Hladna vojna za položaj prvega policista na svetu
Zakaj Rus ni postal novi predsednik te mednarodne organizacije kriminalistične policije?
Odpri galerijo
Za novega vrhovnega vodjo Interpola so izbrali Južnokorejca Kim Džong Janga. Foto AP
Čeprav je še pred dnevi veljal za favorita podpredsednik Interpola Aleksander Prokopčuk, so predstavniki 194 članic te organizacije na letnem zasedanju v Dubaju za novega vrhovnega vodjo izbrali Južnokorejca Kim Džong Janga.
Mandat predsednika te mednarodne mreže kriminalističnih policistov traja štiri leta, a Južnokorejec bo na položaju le dve leti, saj bo zgolj dokončal mandat kitajskega predhodnika Meng Honqweia, ki je septembra med obiskom domovine najprej skrivnostno izginil, potem pa so iz Pekinga sporočili, da so ga priprli, ker ga sumijo jemanja podkupnine. Ko je priprti Kitajec odstopil, je Interpol za vršilca dolžnosti predsednika imenoval Južnokorejca, ki je zdaj tudi uradno predsednik organizacije, čeprav so v Moskvi pričakovali in »navijali«, da bi ta položaj zasedel podpredsednik Interpola, ruski policijski general Aleksander Prokopčuk.
Toda mednarodna kampanja proti njemu je bila premočna. Litva in Ukrajina sta celo zagrozili z izstopom iz Interpola, če bo njegov novi šef Rus. V Kijevu so ruskega kandidata celo razglasili za nekdanjega uslužbenca KGB in obveščevalca, ki da je deloval v ZDA. V Moskvi so te obtožbe označili za »tipično ukrajinsko propagando«. A v Kijevu so bili v zadregi, ko se je v ukrajinskih medijih pojavila novica, da je podpredsednik Interpola prav toliko Rus kot ukrajinski veleposlanik pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi. Ihor Prokopčuk, ki je od junija 2010 vodja ukrajinske stalne misije pri Ovseju, je namreč Aleksandrov mlajši brat. Med njima je sedem let razlike, prihajata iz Žitomirske regije na severu Ukrajine, oba pa sta končala univerzo Tarasa Ševčenka v Kijevu. Po tem razkritju so svojega predstavnika na Dunaju na ukrajinskem zunanjem ministrstvu upravičeno zagovarjali, da ni nikoli deloval v nasprotju z nacionalnimi interesi: med diplomatskimi kolegi namreč Ihor slovi po stalnih in ostrih protiruskih nastopih.
Toda jeziček na tehtnici v korist južnokorejskega kandidata nista bili grožnji teh dveh vzhodnoevropskih držav. Pravo gonjo proti starejšemu Prokopčuku, ki se je leta 1986 v 25. letu kot funkcionar komsomola iz Ukrajine preselil v Moskvo, kjer je končal še študij financ in na notranjem ministrstvu preganjal davčne utaje, pred sedmimi leti pa so ga imenovali za načelnika ruskega urada Interpola, so začeli na drugi strani Atlantika. Skupina ameriških senatorjev je poslala odprto pismo administraciji predsednika Donalda Trumpa in generalni skupščini Interpola, v katerem je zapisala, da bi bila izvolitev ruskega kandidata nekaj podobnega, kakor če bi »za šefa kurnika postavili lisico«. Dan pred glasovanjem se je oglasil tudi ameriški zunanji minister Mike Pompeo z izjavo, da njegova država podpira južnokorejskega kandidata.
Ameriške odzive so še pred volitvami v Kremlju označili za očitno vmešavanje v volitve, rusko notranje ministrstvo pa jih je skupaj s »pravo kampanjo zahodnih medijev« razglasilo za »nedopustno politiziranje Interpola«. Po volitvah je predsednik dumskega odbora za mednarodne odnose Leonid Slucki izjavil, da so se zaradi pritiskov ruskih nasprotnikov članice Interpola odločile »v nasprotju s pričakovanji, logiko rotacije in logiko procesa«. Po njegovih besedah bi moral po nenapisanih pravilih novi predsednik postati Evropejec, ne pa Azijec. Po besedah senatorja Vladimirja Džabarova je bil to klasični primer ameriškega mednarodnega ustrahovanja, a da Rusija ni utrpela škode. »Interpol je zgolj navadna podatkovna baza, v katero pritekajo informacije iz notranjih ministrstev različnih držav,« je dodal podpredsednik mednarodnega odbora zgornjega doma ruskega parlamenta.
Ruski kandidaturi niso nasprotovali le politiki, proti so bili tudi predstavniki mednarodnih nevladnih organizacij, ki že leta opozarjajo, da nekatere države, med njimi tudi Rusija, zlorabljajo Interpol za preganjanje političnih nasprotnikov. Takšne argumente so v odprtem pismu navedli tudi domači nasprotniki kandidature generala Prokopčuka, med njimi tudi predstavniki organizacij, ki se borijo za človekove pravice, kakor so gibanja Za pravice človeka, Moskovska helsinška skupina, Socialno partnerstvo, Pravice otroka in Državljansko sodelovanje.
