Jedrski oblak nad svetovnim mirom
Nagasaki in Hirošima: Tragedije se spominjajo zgolj ob obletnicah, svet se iz tega noče ničesar naučiti
Odpri galerijo
Japonska uradno nima jedrske bombe. FOTO: Reuters
Župan Hirošime Kazumi Macui o jedrskem bombardiranju svojega rojstnega kraja pred 73 leti vse ve iz prve roke, čeprav je bil rojen sedem let in pol po tragičnem dogodku. Njegov oče je bil hibakuša, kot Japonci imenujejo ljudi, ki so 6. avgusta 1945 preživeli jedrski napad na Hirošimo, in tiste, ki so tri dni pozneje preživeli napad na Nagasaki.
Macuija skrbi, ker svet zavzema podobne pozicije, kot so bile tiste, s katerih se je začela grozljiva vojna, katere jedrsko sklepno dejanje naj bi bilo večno opozorilo. V »mirovni deklaraciji«, ki jo bo v ponedeljek prebral v Spominskem centru miru, bo župan opozoril na nevarne težnje po svetu, v okviru katerih globalne sile daleč pred vse postavljajo lastne nacionalne interese. Prav to povzroča takšno zaostrovanje napetosti, ki ga do zdaj ni bilo občutiti od najnevarnejših dni hladne vojne, bo dejal Macui.
Župan mesta, ki je od trenutka, ko je nanj padel »mali deček« (kot so Američani poimenovali prvo jedrsko bombo), do konca leta 1945 zaradi posledic jedrskega bombnega napada izgubilo 140.000 prebivalcev, si prizadeva, da bi usodo Hirošime spremenil v sodobno opozorilo, ki bo presegalo ideološke spore in zgodovinske okvire. Resda je Macuija na volitvah leta 2011 podprla konservativna Liberalnodemokratska stranka (LDP) in njen koalicijski partner Novi Komeito, vendar župan pogosto govori o pomembnosti pacifizma v japonski ustavi ter brezpogojno podpira gibanje za globalno uničenje jedrskega orožja.
Ko so julija lani Združeni narodi sprejeli sporazum o prepovedi jedrskega orožja, se predstavniki jedrskih sil niso udeležili zasedanja, Japonska pa je dala jasno vedeti, da ga ne namerava podpisati. Kot uradni razlog za to so navedli zavezništvo z ZDA in ameriški varnostni ščit, ki varuje deželo vzhajajočega sonca, je pa morda bistveno pomembnejše to, da si želi Abe vzpostaviti prostor za morebitno nuklearizacijo japonske vojske, s čimer bi ta postala bolj enakopravna s Kitajsko. Japonska uradno nima jedrske bombe, ima pa vse možnosti, da jo v kratkem času zgradi. Slabi odnosi s Kitajsko in severnokorejska jedrska grožnja so bili do zdaj sprejemljiv izgovor za pravico do samoobrambe z vsemi sredstvi.
Problem Hirošime in Nagasakija je predvsem v tem, da sodobni svet usodo teh mest opazuje skozi prizmo novega geostrateškega razmeščanja in ne skozi pričevanja hibakuš.
Učenci osnovne šole Širojama v Nagasakiju so prevzeli nase plemenito misijo »malih pripovedovalcev«. Otrokom po državi pripovedujejo o vsem, kar so slišali od hibakuš, ki so sedeli v tej šoli, ko je 9. avgusta 1945 v njeno neposredno bližino padel »debeluh« (kot so Američani poimenovali drugo jedrsko bombo). Ob napadu je bilo ubitih 1400 učencev in 28 učiteljev, zdaj pa ti otroci pripovedujejo o trpljenju preživelih, da bi se ohranil spomin na grozote, na kakršne bi moralo človeštvo računati, če bo dovolilo jedrsko vojno. Ljudje, kot so Macui in učenci iz šole Širojama, si prizadevajo izkušnje staršev in someščanov spremeniti v globalni poduk o človečnosti.
Komemorativne slovesnosti se bodo v ponedeljek udeležili tudi predstavniki nekaterih jedrskih sil, kot so Velika Britanija, Francija in Rusija, Kitajska pa je sporočila, da na slovesnost ne bo poslala niti veleposlanika, s čimer se je odkrito ogradila od tistega, kar naj bi bilo poskus revidiranja zgodovine. Za Kitajce je bila namreč usoda Hirošime in Nagasakija izzvana z japonskim ravnanjem, zato v zvezi s tem težko izgovorijo besedo »žrtev«.
