»Imate kakšne čevlje?«

Velika Kladuša – Do taborišča z ljudmi, ki so obstali na dvorišču Evropske unije, ni daleč. Do Velike Kladuše je iz Ljubljane dvesto kilometrov, to je okoli tri ure vožnje z avtomobilom. Prav toliko je daleč tudi spoznanje, da solidarnost še vedno obstaja. In to v razmerah, ko si med seboj pomagajo tisti, ki nimajo skoraj ničesar.

Taborišče z ljudmi z Bližnjega vzhoda, ki jih Evropska unija zavrača in jim ne dopušča prošnje za azil. Zdi se, da ga lahko prehodiš v nekaj minutah, vendar prizori krajšajo korak in jemljejo besedo. Ljudje so lačni, poškodovani in bosi. Imajo nekaj oblek ter družbo (novih) prijateljev in družinskih članov. Živijo na polju, kjer jih žge julijsko sonce ali poplavljajo neurja.

A to niso samo trenutki nemoči, besa in žalosti. Da je doživetje še močnejše, se pomešajo tudi dostojanstvo, pogum in ponos ob pogledu na ekipo prostovoljcev, ki skrbijo za gradnjo šotorov, postavitev sanitarij, razporejanje hrane in oblek. In za pogovore, objeme in nasmehe novim ljudem, ki so trčili ob zaprta vrata Evropske unije.
 

Sočutje lahko začutiš

Čeprav gre za razmere, ki se v strahu za preživetje hipoma lahko sprevržejo v kaos, je v taborišču prevladala solidarnost. Za to je poskrbel Vrhničan Adis Imamović - Pixi, vodja (samoorganizirane) prostovoljske skupine. »Približno mesec dni smo se trudili, da smo za glavno vrednoto določili solidarnost,« je rekel. »In mislim, da nam je uspelo. Samo en primer: prejšnji teden smo postavili nov šotor za pakistansko družino, nakar je do mene prišla mati družine in mi dala manjši šotor: 'Izvolite, dajte ga tistim, ki šotora nimajo.'«

Solidarnost in sočutje lahko začutiš tudi v širši okolici, saj je nemalo domačinov odprlo svoja vrata in sprejelo ljudi iz oddaljenih krajev. Z nasmeškom čiste sreče je Pixi predstavil še eno zgodbo izpred nekaj dni: »Ravno pred vhodom v kamp se je afganistanski deklici Šabnam pokvarilo kolo, a ker sem imel drugo delo, je takoj pristopil policist in pomagal namesto mene. To so ljudje Velike Kladuše.«

Čevlji. Še več čevljev. Veliko čevljev.

Največji problem je, da za dostojno življenje ni dovolj najosnovnejših dobrin. Pixi je zato najel manjšo hišo in v njej organiziral zbirni center za skladiščenje in ustrezno razdelitev med pomoči potrebne.

Kaj je najbolj zaželeno blago, potrdi vsak pogovor v taborišču, saj se besede prej ali slej ustavijo pri eni prošnji: »Imate kakšne čevlje?« Nič drugega ni namreč bolj zaželeno. Čevlji. Še več čevljev. Veliko čevljev.



»Potrebujemo čevlje od številke 40 dalje. Morajo biti pohodni ali športni. Zelo dobrodošli so nahrbtniki, spalne vreče, odeje, šotorska krila, suha hrana, riž, sadje,« je Pixi stegoval prste in našteval, kakšne donacije sprejemajo. »Kdor pride z denarjem, ga pošljem kar na tržnico, da kupi sadje, saj ljudem primanjkuje zdrave hrane in vitaminov. Od hrane pridejo prav tudi paštete, konzerve z ribami ali paradižnikom, piščančji narezki, mleko, krompir.«

A vsega vendarle ne sprejemajo. Tako so zavrnili ženske čevlje z visoko peto. Toliko, v razmislek, kaj človek v stiski res potrebuje.

