»Institucije so ohranjene. Edina alternativa je – kaos«
Uporniške skupine so vojaško in tudi politično bolj ali manj poražene, režim bo preživel.
Odpri galerijo
Libanonski vojaki nadzorujejo mejni prehod Masna na meji s Sirijo in odhod prvih sirskih beguncev iz Libanona nazaj v domovino. FOTO: AFP
Bejrut - V Siriji ni več nikakršne oprijemljive politične alternative. Režimu predsednika Bašarja al Asada je s pomočjo Rusije, Irana in Hezbolaha uspelo preživeti, prave politične tranzicije po koncu vojne ne bo, pravi Rabih Barakat, profesor medijskih študij na Ameriški univerzi v Bejrutu.Ameriško-britansko-francoski napad na tri cilje, kjer naj bi sirski režim izdeloval in shranjeval kemično orožje, na razmere in razmerja v Siriji - vsaj do zdaj - ni imel prav nikakršnega vpliva. Že zelo hitro je bilo jasno, da so se »zahodni zavezniki« na vsak način želeli izogniti odkriti konfrontaciji z ruskimi in iranskimi silami, hkrati pa Združene države - v nasprotju s prevladujočim razmišljanjem - ne želijo podaljšati svojega »bivanja« v državi, ki so jo s svojo zunanjo politiko pomagale uničiti.
Napad »zahodnih zaveznikov« - na srečo le kozmetičen in brez žrtev - je v resnici utrdil pozicije moči v državi. Popolnoma jasno je, da bo režim predsednika Bašarja al Asada preživel - po dobrih sedmih letih vojne, pol milijona mrtvih, enajstih milijonih razseljenih in številnih vojnih zločinih se je država politično vrnila na točko nič. Sirska oblast v tem trenutku nima alternative. Opozicija - denimo razvpiti Sirski nacionalni kongres (SNC) - obstaja le še kot senca. Stika »s terenom« tako ali tako nikoli ni imela, kar je skupaj z brutalnim (in takojšnjim) režimskim odzivom močno pripomoglo k hitremu koncu neoboroženega upora in posledičnemu vstopu tujega denarja, borcev in ideologije - radikalizacije, torej.
Večina uporniških skupin je poraženih. Del - na čelu s Fronto al Nusra - se jih je v dogovoru z režimom umaknil v Idlib, kjer več sto tisoč notranje razseljenih ljudi živi v grozljivih razmerah. Idlib bo gotovo naslednja tarča sirske vojske ter njenih ruskih in iranskih zaveznikov ter libanonskega gibanja Hezbolah.
Samooklicana Islamska država, ki je kot podizvajalka lokalnih, regionalnih in globalnih interesov dolgo - in dobro - služila skoraj vsem ključnim akterjem sirske vojne (notranjim in zunanjim) je razkosana. Še tam, kjer je prisotna, je pod hudim pritiskom vladnih in ruskih enot, v bližini Deir ez Zora pa tudi večinoma kurdskih Sirskih demokratičnih sil (SDF), ki so v boju s skrajno sunitsko milico odigrale ključno vlogo.
Sirske sile so v četrtek sprožile tudi operacijo v Jarmuku, nekdanjem palestinskem begunskem taborišču na obrobju Damaska, ki je po vladnem obračunu s Sirsko svobodno vojsko (FSA) prišel v roke IS. Več sto njenih borcev, ki še vztrajajo v Jarmuku, se bo danes umaknilo na sever države, kamor so se pred desetimi dnevi iz Doume, prizorišča domnevnega napada s kemičnim orožjem, kjer inšpektorjem Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW) še vedno niso mogli opraviti svojega dela, umaknili tudi pripadniki s Saudsko Arabijo povezanega islamističnega gibanja Jaiš al Islam. Pripadniki IS so začeli zapuščati tudi Al Hadžar al Asvad, še ena uporniška skupina pa je v petek začela umikati iz Dumajra, enklave severovzhodno od Damaska, in tudi iz Vzhodnega Kalamuna.
