Tako v svetu kot pri nas posamezne problematične topike praviloma obravnavamo kampanjsko. Za razmeroma kratek čas so določena družbena vprašanja v ospredju zanimanja politike, medijev in javnosti, nato pa interes skoraj povsem usahne. To velja tudi za področje problematike skupnosti LGBT+. Ker je sezona tako imenovanih parad ponosa in podobnih manifestacij mimo, bodo odprta vprašanja za obravnavo verjetno spet na vrsti sredi prihodnjega leta.
Takšna oscilacija družbene pozornosti je sicer v določeni meri razumljiva, saj morajo biti v borbi za občinstvo tako politične kot medijske strategije pač zelo raznovrstne, poleg tega pa je, vsaj v Evropi, problematika skupnosti LGBT+ včasih tudi predimenzionirana. To velja predvsem za zahodno in srednjo Evropo, kjer so pravice lezbijk, gejev, biseksualnih, transseksualnih, interseksualnih in pripadnikov različnih drugih spolnih orientacij, ki jih je težko natančno definirati, solidno, ponekod tudi zgledno urejene, vedno nove polemike pa se lahko generirajo tudi po inerciji, zaradi partikularnih političnih interesov, posameznih vplivnih lobijev ali pa celo zgolj zaradi modnosti te tematike same. Seveda obstajajo drastične razlike med, recimo, Malto, Veliko Britanijo in Belgijo, ki so na vrhu lestvice enakopravnosti, ter Turčijo, Rusijo in Azarbejždanom, ki so na samem dnu, vendar so zelo pereči problemi predvsem na drugih celinah, kjer najbolj izstopa Afrika.
Tudi v nekaterih državah Azije, Južne in Srednje Amerike ter Karibov so sicer težave velike, predvsem v nekaterih karibskih državah še vedno velja zakonodaja, kjer lahko istospolne čaka celo dosmrtni zapor, res pa takšnih drakonskih kazni tako rekoč nikjer v praksi ne izvajajo več. Povsem drugače je na afriški celini, kjer imajo zgolj v Republiki Južni Afriki istospolni zagotovljene široke pravice, vključno z istospolnimi porokami, spremembo spola, služenjem vojske, prepovedjo homofobne propagande in posvojitvijo otrok. V polovici afriških držav homoseksualnost sicer tolerirajo, vendar predvsem na formalni ravni, saj obstajajo tudi številni primeri, ko homoseksualnost de iure ni kazniva, de facto pa sodišča tovrstne primere vendarle procesirajo, v drugi polovici držav pa je eksplicitno prepovedana in je sankcionirana z zaporom. V Mavretaniji, Sudanu, severnem delu Nigerije in južnem delu Somalije pa je za nekatere oblike spolnih praks predpisana smrtna kazen in tam imajo istospolni le dve možnosti – ali ohranijo popolno anonimnost ali pa emigrirajo.
Še ena »kolonialna hipoteka«
Opozarjanje na to problematiko ni pomembno zgolj zaradi položaja skupnosti LGBT+, temveč tudi zato, ker odnos do takšnih in drugačnih manjšin odraža odnos do celotne palete političnih, državljanskih in osebnih svoboščin, tukaj pa je Afrika zelo tragičen primer skoraj popolne brezpravnosti. Razmere se še poslabšujejo, z vsem, kar odstopa od tako imenovane »normalnosti« oziroma »povprečja«, se neprizanesljivo obračunava. Seveda je takšno normalnost nemogoče definirati, zato se uporabljajo najrazličnejši izgovori, eden takšnih, ki je zelo pogosto v uporabi, je sklicevanje na domnevno kolonialistično dediščino. Ta ostaja za številne afriške države še vedno najbolj priročen alibi in opravičilo za najrazličnejše pojave in tudi na področju skupnosti LGBT+ ni nič drugače.