Medtem ko ZDA še vedno razmišljajo, ali bodo na komemoracijo poslale predstavnika, se je Severna Koreja z besednimi napadi v zadnjem času lotila prav Japonske, kot da bi hotela to državo izločiti iz diplomatskih posegov, povezanih s potencialno denuklearizacijo. Severnokorejski voditelj Kim Džong Un je v začetku tega meseca poslal še eno pismo ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, a vse, kar je za zdaj znanega o vsebini, je mogoče razbrati zgolj iz Trumpovih tvitov. »Hvala za vaše lepo pismo,« je zapisal, »komaj čakam, da se ponovno srečava«, je dodal v drugem.
Ko bo Macui opozoril na obnovitev hladne vojne, ne bo imel v mislih Severne Koreje. »Črni dnevi«, ki jih je svet že doživel v času »raketne krize« leta 1962, so bili še najmanj povezani s Kubo. Mir na svetu sta ogrožali Amerika in Rusija, zdaj pa bi se lahko zgodilo, da bo prek korejskega vprašanja, trgovinskega spora ali Južnokitajskega morja svetu grozila napetost med ZDA in Kitajsko. Politični funkcionarji prefekture Hirošima so povabili papeža Frančiška, naj obišče mesto, ki je utrpelo jedrsko bombardiranje, in iz njega pošlje sporočilo miru. Sveti oče je izrazil dobro voljo, čeprav tudi Vatikan trenutno vodi veliko politično igro, saj se pripravlja na obnovitev diplomatskih odnosov s Pekingom, tako bo papež očitno ostal zadržan tudi do samega sebe.
V Nagasaki pa bo pripotoval António Guterres in se kot prvi generalni sekretar ZN udeležil komemorativne slovesnosti v tem mestu. Njegov predhodnik Ban Ki Mun se je leta 2010 udeležil slovesnosti v Hirošimi, zdaj pa bo Guterres poskusil z obiskom izenačiti pomen mest, ki sta utrpeli jedrski napad.
Toda najtežje vprašanje se bo pojavilo po obletnici. Bo še kdo pripravljen poslušati grozljive zgodbe hibakuš? Ali bodo vsi nadaljevali po isti poti v imenu nacionalnih interesov, ne da bi razmišljali o miru na svetu?
Macuija skrbi, ker svet zavzema podobne pozicije, kot so bile tiste, s katerih se je začela grozljiva vojna, katere jedrsko sklepno dejanje naj bi bilo večno opozorilo. V »mirovni deklaraciji«, ki jo bo v ponedeljek prebral v Spominskem centru miru, bo župan opozoril na nevarne težnje po svetu, v okviru katerih globalne sile daleč pred vse postavljajo lastne nacionalne interese. Prav to povzroča takšno zaostrovanje napetosti, ki ga do zdaj ni bilo občutiti od najnevarnejših dni hladne vojne, bo dejal Macui.
Župan mesta, ki je od trenutka, ko je nanj padel »mali deček« (kot so Američani poimenovali prvo jedrsko bombo), do konca leta 1945 zaradi posledic jedrskega bombnega napada izgubilo 140.000 prebivalcev, si prizadeva, da bi usodo Hirošime spremenil v sodobno opozorilo, ki bo presegalo ideološke spore in zgodovinske okvire. Resda je Macuija na volitvah leta 2011 podprla konservativna Liberalnodemokratska stranka (LDP) in njen koalicijski partner Novi Komeito, vendar župan pogosto govori o pomembnosti pacifizma v japonski ustavi ter brezpogojno podpira gibanje za globalno uničenje jedrskega orožja.
»Mali pripovedovalci«
Ko so julija lani Združeni narodi sprejeli sporazum o prepovedi jedrskega orožja, se predstavniki jedrskih sil niso udeležili zasedanja, Japonska pa je dala jasno vedeti, da ga ne namerava podpisati. Kot uradni razlog za to so navedli zavezništvo z ZDA in ameriški varnostni ščit, ki varuje deželo vzhajajočega sonca, je pa morda bistveno pomembnejše to, da si želi Abe vzpostaviti prostor za morebitno nuklearizacijo japonske vojske, s čimer bi ta postala bolj enakopravna s Kitajsko. Japonska uradno nima jedrske bombe, ima pa vse možnosti, da jo v kratkem času zgradi. Slabi odnosi s Kitajsko in severnokorejska jedrska grožnja so bili do zdaj sprejemljiv izgovor za pravico do samoobrambe z vsemi sredstvi.