Poleg kurdskih Ljudskih zaščitnih milic (YPG), ki se na severu Sirije v iskanju novih (Iran) in obujanju starih zavezništev (Rusija) bojujejo za ohranitev svoje avtonomije, ki jo je resno ogrozila turška vojaška operacija Oljčna vejica, so trenutno med sirskimi »nedržavnimi igralci« vojaško močno aktivni le še pripadniki Sirske svobodne vojske (FSA) - a le kot terenski podizvajalec turške vojske. Od Sirske svobodne vojske, ki je bila v prvih dveh letih vojne največja grožnja režimu, pridružilo pa se ji je več tisoč vladnih vojakov in številni protestniki, ki so se leta 2011 na ulicah zoperstavili režimu, je ostalo le še ime. Stara FSA, ki je bila prav tako tesno povezana s Turčijo, je bila vojaško poražena.
Del borcev je »prestopil« v islamistične skupine, zelo veliko jih je umrlo, nekateri so odvrgli uniforme in zapustili državo. Turčija se je pred začetkom invazije na Afrina morala zelo potruditi, da je z vseh vetrov »nabrala« najeto sirsko milico, ki se brez letalske in topniške pomoči turške vojske nikakor ne bi mogla zoperstaviti kurdskim silam.
»Vojne še ni konec. A dvoma o zmagovalcu ni več,« je za Delo dejal Rabih Barakat, profesor medijskih študij na Ameriški univerzi v Bejrutu (AUB). Barakat se strinja, da v Siriji ni več nikakršne oprijemljive politične alternative. Režimu predsednika Bašarja al Asada je po njegovih besedah s pomočjo Rusije, Irana in Hezbolaha uspelo preživeti - prave politične tranzicije po koncu vojne ne bo. »Sirski režim ni le Asad. Že pred vojno je bil to velik vojaško-varnostni sistem. Oblasti se niso šle politike. Vladale so s silo. In ko so se začeli protesti, je bilo jasno, da se bodo s silo tudi odzvale. Režim je bil pripravljen. Sicer ne bi preživel. Kar se je dogajalo z opozicijo in uporniki, jim je ustrezalo. Radikalizacija. Logika državljanske vojne - sektaški spopad. Vmešavanje zunanjih igralcev. Neenotnost. Različni cilji in ambicije. S pomočjo svojih zaveznikov je režim strnil vrste in se postavil na noge. Državne institucije so ohranjene. Edina alternativa je - kaos ...« je v živahnem kampusu AUB razlagal Barakat.
Pred tednom dni, ko so »zahodni zavezniki« napadli »omejene cilje« v Siriji, po njegovem mnenju ni bilo nevarnosti za eskalacijo globalnega spopada. Kljub slabemu »marketingu«, kot pravi, sta Washington in Moskva racionalna igralca, ki se zelo dobro zavedata morebitnih posledic svojih dejanj. »Vroča linija med Združenimi državami in Moskvo je bila ves čas odprta. Nihče si ni želel neposrednega spopada ali povečanja napetosti. Rusija je tista, ki je v Siriji precej močnejša, Amerika pa je hotela sporočiti, da tranzicija ne bo tako preprosta. A Rusija je tudi tista, ki v Siriji že ves čas ve, kaj hoče; Združene države pač ne,« je nadaljeval ugledni predavatelj in politični analitik, ki ga v kontekstu bližnjevzhodnega (ne)miru precej bolj od morebitnega poslabšanja odnosa med (vele)silama skrbi zaostrovanje napetosti med Izraelom in Iranom. To je morebitna nova fronta (ne le) sirske vojne, ki bi za seboj lahko potegnila tudi Libanon, ki se je kljub skoraj milijonu in pol sirskih beguncev, krvavi polpretekli zgodovini, eksplozivni demografsko-sektaški mešanici, prastarim političnim strukturam, pomembni vlogi šiitskega Hezbolaha v sirski vojni in nevralgičnosti svojega geografskega položaja uspel čudežno izogniti novemu krogu vojne.
