Je še mogoče preprečiti izginotje Palestine?

Pred »dogovorom stoletja«: Nekdanji evropski zunanji ministri pozivajo ZDA in Izrael k spoštovanju mednarodnega prava.
Objavljeno
15. april 2019 06.00
Posodobljeno
15. april 2019 06.00
Palestinski protestniki pod budnim očesom izraelskih vojakov v bližini kraja Jeriho na okupiranem Zahodnem bregu, katerega priključitev je med nedavno predvolilno kampanjo napovedal izraelski premier Benjamin Netanjahu. FOTO: Reuters
Naši izraelski viri so nam pred dnevi sporočili, da bo ameriška administracija, na čelu s predsednikom Donaldom Trumpom, v nekaj tednih razglasila bližnjevzhodni »dogovor stoletja«, v katerem za Palestino praktično ne bo več prostora, dogovor pa naj bi kršil številne mednarodne konvencije in resolucije, sprejete v varnostnem svetu OZN.

Na Trumpov dogovor stoletja, ki je dejansko enostranska izraelska politika, se je v posebnem pismu, ki ga danes ekskluzivno objavljamo, ostro odzvalo 36 nekdanjih evropskih zunanjih ministrov, med njimi tudi slovenski poslanec v evropskem parlamentu Ivo Vajgl, in en nekdanji premier.

Skupina uglednih politikov in diplomatov v pismu, ki je s svojo »preventivno« naravo posebnost v svetu moderne zunanje politike, Združene države – in seveda tudi Izrael – poziva k spoštovanju mednarodnega prava, konvencij in resolucij ter zaščiti Palestincev in palestinskega vprašanja.


 

Zelena luč za Izrael


Razlog je jasen: Donald Trump je pred tremi tedni med šestdnevno vojno leta 1967 okupirano Golansko planoto priznal za izraelsko ozemlje. Le nekaj dni zatem – po kratkotrajnem bombardiranju območja Gaze, največjega odprtega zapora na svetu – je stari in tudi novi predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu v žaru predvolilnega boja, s katerim si je s pomočjo skrajno desnih in verskih strank priboril peti premierski mandat, napovedal tudi uradno priključitev prav tako med šestdnevno vojno zasedenega Zahodnega brega Izraelu. Netanjahu svojo politiko stopnjuje le zato, ker jo lahko. Ker mu je to – v celoti – omogočeno. Pismo, ki ga objavljamo, govori tudi o tem, le da med vrsticami.

Združene države so – Trump je le potenciral že desetletja obstoječo politiko – Netanjahuju, svojemu večnemu izbrancu, že pred časom dale zeleno luč za uveljavljanje absolutne politične volje na zasedenih palestinskih območjih. Prvi in najbolj pomemben, nikakor le simbolni korak, je bila lanskoletna selitev ameriškega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem. Kljub srditim protestom je to – kot marsikaj drugega – hitro postalo nova norma(lnost).

Iz meseca v mesec bolj skrajno desna izraelska politika, ki je s svojo radikalnostjo in povezavo z verskimi strankami že davno pretrgala vezi s starim, sekularnim in progresivnim Izraelom, je darilo iz Washingtona mojstrsko izkoristila za dokončno razbitje mita o bližnjevzhodnem mirovnem procesu in tako imenovani rešitvi dveh držav.

Pri tem so izraelskim oblastem izjemno pomagali docela nekompetentni in v geostrateški pradavnini živeči palestinski politiki, večinoma živi fosili, ki so svoj narod dodatno razklali. Na eni strani to velja za na Zahodnem bregu vladajoči Fatah, razbiti keramični lonec, ki se je nekoč imenoval Palestinska osvobodilna organizacija (PLO), zdaj pa je že vrsto let le podizvajalec izraelske politike in izdajalec palestinskega ljudstva.

Še kaj hujšega je mogoče reči za islamistični Hamas, ki s svojim neodgovornim vedenjem in diktatorskim načinom vladanja v Gazi na račun trpljenja dveh milijonov Palestincev in sem ter tja tudi Izraelcev, ki živijo v bližini že enajst let blokirane palestinske obmorske enklave, širi lažni mit o uporu, dejansko pa ga zanima le lastno politično preživetje.
 

Konec palestinske zgodovine


Obenem je palestinsko vprašanje skoraj povsem izginilo z modernih političnih zemljevidov, ne le globalnih, temveč tudi regionalnih. Na Palestino in Palestince je v času opustošenja Iraka, arabske pomladi, vojn v Siriji in Jemnu ter zaostrenega sunitsko-šiitskega konflikta – tu lahko omenimo še Iran – aktivno pozabil tudi arabski svet, ki je palestinsko vprašanje dolgo časa izkoriščal bolj ali manj le za propagando in širjenje militantnega antisemitizma.

Tudi zato je treba pismo šestintridesetih nekdanjih evropskih zunanjih ministrov – med njimi je kar nekaj takih, ki bi jim težko pripisali kakršno koli »simpatiziranje« s palestinskim vprašanjem, prej nasprotno – brati in vzeti, kolikor je mogoče, resno. Pripravlja se namreč nekakšen konec zgodovine. Konec zgodovine Palestine.