Zbirajo že zimska oblačila

V dneh, ko močno sonce dodatno otežuje delo, Pixijeve misli ne bežijo samo do naslednjih tednov, ampak vse do konca leta, ko bo prišla zima. »Zima tu ne prizanaša in mraz se spusti do –20 stopinj Celzija. Že prejšnji teden smo začeli zbirati zimska oblačila. Zelo zaželene so kape, šali, jakne, nogavice … Vse, kar je toplo.«



Ker slovenski in hrvaški državni organi ne spoštujejo mednarodne konvencije in ne sprejmejo njihovih prošenj za azil, se zavrženi ljudje vračajo v taborišče poškodovani, telesno in duševno, zato pride prav vsakršna oprema za prvo pomoč. »Vedno potrebujemo povoje in komprese, protibolečinske in protialergijske kreme, razkužila in jod. Vsak dan oskrbimo vsaj dvajset ranjenih ljudi,« je dejal. Da so njegove besede žal resnične, spoznaš pri ljudeh s povitimi udi in tistih, ki šepajo. V skoraj vsakem šotoru sta vsaj dva takšna.

In že tako skrajne razmere za življenje je dodatno otežilo neurje in poplavljeno polje. »Bilo je zares stresno. Otroci so se v vodi skoraj zadušili. Poplava nam je marsikaj uničila, a smo takoj začeli sanacijo. Popravljamo šotore in gradimo nove. Kjer je bilo najbolj poplavljeno, pa ne gradimo več,« je povedal vrhniški humanitarec.

Z doslednostjo mirijo očitke

V primerjavi z materialnem pomanjkanjem vsaj prostovoljska ekipa šteje dovolj članov, a novih pridnih rok ne bodo zavračali. Največ prostovoljcev je iz Nemčije in Avstrije, poleg Pixija je iz Slovenije še Barbara Vodopivec, v veliko pomoč je tudi nekdanji afganistanski vojak, ki je v zadnjih letih s Pixijem sodeloval že v drugih begunskih taboriščih na balkanski poti. Pravega imena ni razkril, a vsi ga poznajo po vzdevku Comando.

»Nikjer v Evropi nisem dobil statusa begunca, zato sem se odločil za priključitev prostovoljski ekipi. Moje poslanstvo je, da pomagam ljudem, zato bom še naprej delal med prostovoljci,« je zavzeto govoril Comando. Še bolj se je njegov govor zagrel, ko je slišal očitke ene od skupin ljudi v taborišču, da so zapostavljeni pri razdelitvi obutve. Jasno in odločno je pomiril strasti in razložil, da ni nobenega prednostnega seznama in da nove pošiljke vedno najprej razdelijo med tiste, ki čakajo najdlje. Očitno so njegove besede zalegle, kajti obtožujoče besede so poniknile. »Prej ali slej vsi prejmejo pomoč. Razumem stisko ljudi, toda vseeno me takšni očitki razjezijo,« je priznal.

Smrad je prebudil spomin

Sredi tedna je prišla nova pošiljka humanitarne pomoči iz Slovenije. Nekaj oblek in čevljev je prispeval Mohamed Abdul Munem, sirski begunec iz Ljubljane, ki je prišel zraven in si ogledal taborišče. Zanj je bila izkušnja še toliko pristnejša, saj je kot palestinski begunec pred petdesetimi leti odraščal v prav takšnem taborišču v Siriji.

»Moja družina je v takšnih razmerah živela kar dvajset let,« je rekel. »Ko sem šel mimo stranišča, sem prepoznal zadušljivi in smrdeči vonj iz otroštva. To so občutki, ki so vtisnjeni v najgloblji spomin in v njem ostanejo, čeprav nanje ne pomisliš dvajset let. Pogovarjal sem se tudi s Sirci v taborišču in se spomnil na mojo pot od Sirije do Slovenije. Moje srce je z njimi, lahko jim dam kakšno obleko, toda ne vem, kako naj jim resnično pomagam. Kam naj gredo? Kje naj živijo? Zakaj sem jaz imel srečo in oni ne?«



S svojo bolečo zadrego je Mohamed spomnil na še nekaj – končna rešitev ni humanitarna pomoč v Veliki Kladuši, ampak ureditev razmer na Bližnjem vzhodu. »Razdelili jim bomo sto čevljev, toda takoj bodo potrebovali tisoč novih,« je razmišljal. »Potrebujemo drugačno, večjo rešitev, ki pa ni v naših rokah, ampak jo držijo politiki. Kajti, dokler se bodo bojevali samo za našo nafto, in ne za urejeno družbo, bo v Evropi samo še več Velikih Kladuš.«