Problem Hirošime in Nagasakija je predvsem v tem, da sodobni svet usodo teh mest opazuje skozi prizmo novega geostrateškega razmeščanja in ne skozi pričevanja hibakuš.
Problem Hirošime in Nagasakija je predvsem v tem, da sodobni svet usodo teh mest opazuje skozi prizmo novega geostrateškega razmeščanja in ne skozi pričevanja hibakuš. FOTO: Danish Siddiqui/Reuters
Učenci osnovne šole Širojama v Nagasakiju so prevzeli nase plemenito misijo »malih pripovedovalcev«. Otrokom po državi pripovedujejo o vsem, kar so slišali od hibakuš, ki so sedeli v tej šoli, ko je 9. avgusta 1945 v njeno neposredno bližino padel »debeluh« (kot so Američani poimenovali drugo jedrsko bombo). Ob napadu je bilo ubitih 1400 učencev in 28 učiteljev, zdaj pa ti otroci pripovedujejo o trpljenju preživelih, da bi se ohranil spomin na grozote, na kakršne bi moralo človeštvo računati, če bo dovolilo jedrsko vojno. Ljudje, kot so Macui in učenci iz šole Širojama, si prizadevajo izkušnje staršev in someščanov spremeniti v globalni poduk o človečnosti.
Komemorativne slovesnosti se bodo v ponedeljek udeležili tudi predstavniki nekaterih jedrskih sil, kot so Velika Britanija, Francija in Rusija, Kitajska pa je sporočila, da na slovesnost ne bo poslala niti veleposlanika, s čimer se je odkrito ogradila od tistega, kar naj bi bilo poskus revidiranja zgodovine. Za Kitajce je bila namreč usoda Hirošime in Nagasakija izzvana z japonskim ravnanjem, zato v zvezi s tem težko izgovorijo besedo »žrtev«.
Trumpova zahvala za pismo
Medtem ko ZDA še vedno razmišljajo, ali bodo na komemoracijo poslale predstavnika, se je Severna Koreja z besednimi napadi v zadnjem času lotila prav Japonske, kot da bi hotela to državo izločiti iz diplomatskih posegov, povezanih s potencialno denuklearizacijo. Severnokorejski voditelj Kim Džong Un je v začetku tega meseca poslal še eno pismo ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, a vse, kar je za zdaj znanega o vsebini, je mogoče razbrati zgolj iz Trumpovih tvitov. »Hvala za vaše lepo pismo,« je zapisal, »komaj čakam, da se ponovno srečava«, je dodal v drugem.
Bo še kdo pripravljen poslušati grozljive zgodbe hibakuš? FOTO: Ap
Ko bo Macui opozoril na obnovitev hladne vojne, ne bo imel v mislih Severne Koreje. »Črni dnevi«, ki jih je svet že doživel v času »raketne krize« leta 1962, so bili še najmanj povezani s Kubo. Mir na svetu sta ogrožali Amerika in Rusija, zdaj pa bi se lahko zgodilo, da bo prek korejskega vprašanja, trgovinskega spora ali Južnokitajskega morja svetu grozila napetost med ZDA in Kitajsko. Politični funkcionarji prefekture Hirošima so povabili papeža Frančiška, naj obišče mesto, ki je utrpelo jedrsko bombardiranje, in iz njega pošlje sporočilo miru. Sveti oče je izrazil dobro voljo, čeprav tudi Vatikan trenutno vodi veliko politično igro, saj se pripravlja na obnovitev diplomatskih odnosov s Pekingom, tako bo papež očitno ostal zadržan tudi do samega sebe.
V Nagasaki pa bo pripotoval António Guterres in se kot prvi generalni sekretar ZN udeležil komemorativne slovesnosti v tem mestu. Njegov predhodnik Ban Ki Mun se je leta 2010 udeležil slovesnosti v Hirošimi, zdaj pa bo Guterres poskusil z obiskom izenačiti pomen mest, ki sta utrpeli jedrski napad.
Toda najtežje vprašanje se bo pojavilo po obletnici. Bo še kdo pripravljen poslušati grozljive zgodbe hibakuš? Ali bodo vsi nadaljevali po isti poti v imenu nacionalnih interesov, ne da bi razmišljali o miru na svetu?
