Dva meseca zatem, ko je na območju Gaze začela veljati prekinitev ognja, izraelske okupacijske sile še naprej obstreljujejo cilje ob celotni enklavi, humanitarne razmere pa ostajajo grozljive. Glavna vprašanja, ki bi morala biti obravnavana v mirovnem načrtu, ostajajo odprta: umik izraelske vojske, razorožitev Hamasa, prihod mednarodnih mirovnih enot, vzpostavitev prehodnih tehnokratskih oblasti …

Je v Gazi dejansko mogoče govoriti o prekinitvi ognja?

Prekinitev ognja je le navidezna – je komaj kaj več od politične izjave. Izrael je dogovor v šestdesetih dneh prekršil 738-krat. Po navedbah palestinskih virov so izraelske oblasti izpolnile le 40 odstotkov zavez iz dogovora. Hamas svoje zaveze izpolnjuje, a mora Izraelu vrniti še posmrtne ostanke zadnjega talca, ki so v puščavi ruševin, v Gazi pa ni dovolj težke mehanizacije. Ob nenehnih izraelskih napadih, v katerih je bilo med prekinitvijo ognja ubitih še 392 ljudi, Izrael še vedno – delno – omejuje dostop humanitarne pomoči. V palestinski enklavi 16.500 ljudi čaka na nujno medicinsko evakuacijo.

Kaj se je v enklavi spremenilo v zadnjih dveh mesecih?

V dveh letih genocida je moralo oditi od doma več kot 90 odstotkov ljudi. Takoj ko je začela veljati prekinitev ognja, so se tisoči vrnili tja, kjer so nekoč stala njihova domovanja, in naleteli na uničenje. Večina prebivalcev Gaze še vedno živi v šotoriščih, mnogi zaradi pomanjkanja osnovne opreme na prostem. Izraelske okupacijske sile so v Gazi vzpostavile območje za »rumeno črto«: trenutno v celoti nadzirajo 58 odstotkov enklave. To območje, na katerem poteka rušenje še preostale infrastrukture, je de facto priključeno Izraelu. Na preostalih 42 odstotkih ozemlja Gaze, ki je velika kot občina Bovec, v strahotnih razmerah životari več kot dva milijona ljudi. Večina bolnišnic ne deluje, šole so porušene, v enklavo pride premalo humanitarne – in druge – pomoči. Ljudje iz Gaze poročajo, da se genocid nadaljuje.