»Homoseksualnost je zame odvratna in ti ljudje se obnašajo slabše kot psi in svinje. Je tudi neafriška, v Afriko je prišla s kolonialisti, zato moramo narediti vse, da spet vzpostavimo naše tradicionalne vrednote.« Te besede nedavno preminulega Roberta Mugabeja, ki je skoraj štiri desetletja tiransko vladal v Zimbabveju, so pravzaprav značilne za vrsto preteklih in aktualnih afriških voditeljev. V Zimbabveju ni nezakonit samo spolni akt med dvema moškima (podobno kot v številnih drugih državah se lezbištvo bolj ali manj tolerira), temveč se z zaporom kaznujejo tudi držanje za roke, objemi in poljubi. Kar se tiče pregonov, seveda ni problematičen zgolj uradni del postopkov, številne pripadnike skupnosti LGBT+ policija brutalno pretepe in koga tudi umori, spodbujata se »spontano« obračunavanje in linč, izredno visok je tudi odstotek samomorov med istospolno populacijo.
Dolgoletni predsednik Gambije Yahya Jammeh uporablja sorodno retoriko. »Proti tej golazni se bomo borili tako, kot se borimo proti komarjem, ki prenašajo malarijo. Homoseksualnost je bolezen, ki so jo prinesli belci in jo je treba z vsemi sredstvi izkoreniniti,« je dejal. Tovrstna propaganda očitno deluje, ankete v Ugandi, Nigeriji, Gani, Keniji in Zimbabveju (drugod niso bile izvedene) so potrdile prepričanje prebivalcev, da gre res za nekakšen »belski homoseksualni virus«, saj več kot polovica ljudi verjame, da je istospolna privlačnost nekakšen fenomen belcev, ki so »okužili« tudi nekatere Afričane. To je ob vsej nesmiselnosti takšnih tez tudi svojevrsten paradoks, prav v Afriki je bilo namreč v zgodovini največ primerov tradicionalnih plemenskih skupnosti, ki so homoseksualnost ne samo tolerirale, temveč tudi povsem integrirale v družbene vzorce.
Nabiranje volilnih glasov
Chike Frankie Edozien, v New Yorku živeči nigerijski pisatelj in novinar, avtor knjige Lives of Great Men: Living and Loving as an African Gay Man (Življenja velikih mož: Živeti in ljubiti kot afriški gej), ki je lani prejela prestižno nagrado lambda, meni, da gre za zelo preproste vzorce političnega marketinga, ki so praviloma tudi uspešni. »Številni afriški voditelji se zavedajo, da homofobne izjave prinašajo volilne glasove, navsezadnje je veliko lažje demonizirati homoseksualnost kot pa zagotoviti vodo, hrano, elektriko in temeljno zdravstveno oskrbo. Kljub temu da je Afrika zibelka človeštva, je na samem repu celin, ki so pripravljene sprejeti in objeti svojo družino LGBT+. Netolerantnost je postala rutina, ki dobiva že absurdne razsežnosti, poslanec ganskega parlamenta Kingsford Sumana Bagbin je celo izjavil, da je homoseksualnost hujša od atomske bombe«, zapiše Edozien.
Dejstva glede kolonialne hipoteke so prav nasprotna. Prav beli kolonialisti so v večini afriških držav sprejeli zakonodajo, ki je sankcionirala homoseksualnost. Kot je v svojih spominih zapisal britanski raziskovalec iz 19. stoletja Richard Burton, naj bi »med 30. in 43. vzporednikom obstajal 'cona sodomizma', kjer je istospolnost zelo razširjena«, kar je kolonialiste menda navdalo z grozo in so se odločili tovrstno početje zakonsko sankcionirati in uskladiti s tedaj veljavnimi puritanskimi nazori, čeprav so bile zaradi takšnih in drugačnih razlogov kazni le redko izrečene. Nekdanja britanska predsednica vlade Theresa May se je lani zaradi uvedbe tovrstne britanske zakonodaje v nekdanjih kolonijah opravičila, vendar njeno opravičilo ter opozorilo, da je bila Velika Britanija dolgo sama v primežu takšnih nazorov in se ji je uspelo povsem reformirati, v Afriki ni vzbudilo posebnega zanimanja.
