Izstrelek – malce uspešnejši, veliko nevarnejši

Dan pred začetkom letnega zasedanja voditeljev držav, ki so se med seboj povezale v varnostni forum, poimenovan Šanghajska organizacija za sodelovanje (SCO), tri dni pred 66. obletnico začetka korejske vojne in točno sto dni pred vrhunskim srečanjem G-20 v kitajskem mestu Hanzhouju, je Severna Koreja izstrelila še dva balistična izstrelka srednjega dosega.

Tisti, ki so ga izstrelili dve minuti pred šesto uro zjutraj, je bil neuspešen. Preletel je 150 kilometrov, nato pa v zraku razpadel. Tisti, ki so ga izstrelili dve uri pozneje, pa je preletel razdaljo 400 kilometrov, tako da so šesto testiranje rakete musudan opredelili kot »skorajda uspešno«.

Različna merila

Doseg izstrelka bi moral biti od 3000 do 4000 kilometrov, se pa vojaška merila glede uspešnosti poskusa malce razlikujejo. Medtem ko eni kot spodnjo mejo priznavajo 300 kilometrov, zahtevajo drugi najmanj 500 kilometrov. Južnokorejski strokovnjaki so zadnjo izstrelitev musudana kompromisno razglasili za »napol uspešno«.

Na celotnem območju so vsako podrobnost tega zadnjega poskusa spremljali s posebno pozornostjo, s katero so poskušali v Seulu (ki je od demilitariziranega območja oddaljen le 80 kilometrov) in v Tokiu (ki je od vojaškega oporišča Vonsan, iz katerega so raketi izstrelili v Japonsko morje, oddaljen 1146 kilometrov) ugotoviti, v kolikšni meri je vojska Kim Džong Una napredovala pri izdelavi orožja, ki lahko s seboj ponese pomanjšano jedrsko konico.

V Pekingu, kjer so prav tako spremljali let musudanov, nato pa ob primerjavi s prejšnjimi poskusi, od katerih se je, denimo, četrti končal, še preden se je začel, saj je izstrelek eksplodiral na pomičnem raketnem izstrelišču, ugotovili, da je tako imenovani uspeh šeste izstrelitve povsem »v skladu z ukazom voditelja Kim Džong Una z dne 15. marca, da »morajo v najkrajšem možnem času testirati jedrske konice in balistične rakete, ki jih lahko ponesejo vse do cilja«.

Japonski obrambni minister Gen Nakatani je poudaril, da je severnokorejski izstrelek dosegel višino 1000 kilometrov, da je ohranjal stabilno linijo in da je bil po vsej verjetnosti programiran, da se njegov let konča po 400 kilometrih (glede na to, da v Pjongjangu niso izdali opozorila za civilna letala, kot to običajno storijo, kadar gre za testiranje raket, o katerih se ne ve, kako daleč bodo poletele). Dejstvo, da so izstrelek poslali visoko v nebo, priča o tem, da se je hotela Severna Koreja po vsej verjetnosti izogniti tveganju, da bi se dotaknila japonskega zračnega prostora. Če bi šestega musudana izstrelili pod normalnim kotom, ugotavljajo strokovnjaki, bi verjetno preletel predvideni doseg.

Negodovanja so kompliment

Za vodjo Kim Džong Una so note in negodovanja zaradi poskusne izstrelitve največji kompliment. Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je odločno obsodil »provokativno delovanje Demokratične ljudske republike Koreje« in opozoril, da je to neposredno kršenje resolucij ZN. Japonska in Rusija sta prav tako izrazili zaskrbljenost, nevarnost, ki grozi zaradi severnokorejskega jedrskega raketnega programa, pa bo zagotovo tudi na dnevnem redu SCO v Taškentu, morda pa celo ena od tem na vrhunskem srečanju držav, zbranih v klubu G-20, ki je napovedano za september.

Varnost je postala neizbežna spremljevalka vseh razprav o gospodarstvu in naložbah, ker so Severna Koreja in njene jedrske konice vedno zgodba o velikih silah, ki so jim namenjena vsa ta testiranja bomb in izstrelkov, je Kim Džong Un svojevrsten nadomestek kitajskih in ameriških sporov, povezanih z japonskimi jedrskimi špekulacijami in začinjen z južnokorejskimi željami po združitvi.

Elitni klub

Očitni napredek v razvoju musudanov je prišel prav v trenutku, ko se kitajski predsednik Xi Jinping končno pripravlja na to, da bi severnokorejskega voditelja povabil na obisk v Peking. Naj je vodstvo v Pekingu še tako nezadovoljno spričo zavračanja denuklearizacije v svojem sosedstvu, kitajsko partijsko vodstvo očitno nima druge izbire, kot da Severno Korejo znova sprejme v svoj objem kot geopolitično orožje proti Ameriki, katere prisotnost se v azijsko-pacifiškem območju vse bolj čuti kot ovira kitajskemu vzponu. In tako kot je moral pred 66 leti Mao Zedong več kot milijon vojakov (med katerimi je bil tudi njegov sin) poslati na pomoč Kimovemu dedu Kim Il Sungu, čeprav je imel v tistem trenutku povsem druge načrte in mu ni bilo do še ene vojne, tako mora zdaj Xi premagati svoje nezadovoljstvo spričo vedenja mladega voditelja in bolj kot načelni državnik razmišljati kot vojaški strateg. Kitajska si preprosto ne more privoščiti ohlajanja odnosov z neubogljivo in uporniško Severno Korejo.

Istega dne, ko sta z raketnega izstrelišča v Vonsanu poletela še dva severnokorejska izstrelka, je Kitajska v raketno oporišče Wenchang v južni pokrajini Hainan pripeljala veliko večjo raketo. Dolgi pohod-7, težak 600 ton in napolnjen z gorivom nove generacije, ki ne onesnažuje okolja, bo v vesolje poletel konec tedna.

Istega dne je tudi Indija iz svojega vesoljskega središča Satiš Dhavan, ki leži nedaleč od Čenaja, v eni potezi izstrelila 20 satelitov, s čimer se je ta država pridružila elitnemu klubu osvajalcev vesolja v mirnodobne namene, ki so sposobni izpeljati takšno misijo.

Azija je celina, polna raket. In ne glede na to, za kaj je katera namenjena, ima vsaka od njih v sebi delček želje po prevladi. V takšni družbi se lahko Severna Koreja počuti zgolj kot majhna, nenevarna igralka, ki pa jo vsi drugi vidijo kot veliko in nevarno odpadnico svetovne ureditve, ki jo urejajo tisti z veliko več jedrskimi konicami in močnimi izstrelki.