»Izginotja« po Kitajsko: ko se ljudje vdrejo v zemljo, pa nihče nič ne reče

Pogovarjali smo se s Švedom, ki je neke noči sredi Pekinga v spremstvu agentov državne varnosti odšel iz svojega stanovanja in izginil za skoraj mesec dni.
Objavljeno
12. oktober 2018 06.00
Posodobljeno
12. oktober 2018 11.12
Ko se nekdo znajde v kitajskem priporu, nihče, niti najbližji družinski člani, ne ve, kje je ta oseba, zakaj je izginila in ali je še živa. FOTO: Reuters
Neke januarske noči leta 2016 so na vrata majhnega pekinškega stanovanja, v katerem je stanoval Peter Dahlin z dekletom Jinling, potrkali agentje državne varnosti. Šestintridesetletni Šved je do takrat živel na Kitajskem že skoraj deset let in tam pomagal ustanoviti nevladno organizacijo China Action, ki je pravno in finančno podpirala odvetnike in aktiviste za zaščito človekovih pravic.

Oblast je poostrila nadzor nad nevladnimi organizacijami, kakršna je njegova, zato je nameraval že naslednji dan oditi iz države. Pozabil je samo na nekaj: »oni« so bili vedno korak pred njim. Nekaj ur pred tem, ko bi moral biti na letališču, se je znašel na »lokaciji, namenjeni nadzorovanemu bivanju« (RSDL), kakor uradno pravijo stavbi, ki jo nadzoruje ministrstvo za državno varnost in v kateri ljudje, o katerih oblast presodi, da bi jo lahko varnostno ogrožali, po kafkovsko izginejo. Kitajski zakon omogoča, da lahko takšen pripor traja tudi do pol leta, medtem pa nihče, niti najbližji družinski člani, ne ve, kje je omenjena oseba, zakaj je izginila in ali je še živa.

Z Dahlinom, ki je edini tujec z neprijetno izkušnjo izginotja na Kitajskem, smo se pogovarjali o skrivnostnem priprtju Meng Hongweia, do pred kratkim predsednika Interpola. Menga je sicer priprla partijska disciplinska komisija, kar pomeni, da zanj velja sistem priprtja, ki mu v kitajščini pravijo liuži, vendar so si takšna izginotja, je povedal Dahlin, podobna.


image
Peter Dahlin je na »lokaciji, namenjeni nadzorovanemu bivanju«, preživel 23 dni. FOTO: Osebni arhiv
»Diktatorski pristop«


»Kitajska je razvila več sistemov priprtja, po katerih ljudje kratko malo izginejo,« je povedal Peter Dahlin v telefonskem pogovoru za Delo. »Zadnje dni veliko govorimo o Meng Hongweiu, ki ni v sistemu RSDL, ampak v liužiju, vendar sta si sistema zelo podobna. Ključno je, da pod vladavino (predsednika) Xi Jinpinga izginja zaščita, ki bi jo sicer morali zagotavljati pravni okviri, kajti če nekoga priprejo ali aretirajo, bi ta moral imeti možnost uporabe temeljnih pravnih sredstev, s katerimi bi se zaščitil. Toda če se znajdete v enem izmed takšnih novih sistemov, se ne morete zaščititi. Ti sistemi so pravzaprav napad na pravni sistem in prav to je grozljivo.«

Dahlina sem vprašala, zakaj Xi Jinping potrebuje takšen sistem zastraševanja, in odgovoril mi je z dvema besedama: »Diktatorski pristop.«

»Če lahko kdorkoli izgine brez sledu,« je dodal, »hkrati pa nihče ne kritizira takšnega ravnanja Kitajske, je jasno, da ima diktator na voljo učinkovito sredstvo.« Sistem izginotja bi lahko veljal za zločin proti človeštvu, je dejal Šved, predvsem zato, ker ga uporabljajo sistematično in za številne ljudi. Toda o tem nihče ni pripravljen ničesar povedati.«

Dahlin je povedal, da takšno sredstvo zastraševanja največkrat uporabijo proti odvetnikom, novinarjem in aktivistom iz nevladnih organizacij ter pravzaprav proti vsem, ki kakorkoli motijo državo. »Žrtev ne more nič,« je dejal Dahlin. »Starši, zakonski partnerji ali otroci žrtev se ne morejo na nikogar obrniti. To pomeni, da državi ali partiji ni treba upoštevati ustaljenega pravosodnega postopka in se lahko pozabava s komerkoli, ki povzroča težave, hkrati pa o njenem ravnanju ni na voljo pravnih dokumentov. Za takšno ravnanje bi se morali formalno odločiti, kadar bi morala policija opraviti obsežno preiskavo in z zastraševanjem se takšen postopek precej skrajša. Dejansko se za to odločijo pri osebah, ki bi jih lahko označili za 'politične tarče'.«


