precejšnjih volilnih izgub zelo okrnjena, vodilna vloga v vnetljivi državi, ki je na minskem polju bližnjevzhodnega obračuna med sunitsko Saudsko Arabijo in šiitskim Iranom, pa bo dokončno pripadla Hezbolahu. Ključni razlogi za Haririjev volilni poraz so ekonomski. Libanon je pod njegovim vodstvom presegel grško raven dolga in bi brez mednarodnih posojil že zdavnaj bankrotiral. Povečala se je tudi brezposelnost, politične (in »medsektaške«) pritiske pa je v zadnjih letih zaostrila tudi prisotnost skoraj poldrugega milijona sirskih beguncev v politično, demografsko in socialno občutljivi državi, ki še zdaleč ni zacelila vseh ran »svoje vojne«.
Hezbolah je država in ne več le država v državi
Hezbolah je s koalicijskimi partnerji, med katerimi sta najmočnejša predsednik države in nekdanji gospodar vojne Michel Aoun (Svobodno patriotsko gibanje) ter šiitska stranka Amal, ki jo vodi predsednik parlamenta Nabih Beri, skupaj dobil 67 poslanskih sedežev v 128-članskem libanonskem parlamentu. Hezbolah, ki je že do zdaj narekoval tempo igre libanonske politike, bo tako dokončno prestopil sintagmo »države v državi« ter, dejansko, postal – država.
Glede na to, da je Hezbolah primarno (para)vojska in ne politična stranka, bo zanimivo videti, kako se bo šejk Hasan Nasrala, voditelj Stranke boga, sicer (pod)izvajalca iranske zunanje in varnostne politike, znašel v vlogi skoraj absolutne moči – predvsem v odnosu do libanonskih oboroženih sil. V libanonski parlament se – prek zavezništev – vrača tudi vpliv sosednje Sirije, ki je dolgo usmerjala libanonsko politiko in odigrala pomembno vlogo v libanonski (ne le) državljanski vojni (1975–1990). Med prosirskimi poslanci je najbolj prepoznaven general Džamil al Sajed, nekdanji vodja libanonske varnostno-obveščevalne službe in tesni prijatelj družine Asad.
Kljub modernejšemu volilnemu sistemu, ki naj bi dal veliko več možnosti neodvisnim kandidatom, sta se po dosedanjih podatkih prebila v parlament le dva. Jasno je, da se bo v Libanonu nadaljevala zgodba medsebojnega preigravanja in vzpostavljanja nenačelnih koalicij s strani starih političnih elit, ki so – brez izjeme – zrasle na pogorišču državljanske vojne. Gospodarji vojne so, tako gre to, postali elitni politiki, njihovi grehi pa so bili izbrisani.