Številne afriške države imajo tako še danes nespremenjene zakonike, ki izhajajo iz obdobja kraljice Viktorije in francoskega predsednika ter pozneje cesarja Napoleona III., in tudi več kot pol stoletja po zaključku dekolonizacije jih še niso spremenili. Takšno stanje jim pravzaprav povsem ustreza, v številnih državah so zakonodajo še radikalno zaostrili. V Nigeriji je menda položaj že povsem nevzdržen, v petih letih od sprejetja novih zakonov je še zlasti na severu države – v dvanajstih od tridesetih zveznih držav veljajo določila šeriatskega prava – postalo linčanje stvarnih in tudi domnevnih pripadnikov skupnosti LGBT+ že ustaljena praksa. Poleg smrtnih žrtev gre za številne brutalno pretepene, tako njihova družina kot vaška in lokalna skupnost pa jih izobči in jim prepove vrnitev.
Preslišani apeli
Unoma Azuah, pisatelj in profesor na univerzi v Lagosu, je prepričan, da to nima nič opraviti s kakšnimi tradicionalnimi običaji, ljudje se zavedajo, da prav uradne oblasti spodbujajo takšne pogrome in da imajo storilci nasilnih dejanj popolno imuniteto. Brez učinka so tudi opozorila drugih vplivnih osebnosti. Nobelov nagrajenec za literaturo, nigerijski pisatelj Wole Soyinka, zaman apelira, da gre zgolj za »igro narave«. Vrstijo se izreki zapornih kazni, poleg tega se obsojenemu naloži še petdeset udarcev z bičem, v zaporih so praviloma izpostavljeni fizičnemu in psihičnemu nasilju tako paznikov kot sozapornikov. Okuženi z virusom HIV – v Nigeriji je uradno registriranih tri milijone takšnih bolnikov – nimajo nobenih možnosti za zdravljenje.
Temu se je sicer mogoče izogniti, če se ukloniš nasvetu Dolapo Badmos, ki prihaja iz vrha nigerijske policije: »Če si homoseksualec, zapusti Nigerijo ali pa se sooči s posledicami.« In ta policijska inšpektorica ima na instagramu, kjer je objavila to svoje stališče, kar 125.000 sledilcev. Ukrepi niso namenjeni zgolj homoseksualcem, v nevarnosti so tudi tisti, ki se z njimi družijo ali pa imajo kakšnega pripadnika skupnosti LGBT+ zgolj na listi prijateljev na medmrežnih socialnih omrežjih. Natančno deluje tudi cenzura, pisatelji in novinarji morajo biti zelo pazljivi, da v kakšnem stavku ne izražajo »naklonjenosti do homoseksualnosti«.
Na videz so v najtežjem položaju homoseksualci v Mavretaniji, kjer je predpisana smrtna kazen s kamenjanjem. Vendar obstaja tudi določilo, da morajo takšnemu spolnemu aktu prisostvovati vsaj štiri priče, kar je le redek primer, predvsem pa je za mavretansko družbo značilno, da se nihče pretirano ne ubada z življenjskim slogom svojih sosedov ali znancev, zato je prijav, ki predstavljajo osrednje sredstvo za obračunavanje drugod, malo ali nič. Povsem drugače je v sosednjem Senegalu, kjer je zagrožena »zgolj« kazen zapora do pet let in zajetna finančna globa, vendar se pripadniki skupnosti LGBT+ vsakodnevno srečujejo s šikaniranjem, izsiljevanjem, ugrabitvami, nasiljem in posilstvi, zato se mnogi raje umaknejo v Mavretanijo. Res pa so tam povsem prepuščeni samim sebi, tisti, ki so okuženi z virusom HIV, pa so zaradi tako rekoč neobstoječe mavretanske zdravstvene infrastrukture pravzaprav obsojeni na smrt.
Nekaj majhnih premikov
Nekaj je tudi svetlih primerov. Homoseksualnost so v zadnjih letih dekriminalizirali v Bocvani, Mozambiku, Angoli, Kongu in Slonokoščeni obali, res pa gre predvsem za načelno zmago aktivistov, saj so bili tam homofobni zakoni zgolj formalnost, ki jih ni nihče apliciral. Manj uspešni so aktivisti pri organiziranju tradicionalnih parad ponosa. Z izjemo Južne Afrike, ki prireja eno največjih tovrstnih manifestacij v svetu, si drugod skoraj nihče ne upa niti pomisliti na pripravo tovrstnega shoda, čeprav se dogajajo tudi presenečenja.