Tudi za to je za Libanon izjemno pomembno, da se vojna v dobesedno le streljaj oddaljeni Siriji čim prej konča. In da se napetosti med Iranom in Izraelom ne spremenijo v vojno, kjer bi bil južni Libanon zaradi prisotnosti Hezbolaha gotovo eno od ključnih bojišč. »Le en manjši nesporazum je dovolj, da vse skupaj raznese. Ravnovesje je zelo krhko. Upam, da lahko računamo na racionalnost ključnih igralcev,« je dodal dr. Rabih Barakat.
Napad »zahodnih zaveznikov« - na srečo le kozmetičen in brez žrtev - je v resnici utrdil pozicije moči v državi. Popolnoma jasno je, da bo režim predsednika Bašarja al Asada preživel - po dobrih sedmih letih vojne, pol milijona mrtvih, enajstih milijonih razseljenih in številnih vojnih zločinih se je država politično vrnila na točko nič. Sirska oblast v tem trenutku nima alternative. Opozicija - denimo razvpiti Sirski nacionalni kongres (SNC) - obstaja le še kot senca. Stika »s terenom« tako ali tako nikoli ni imela, kar je skupaj z brutalnim (in takojšnjim) režimskim odzivom močno pripomoglo k hitremu koncu neoboroženega upora in posledičnemu vstopu tujega denarja, borcev in ideologije - radikalizacije, torej.
Politična opozicija nikoli ni imela stika »s terenom«
Večina uporniških skupin je poraženih. Del - na čelu s Fronto al Nusra - se jih je v dogovoru z režimom umaknil v Idlib, kjer več sto tisoč notranje razseljenih ljudi živi v grozljivih razmerah. Idlib bo gotovo naslednja tarča sirske vojske ter njenih ruskih in iranskih zaveznikov ter libanonskega gibanja Hezbolah.
Samooklicana Islamska država, ki je kot podizvajalka lokalnih, regionalnih in globalnih interesov dolgo - in dobro - služila skoraj vsem ključnim akterjem sirske vojne (notranjim in zunanjim) je razkosana. Še tam, kjer je prisotna, je pod hudim pritiskom vladnih in ruskih enot, v bližini Deir ez Zora pa tudi večinoma kurdskih Sirskih demokratičnih sil (SDF), ki so v boju s skrajno sunitsko milico odigrale ključno vlogo.
Sirske sile so v četrtek sprožile tudi operacijo v Jarmuku, nekdanjem palestinskem begunskem taborišču na obrobju Damaska, ki je po vladnem obračunu s Sirsko svobodno vojsko (FSA) prišel v roke IS. Več sto njenih borcev, ki še vztrajajo v Jarmuku, se bo danes umaknilo na sever države, kamor so se pred desetimi dnevi iz Doume, prizorišča domnevnega napada s kemičnim orožjem, kjer inšpektorjem Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW) še vedno niso mogli opraviti svojega dela, umaknili tudi pripadniki s Saudsko Arabijo povezanega islamističnega gibanja Jaiš al Islam. Pripadniki IS so začeli zapuščati tudi Al Hadžar al Asvad, še ena uporniška skupina pa je v petek začela umikati iz Dumajra, enklave severovzhodno od Damaska, in tudi iz Vzhodnega Kalamuna.
Poleg kurdskih Ljudskih zaščitnih milic (YPG), ki se na severu Sirije v iskanju novih (Iran) in obujanju starih zavezništev (Rusija) bojujejo za ohranitev svoje avtonomije, ki jo je resno ogrozila turška vojaška operacija Oljčna vejica, so trenutno med sirskimi »nedržavnimi igralci« vojaško močno aktivni le še pripadniki Sirske svobodne vojske (FSA) - a le kot terenski podizvajalec turške vojske. Od Sirske svobodne vojske, ki je bila v prvih dveh letih vojne največja grožnja režimu, pridružilo pa se ji je več tisoč vladnih vojakov in številni protestniki, ki so se leta 2011 na ulicah zoperstavili režimu, je ostalo le še ime. Stara FSA, ki je bila prav tako tesno povezana s Turčijo, je bila vojaško poražena.