Mandat predsednika te mednarodne mreže kriminalističnih policistov traja štiri leta, a Južnokorejec bo na položaju le dve leti, saj bo zgolj dokončal mandat kitajskega predhodnika Meng Honqweia, ki je septembra med obiskom domovine najprej skrivnostno izginil, potem pa so iz Pekinga sporočili, da so ga priprli, ker ga sumijo jemanja podkupnine. Ko je priprti Kitajec odstopil, je Interpol za vršilca dolžnosti predsednika imenoval Južnokorejca, ki je zdaj tudi uradno predsednik organizacije, čeprav so v Moskvi pričakovali in »navijali«, da bi ta položaj zasedel podpredsednik Interpola, ruski policijski general Aleksander Prokopčuk.
Grožnje z izstopi
Toda mednarodna kampanja proti njemu je bila premočna. Litva in Ukrajina sta celo zagrozili z izstopom iz Interpola, če bo njegov novi šef Rus. V Kijevu so ruskega kandidata celo razglasili za nekdanjega uslužbenca KGB in obveščevalca, ki da je deloval v ZDA. V Moskvi so te obtožbe označili za »tipično ukrajinsko propagando«. A v Kijevu so bili v zadregi, ko se je v ukrajinskih medijih pojavila novica, da je podpredsednik Interpola prav toliko Rus kot ukrajinski veleposlanik pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi. Ihor Prokopčuk, ki je od junija 2010 vodja ukrajinske stalne misije pri Ovseju, je namreč Aleksandrov mlajši brat. Med njima je sedem let razlike, prihajata iz Žitomirske regije na severu Ukrajine, oba pa sta končala univerzo Tarasa Ševčenka v Kijevu. Po tem razkritju so svojega predstavnika na Dunaju na ukrajinskem zunanjem ministrstvu upravičeno zagovarjali, da ni nikoli deloval v nasprotju z nacionalnimi interesi: med diplomatskimi kolegi namreč Ihor slovi po stalnih in ostrih protiruskih nastopih.
Toda jeziček na tehtnici v korist južnokorejskega kandidata nista bili grožnji teh dveh vzhodnoevropskih držav. Pravo gonjo proti starejšemu Prokopčuku, ki se je leta 1986 v 25. letu kot funkcionar komsomola iz Ukrajine preselil v Moskvo, kjer je končal še študij financ in na notranjem ministrstvu preganjal davčne utaje, pred sedmimi leti pa so ga imenovali za načelnika ruskega urada Interpola, so začeli na drugi strani Atlantika. Skupina ameriških senatorjev je poslala odprto pismo administraciji predsednika Donalda Trumpa in generalni skupščini Interpola, v katerem je zapisala, da bi bila izvolitev ruskega kandidata nekaj podobnega, kakor če bi »za šefa kurnika postavili lisico«. Dan pred glasovanjem se je oglasil tudi ameriški zunanji minister Mike Pompeo z izjavo, da njegova država podpira južnokorejskega kandidata.
»Zgolj navadna podatkovna baza«
Ameriške odzive so še pred volitvami v Kremlju označili za očitno vmešavanje v volitve, rusko notranje ministrstvo pa jih je skupaj s »pravo kampanjo zahodnih medijev« razglasilo za »nedopustno politiziranje Interpola«. Po volitvah je predsednik dumskega odbora za mednarodne odnose Leonid Slucki izjavil, da so se zaradi pritiskov ruskih nasprotnikov članice Interpola odločile »v nasprotju s pričakovanji, logiko rotacije in logiko procesa«. Po njegovih besedah bi moral po nenapisanih pravilih novi predsednik postati Evropejec, ne pa Azijec. Po besedah senatorja Vladimirja Džabarova je bil to klasični primer ameriškega mednarodnega ustrahovanja, a da Rusija ni utrpela škode. »Interpol je zgolj navadna podatkovna baza, v katero pritekajo informacije iz notranjih ministrstev različnih držav,« je dodal podpredsednik mednarodnega odbora zgornjega doma ruskega parlamenta.
Ruski kandidaturi niso nasprotovali le politiki, proti so bili tudi predstavniki mednarodnih nevladnih organizacij, ki že leta opozarjajo, da nekatere države, med njimi tudi Rusija, zlorabljajo Interpol za preganjanje političnih nasprotnikov. Takšne argumente so v odprtem pismu navedli tudi domači nasprotniki kandidature generala Prokopčuka, med njimi tudi predstavniki organizacij, ki se borijo za človekove pravice, kakor so gibanja Za pravice človeka, Moskovska helsinška skupina, Socialno partnerstvo, Pravice otroka in Državljansko sodelovanje.
Kosovo in Tajvan pred zaprtimi vrati
»Spustite Tajvan v Interpol. To bo koristno za vse.« Ta poziv je članicam te organizacije poslal Tsai Tsan-po, komisar urada za kriminalistične preiskave tajvanskega notranjega ministrstva, in pred generalno skupščino Interpola v Dubaju opozoril, kako pomembno je za svet, da se boj proti kriminalu dvigne nad politiko.