Lani in letos jim je, recimo, uspelo parado pripraviti v kraljevini Svaziland (ki se po novem imenuje Eswatini), pa čeprav je tam homoseksualnost uradno prepovedana, kar je nedvomno svojevrsten paradoks. Po drugi strani so v Ugandi parado pripravili leta 2012 in leto pozneje, nato pa so se zaradi groženj umaknili. Pred kratkim so v Ugandi sprejeli novo, bolj ostro zakonodajo, skoraj tisoč pripadnikov skupnosti LGBT+ je zato samo letos pobegnilo v Kenijo, kjer pa so se ob prošnji za azil srečali z izjemnim policijskim nasiljem, homoseksualni status pa je prej ovira za pridobitev azila kot pa osnova za korektno obravnavo.
Kot rečeno, sta tovrstno preganjanje in diskriminacija zgolj odraz splošnega stanja političnih, državljanskih in osebnih svoboščin v Afriki. Predsednik kenijskega vrhovnega sodišča Willy Munyoki Mutunga je nedvoumno poudaril, da sodijo pravice homoseksualnih oseb med temeljne človekove pravice, kakršnakoli selektivnost pri priznavanju teh pravic, ki bi temeljila na politični ali religiozni osnovi, pa je nesprejemljiva. Vendar je to osamljen glas, predsednik Uhuru Kenyatta je takšno razlago zavrnil, češ da »99 odstotkov Kenijcev zavrača homoseksualnost«, pri tem pa mu prikimavajo tako v vrhovih Islamske kot tudi lokalne Anglikanske cerkve.
Kot v poročilu za preteklo leto poudarjajo v Amnesty International, je stanje na področju človekovih pravic v večini afriških držav skrb vzbujajoče. Pravzaprav so aktivnosti v rokah peščice neustrašnih aktivistov, ki poskušajo napraviti vsaj minimalne premike, pri tem pa neredko tvegajo svoja življenja. To velja tudi za gejevske aktiviste, osrednjo ime na tej sceni je že več kot desetletje Alimi Bisi. Bisi je leta 2004 storil – za nigerijske razmere – nezaslišano dejanje, ko se je v televizijski oddaji v živo javno deklariral za geja, posledice pa so bile hude. Družina se mu je nemudoma odrekla in ga razdedinila, večina prijateljev, celo tistih iz gejevskih vrst, je z njim prekinilo vse stike. Nekaj let je v Nigeriji še lahko vodil nekatere aktivnosti, nato pa so postale grožnje prehude in je emigriral v Veliko Britanijo, kjer nadaljuje svoje kampanje.
Nova očarljiva pesem?
Letos se je poslovil Kenneth Binyavanga Wainaina, eden najpomembnejših afriških pisateljev, ki so ga leta 2014 v reviji Time uvrstili med sto najbolj vplivnih ljudi na svetu. Wainaina se je vedno boril proti stereotipom, pa najsi gre za percepcijo Afrike – njegov esej Kako pisati o Afriki je zelo zanimivo in predvsem zabavno branje – ali pa za skupnost LGBT+. Zaradi svojega zvezdniškega statusa si je lahko privoščil tudi bolj izzivalne javne nastope, vendar je njegova dela in javne nastope ob ironiji zaznamoval predvsem globok humanizem in navsezadnje tudi upanje na spremembe: »O Afriki ne smemo razmišljati kot o sovražni celini, pa čeprav mnogi med nami zaradi slabih izkušenj čutijo samo še strah. Prepričan sem, da če jo bomo začeli odkrivati na novo, kot pustolovci, in se z njo zapletli v ustvarjalen dialog, nam bo Afrika ponovno zapela očarljivo pesem«. Utopično in sentimentalno razmišljanje? Morda, vendar prav ta utopičnost in sentimentalnost predstavljata edino alternativo za številne aktiviste za pravice skupnosti LGBT+ in druge temeljne človekove pravice v Afriki, kjer bi glede na razmere velika večina že zdavnaj obupala.