Del borcev je »prestopil« v islamistične skupine, zelo veliko jih je umrlo, nekateri so odvrgli uniforme in zapustili državo. Turčija se je pred začetkom invazije na Afrina morala zelo potruditi, da je z vseh vetrov »nabrala« najeto sirsko milico, ki se brez letalske in topniške pomoči turške vojske nikakor ne bi mogla zoperstaviti kurdskim silam.
»Vojne še ni konec. A dvoma o zmagovalcu ni več,« je za Delo dejal Rabih Barakat, profesor medijskih študij na Ameriški univerzi v Bejrutu (AUB). Barakat se strinja, da v Siriji ni več nikakršne oprijemljive politične alternative. Režimu predsednika Bašarja al Asada je po njegovih besedah s pomočjo Rusije, Irana in Hezbolaha uspelo preživeti - prave politične tranzicije po koncu vojne ne bo. »Sirski režim ni le Asad. Že pred vojno je bil to velik vojaško-varnostni sistem. Oblasti se niso šle politike. Vladale so s silo. In ko so se začeli protesti, je bilo jasno, da se bodo s silo tudi odzvale. Režim je bil pripravljen. Sicer ne bi preživel. Kar se je dogajalo z opozicijo in uporniki, jim je ustrezalo. Radikalizacija. Logika državljanske vojne - sektaški spopad. Vmešavanje zunanjih igralcev. Neenotnost. Različni cilji in ambicije. S pomočjo svojih zaveznikov je režim strnil vrste in se postavil na noge. Državne institucije so ohranjene. Edina alternativa je - kaos ...« je v živahnem kampusu AUB razlagal Barakat.
»Rusija točno ve, kaj hoče. Amerika ne«
Pred tednom dni, ko so »zahodni zavezniki« napadli »omejene cilje« v Siriji, po njegovem mnenju ni bilo nevarnosti za eskalacijo globalnega spopada. Kljub slabemu »marketingu«, kot pravi, sta Washington in Moskva racionalna igralca, ki se zelo dobro zavedata morebitnih posledic svojih dejanj. »Vroča linija med Združenimi državami in Moskvo je bila ves čas odprta. Nihče si ni želel neposrednega spopada ali povečanja napetosti. Rusija je tista, ki je v Siriji precej močnejša, Amerika pa je hotela sporočiti, da tranzicija ne bo tako preprosta. A Rusija je tudi tista, ki v Siriji že ves čas ve, kaj hoče; Združene države pač ne,« je nadaljeval ugledni predavatelj in politični analitik, ki ga v kontekstu bližnjevzhodnega (ne)miru precej bolj od morebitnega poslabšanja odnosa med (vele)silama skrbi zaostrovanje napetosti med Izraelom in Iranom. To je morebitna nova fronta (ne le) sirske vojne, ki bi za seboj lahko potegnila tudi Libanon, ki se je kljub skoraj milijonu in pol sirskih beguncev, krvavi polpretekli zgodovini, eksplozivni demografsko-sektaški mešanici, prastarim političnim strukturam, pomembni vlogi šiitskega Hezbolaha v sirski vojni in nevralgičnosti svojega geografskega položaja uspel čudežno izogniti novemu krogu vojne.
Tudi za to je za Libanon izjemno pomembno, da se vojna v dobesedno le streljaj oddaljeni Siriji čim prej konča. In da se napetosti med Iranom in Izraelom ne spremenijo v vojno, kjer bi bil južni Libanon zaradi prisotnosti Hezbolaha gotovo eno od ključnih bojišč. »Le en manjši nesporazum je dovolj, da vse skupaj raznese. Ravnovesje je zelo krhko. Upam, da lahko računamo na racionalnost ključnih igralcev,« je dodal dr. Rabih Barakat.
