Japonska bo z novim letom obnovila komercialni kitolov
Umik države iz Mednarodne komisije za kitolov bi lahko bil začetek konca japonskega multilateralizma.
Odpri galerijo
Poteza Japonske je bila relativno pričakovana in napovedana. FOTO: AP
Leto 2018 je bilo leto, ko so multilateralne ustanove postajale vse bolj neenotne. To je danes dokazala tudi Japonska, ko je napovedala, da se bo konec junija umaknila iz Mednarodne komisije za kitolov (IWC) in julija spet začela komercialno loviti velike morske sesalce.
Kabinet premiera Šinza Abeja se je tako odločil na seji v torek in dan zatem napovedal, da bo svojo odločitev do 1. januarja uradno sporočil komisiji, ki ji trenutno predseduje Slovenija.
»Na zasedanju IWC septembra letos je postalo jasno, da stališče o trajni uporabi kitov ni združljivo s prepričanjem, da jih je treba zaščititi, zato smo podprli takšno odločitev,« je pojasnil glavni tajnik vlade Jošihide Suga. Japonska je namreč predlagala komisiji, naj odpravi moratorij za komercialni kitolov, vendar je temu nasprotovalo 41 članic, samo 27 jih je predlog podprlo. Dve članici sta se vzdržali, zato je bilo jasno, kako bo ukrepal Abe, ki ga politično najodločneje podpirajo prav v delu države, kjer je kitolov nacionalna svetinja.
Liberalnodemokratski stranki (LDP), ki jo vodi Abe, se zdi lov na kite tisti del narodne identitete, ki velja med konservativnimi člani družbe za najbolj ogroženega. Zanje je kitolov »bogata kultura«, ki jo je treba prenesti na prihodnje rodove, in ga ne povezujejo s surovim pobijanjem inteligentnih bitij, ki poleg tega pomembno prispevajo k ohranjanju ekološkega ravnovesja.
Toda umik iz komisije IWC je vendarle dejanje, ki se precej razlikuje od dosedanjega ravnanja uradnega Tokia, saj je Japonska vse od poraza v drugi svetovni vojni vedno poskušala sodelovati z vsemi multilateralnimi organizacijami in ni nikoli zapustila nobene takšne ustanove samo zato, ker se večina članov ni strinjala z njenim predlogom. Konstruktivno sodelovanje z mednarodno skupnostjo je bilo eno temeljnih načel povojne Japonske. Kiti so bili očitno dovolj tehten razlog za to, da se je Japonska zdaj odpovedala takšnemu razmišljanju. In to predvsem zato, ker vlada v Tokiu pa tudi številni Japonci doživljajo pritiske, povezane z lovom na morske sesalce, kot politično in kulturno diskriminacijo zahodnih sil, zlasti Avstralije, ZDA in Evropske unije.
Če upoštevamo skupno količino morskih sadežev, ki končajo v želodcih Japoncev, ugotovimo, da na Japonskem zdaj porabijo razmeroma malo kitovega mesa, vendar je kitolov več stoletij stara tradicija, zaradi katere so Japonci preživeli številne gospodarske krize in vojne. Kajti kitovo meso je bilo glavni vir beljakovin, ko so ljudje živeli v revščini in se znašli na robu lakote.
Suga je pojasnil, da bo japonski kitolov omejen na območje japonskega teritorialnega morja in izključne ekonomske cone (EEZ) ter da kitolovke ne bodo plule po južni polobli ali morju ob Antarktiki. Poleg tega je poudaril, da bodo pri ubijanju kitov upoštevali mednarodne zakone in kvoto, izračunano po metodi, s katero se strinja tudi IWC.
Lov na kite zaradi znanstvenega raziskovanja – takšen lov je Japonska do zdaj izvajala v severozahodnem delu Tihega oceana in ob Antarktiki – se bo po izstopu iz komisije IWC moral končati.
Mednarodna komisija je sprejela moratorij za komercialni kitolov leta 1982, Japonska se je z njim strinjala leta 1988. Toda vse od takrat dežela vzhajajočega sonca poziva k temu, da bi spet začeli komercialno loviti tiste vrste, pri katerih se je število pripadnikov povečalo in katerim zato ne grozi izumrtje. Japonska se je zdaj prvič odločila izstopiti iz komisije, japonski analitiki pa o tem nimajo enotnega mnenja. Nekateri opozarjajo, da Japonska tako postaja nova upornica proti multilateralnemu sodelovanju, drugi poudarjajo, da se je bila vlada prisiljena tako odločiti zaradi trdnega stališča Avstralije, Nove Zelandije in Francije, ki izražajo ozemeljske zahteve po nekaterih delih Antarktike in bi kratko malo rade izrinile vse druge morebitne tekmice s teh območij. Še najmanj je pri tem slišati argumente za zaščito samih kitov, ki so zaradi marsičesa postali prispodoba naše skupne poti, na kateri bomo skupaj preživeli ali uničili drug drugega.