Tako kot Srbija lobira proti sprejetju Kosova v Interpol, tudi Kitajska ne dovoljuje Tajvanu dostopa do te organizacije niti kot opazovalcu. Generalni sekretariat je zavrnil prošnjo Tajvana, ki se je hotel udeležiti generalne skupščine, in to na podlagi resolucije iz leta 1984, po kateri lahko svoja območja zastopa izključno Ljudska republika Kitajska. In Kitajska ima Tajvan za eno izmed svojih pokrajin.
Republika Kitajska, kot se uradno imenuje Tajvan, je bila članica Interpola do omenjenega leta, ko je bila vanj sprejeta LR Kitajska. Vodstvo v Tajpeju ni moglo sprejeti zahteve, naj ime svoje dežele spremeni v »Kitajska, Tajvan«, zato je bilo prisiljeno izstopiti iz organizacije. Od takrat je Tajvan že nekajkrat poskusil dobiti status opazovalca, a je bil vsakič odločilen vpliv vodstva v Pekingu.
Dejstvo, da je to otok s 24 milijoni prebivalcev in 22. gospodarstvo na svetu, ki je po količini izvoza na 17. mestu, pa tudi to, da ta država leži na strateško pomembnem območju med severovzhodno in jugovzhodno Azijo, ni dovolj velik argument. Tajvanska vlada je tudi tokrat obtožila vodstvo v Pekingu uporabe metode »zvijanja roke«. Čeprav so vplivni politiki iz Francije, Velike Britanije in še nekaterih držav zasebno podprli zahtevo tajvanskega vodstva in poudarjali vlogo tajvanske policije pri preprečevanju organiziranega kriminala, ki Daljni vzhod očitno povezuje z Evropo, si njihovi predstavniki v Interpolu niso drznili izzvati jeze LR Kitajske.
Eden od razlogov, da je bilo Kitajski toliko do tega, da bi njen predstavnik postal predsednik Interpola, je blokada Tajvana. Dejstvo pa je, da so bili, ko je med bivanjem na Kitajskem izginil donedavni predsednik Interpola Meng Hongwei, grobo kršeni prav mednarodno pravo in norme te organizacije. Vodstvu v Pekingu se ni zdelo, da bi moralo obvestiti Interpol o tem, da so aretirali njegovega predsednika. Kriminal je včasih »notranja zadeva« velesile.
»Spustite Tajvan v Interpol. To bo koristno za vse.« Ta poziv je članicam te organizacije poslal Tsai Tsan-po, komisar urada za kriminalistične preiskave tajvanskega notranjega ministrstva, in pred generalno skupščino Interpola v Dubaju opozoril, kako pomembno je za svet, da se boj proti kriminalu dvigne nad politiko.
Tako kot Srbija lobira proti sprejetju Kosova v Interpol, tudi Kitajska ne dovoljuje Tajvanu dostopa do te organizacije niti kot opazovalcu. Generalni sekretariat je zavrnil prošnjo Tajvana, ki se je hotel udeležiti generalne skupščine, in to na podlagi resolucije iz leta 1984, po kateri lahko svoja območja zastopa izključno Ljudska republika Kitajska. In Kitajska ima Tajvan za eno izmed svojih pokrajin.
Republika Kitajska, kot se uradno imenuje Tajvan, je bila članica Interpola do omenjenega leta, ko je bila vanj sprejeta LR Kitajska. Vodstvo v Tajpeju ni moglo sprejeti zahteve, naj ime svoje dežele spremeni v »Kitajska, Tajvan«, zato je bilo prisiljeno izstopiti iz organizacije. Od takrat je Tajvan že nekajkrat poskusil dobiti status opazovalca, a je bil vsakič odločilen vpliv vodstva v Pekingu.
Dejstvo, da je to otok s 24 milijoni prebivalcev in 22. gospodarstvo na svetu, ki je po količini izvoza na 17. mestu, pa tudi to, da ta država leži na strateško pomembnem območju med severovzhodno in jugovzhodno Azijo, ni dovolj velik argument. Tajvanska vlada je tudi tokrat obtožila vodstvo v Pekingu uporabe metode »zvijanja roke«. Čeprav so vplivni politiki iz Francije, Velike Britanije in še nekaterih držav zasebno podprli zahtevo tajvanskega vodstva in poudarjali vlogo tajvanske policije pri preprečevanju organiziranega kriminala, ki Daljni vzhod očitno povezuje z Evropo, si njihovi predstavniki v Interpolu niso drznili izzvati jeze LR Kitajske.
Eden od razlogov, da je bilo Kitajski toliko do tega, da bi njen predstavnik postal predsednik Interpola, je blokada Tajvana. Dejstvo pa je, da so bili, ko je med bivanjem na Kitajskem izginil donedavni predsednik Interpola Meng Hongwei, grobo kršeni prav mednarodno pravo in norme te organizacije. Vodstvu v Pekingu se ni zdelo, da bi moralo obvestiti Interpol o tem, da so aretirali njegovega predsednika. Kriminal je včasih »notranja zadeva« velesile.