Televizijsko priznanje krivde


Peter Dahlin je v RSDL preživel »samo« 23 dni in ponavlja, da je vse, kar je tam preživel, zanemarljivo v primerjavi z mučenjem, ki ga doživljajo Kitajci. Agenta, pristojna zanj, sta se razdelila na »dobrega« in »slabega« policista, in medtem ko je prvi ponavljal, da bo vsem koristilo, če bo Šved (med drugim so ga priključili na detektor laži) čim prej odgovoril na vsa vprašanja, nato pa ga bodo izpustili, je drugi premišljeno namigoval, da Dahlin morda nikoli več ne bo videl dnevne svetlobe. Vedela sta, da boleha za addisonovo boleznijo in da bi prevelik stres lahko ogrozil njegovo življenje. Toda pomembneje se jima je zdelo pridobiti informacije o delovanju organizacije China Action. Imena, kraje, datume in podobno, čeprav je bil kitajski odvetnik, s katerim je Dahlin ustanovil to nevladno organizacijo, prav tako priprt v drugi sobi RSDL.

Kitajska je razvila več sistemov priprtja, po katerih ljudje kratko malo izginejo. Peter Dahlin, s katerim smo se pogovarjali, je edini tujec z izkušnjo izginotja na Kitajskem. V podobnih okoliščinah je izginil tudi donedavni vodja Interpola.


Sklepni del sistema izginotja je televizijsko priznanje krivde. »Tudi to je nov postopek, ki ga prejšnji kitajski voditelji niso uporabljali,« je povedal Dahlin, ki je bil pred televizijskimi kamerami prisiljen povedati, da mu je žal, ker je »užalil kitajski narod« in »ogrozil državno varnost«. To je bil izgovor za izgon, toda po Švedovem mnenju so izsiljena televizijska kesanja zelo učinkovita. »Tudi če ljudje ne verjamejo vsemu, kar slišijo in vidijo na televiziji, mislijo, da nihče ne bi brez razloga prišel na televizijo – prepričani so, da je tam, kjer je dim, tudi ogenj,« je povedal Dahlin.

»Pričakujem, da bo Meng Hongwei kmalu stopil pred televizijske kamere,« je dodal Dahlin, čigar sedanja organizacija Safeguard Defenders med drugim spremlja izsiljena priznanja. »Nihče še ne ve, zakaj so priprli nekdanjega predsednika Interpola, a zdi se, da je priprtje povezano s [pobeglim kitajskim tajkunom] Guo Wenguijem. Meng bo kmalu na televiziji skesano priznal, da se je 'izneveril partiji in ljudem'.«

Guo namreč živi v New Yorku v izgnanstvu, za katero se je sam odločil, in kitajska policija je za njim razpisala tiralico. »Mengova napaka na položaju predsednika Interpola je bila, da ni poskrbel za izročitev Guo Wenguija, kar pomeni, da ni dobro skrbel za kitajske koristi,« je povedal Dahlin. Tako je krog nedavnih izginotij sklenjen. Potem ko je pred več kakor tremi meseci izginila slavna igralka Fan Bingbing, je prav Guo Wengui zatrdil, da so jo »utišali« zaradi romantične zveze s kitajskim podpredsednikom Wang Qishanom. Fan Bingbing je medtem priznala davčno utajo, zaradi katere so jo menda zaprli, toda političnemu vodstvu v Pekingu se kljub temu zdi zelo pomembno čim prej dobiti v roke milijarderja, ki po medijih širi neprijetne informacije. To je bila Mengova prednostna naloga in verjetno največja ovira v njegovi karieri.

image
Fan Bingbing maja letos v Cannesu. Tudi ona je ena tistih, ki so za nekaj časa izginili. Neuradno naj bi jo »utišali« zaradi romantične zveze s kitajskim podpredsednikom Wang Qishanom. FOTO: Eric Gaillard/Reuters


Zakaj se EU ne odzove?


Potem ko je izginil Peter Dahlin, se je podobno zgodilo z njegovim dekletom. Jinling ni bila aktivistka, ni se ukvarjala s politiko ali človekovimi pravicami. Bila je samo v romantični zvezi z ustanoviteljem nevladne organizacije, kar je bilo dovolj, da je v RSDL prav tako preživela 23 dni.

Zakaj se Evropska unija ne odzove na takšne primere? Dahlin je pojasnil, da se lahko EU odzove, samo če jo za to pooblastijo članice, ki imajo takšno težavo. »Velika Britanija in Švedska trenutno imata svoje državljane v RSDL, vendar poskušata to vprašanje rešiti po diplomatskih kanalih,« je dejal. »Zelo sem razočaran, ker ne Velika Britanija ne Švedska nista prepustili tega vprašanja Evropski uniji kot ustanovi.«

Peter Dahlin noče govoriti o svoji travmi po izkušnji izginule osebe na Kitajskem. »Težje je opazovati, kako izginjajo sodelavci, ter poskušati zaspati vsako noč in pričakovati, da bo nekdo potrkal na vrata,« je povedal Dahlin. Na vprašanje, ali pričakuje, da se bo Kitajska spremenila, je odgovoril z glasom, v katerem ni čutiti optimizma. »Trenutno je težko biti pozitiven,« je dejal. Spremembe se bodo zgodile. Toda ne v bližnji prihodnosti.