Kabinet premiera Šinza Abeja se je tako odločil na seji v torek in dan zatem napovedal, da bo svojo odločitev do 1. januarja uradno sporočil komisiji, ki ji trenutno predseduje Slovenija.
»Na zasedanju IWC septembra letos je postalo jasno, da stališče o trajni uporabi kitov ni združljivo s prepričanjem, da jih je treba zaščititi, zato smo podprli takšno odločitev,« je pojasnil glavni tajnik vlade Jošihide Suga. Japonska je namreč predlagala komisiji, naj odpravi moratorij za komercialni kitolov, vendar je temu nasprotovalo 41 članic, samo 27 jih je predlog podprlo. Dve članici sta se vzdržali, zato je bilo jasno, kako bo ukrepal Abe, ki ga politično najodločneje podpirajo prav v delu države, kjer je kitolov nacionalna svetinja.
Svetovni moratorij na komercialni kitolov je v veljavi že 32 let. FOTO: AP
Bogata kultura
Liberalnodemokratski stranki (LDP), ki jo vodi Abe, se zdi lov na kite tisti del narodne identitete, ki velja med konservativnimi člani družbe za najbolj ogroženega. Zanje je kitolov »bogata kultura«, ki jo je treba prenesti na prihodnje rodove, in ga ne povezujejo s surovim pobijanjem inteligentnih bitij, ki poleg tega pomembno prispevajo k ohranjanju ekološkega ravnovesja.
Toda umik iz komisije IWC je vendarle dejanje, ki se precej razlikuje od dosedanjega ravnanja uradnega Tokia, saj je Japonska vse od poraza v drugi svetovni vojni vedno poskušala sodelovati z vsemi multilateralnimi organizacijami in ni nikoli zapustila nobene takšne ustanove samo zato, ker se večina članov ni strinjala z njenim predlogom. Konstruktivno sodelovanje z mednarodno skupnostjo je bilo eno temeljnih načel povojne Japonske. Kiti so bili očitno dovolj tehten razlog za to, da se je Japonska zdaj odpovedala takšnemu razmišljanju. In to predvsem zato, ker vlada v Tokiu pa tudi številni Japonci doživljajo pritiske, povezane z lovom na morske sesalce, kot politično in kulturno diskriminacijo zahodnih sil, zlasti Avstralije, ZDA in Evropske unije.
Infografika: Delo
Če upoštevamo skupno količino morskih sadežev, ki končajo v želodcih Japoncev, ugotovimo, da na Japonskem zdaj porabijo razmeroma malo kitovega mesa, vendar je kitolov več stoletij stara tradicija, zaradi katere so Japonci preživeli številne gospodarske krize in vojne. Kajti kitovo meso je bilo glavni vir beljakovin, ko so ljudje živeli v revščini in se znašli na robu lakote.
Japonska bo po tridesetih letih spet uvedla komercialni kitolov.
Lov na kite med najbolj ogroženimi deli nacionalne identitete.
Se država z odločitvijo odpoveduje tudi multilateralizmu?
Lov na kite med najbolj ogroženimi deli nacionalne identitete.
Se država z odločitvijo odpoveduje tudi multilateralizmu?
Suga je pojasnil, da bo japonski kitolov omejen na območje japonskega teritorialnega morja in izključne ekonomske cone (EEZ) ter da kitolovke ne bodo plule po južni polobli ali morju ob Antarktiki. Poleg tega je poudaril, da bodo pri ubijanju kitov upoštevali mednarodne zakone in kvoto, izračunano po metodi, s katero se strinja tudi IWC.
Lov na kite zaradi znanstvenega raziskovanja – takšen lov je Japonska do zdaj izvajala v severozahodnem delu Tihega oceana in ob Antarktiki – se bo po izstopu iz komisije IWC moral končati.
Priljubljenost kitovega mesa upada. FOTO: Kazuhiro Nogi/AFP
Prispodoba skupne poti
Mednarodna komisija je sprejela moratorij za komercialni kitolov leta 1982, Japonska se je z njim strinjala leta 1988. Toda vse od takrat dežela vzhajajočega sonca poziva k temu, da bi spet začeli komercialno loviti tiste vrste, pri katerih se je število pripadnikov povečalo in katerim zato ne grozi izumrtje. Japonska se je zdaj prvič odločila izstopiti iz komisije, japonski analitiki pa o tem nimajo enotnega mnenja. Nekateri opozarjajo, da Japonska tako postaja nova upornica proti multilateralnemu sodelovanju, drugi poudarjajo, da se je bila vlada prisiljena tako odločiti zaradi trdnega stališča Avstralije, Nove Zelandije in Francije, ki izražajo ozemeljske zahteve po nekaterih delih Antarktike in bi kratko malo rade izrinile vse druge morebitne tekmice s teh območij. Še najmanj je pri tem slišati argumente za zaščito samih kitov, ki so zaradi marsičesa postali prispodoba naše skupne poti, na kateri bomo skupaj preživeli ali uničili drug drugega.
