Jovanka Broz: Nevarna vladarica iz sence ali le tragična žrtev?

Umrla je najbolj znana in skrivnostna ženska socialistične Jugoslavije.
Objavljeno
15. oktober 2013 18.31
*reu*tito
Vili Einspieler, Beograd
Vili Einspieler, Beograd

Beograd - Najbolj znana in skrivnostna ženska socialistične Jugoslavije se je v zadnjih desetletjih redko prikazala v javnosti, ni pa molčala kot grob. Kljub temu je težko ločiti, kdaj gre v objavljenih zgodbah o njenem življenju za verodostojno novinarstvo, ki je zavezano resničnosti, kdaj pa za senzacionalizem, ki si prizadeva potešiti javno radovednost.

Jovanka Broz je izjavila: »Novinarji so mi prizadeli toliko zla in bolečine, da ne morem preko tega. Največji del objavljenih zgodb o meni, tudi v zadnjem času, nima zveze z resnico.«

Polzavestno Jovanko so v bolnišnico pripeljali v močno zanemarjenem stanju in z zelo slabo krvno sliko, s težavami pri uriniranju, preležaninami in z rano neznanega izvora na prsnem košu. Prve preiskave in testi so nakazali začetek sepse, kasneje pa se je pokazalo, da ima kožnega raka. V beograjskem centru za nujno pomoč so pojasnili, da so vsa sporočila o zdravstvenem stanju posredovali javnosti s soglasjem Titove vdove.

Čeprav so tabloidi objavljali tudi neformalne izjave iz neimenovanih virov, Jovanka v polzavestnem stanju najbrž ni mogla odločati o tem, kaj naj zdravniki sporočijo javnosti. Ni izključeno, da so tako zdravniki kot mediji grobo poteptali dostojanstvo 89-letne Jovanke, ki ni le s pokončno držo predstavljala nekdanjo Jugoslavijo, temveč je pokončno preživela tudi lastno ujetništvo. Nemara je zdravnikom res izjavila: »Čutim veliko zadovoljstvo, ker me podpira toliko ljudi, ker jih zanima, kako sem. Njihova skrb mi greje srce in dušo«.

Tita je spoznala kot tajnica

Jovanka Budisavljević Broz je bila rojena 7. decembra 1924 v vasi Pečani v hrvaški Liki. S sedemnajstimi leti se je 1941. priključila partizanskemu gibanju. Bila je pripadnica 6. liške divizije, kjer se je med prvimi borci včlanila v KPJ. Leta 1944 je kot »partizanka Mara« v Drvarju srečala Josipa Broza in postala njegova tajnica. Hitro je napredovala v vojaški hierarhiji in konec vojne dočakala s činom kapetana in dvema odlikovanjema za hrabrost. V strogi tajnosti se je leta 1952, stara 28 let, v Beogradu poročila z 60-letnim Titom in postala njegova tretja žena.

Nekdanja prva jugoslovanska dama je domnevno razkrila srbskemu piscu Žarku Jokanoviću, da je imela še vedno rada Tita, o njem pa je govorila z veliko ljubeznijo in razumevanjem. Kot mu je izpovedala, so Tita ugrabili in ga s pištolo na čelu prisilili, da se je ločil od nje. Ker se je zavedal, da je obkrožen s hudobneži, ki so bili pripravljeni na vse, je bila ločitev edini način, da reši njeno življenje.

Če ne gre za medijski konstrukt, je Titova vdova kot glavna krivca za razbitje Jugoslavije označila bivšega notranjega ministra in drugega moža SFRJ v zadnjih letih Titove vladavine Staneta Dolanca, ki da je bil nacistični agent in član Hitlerjeve mladine, ter bivšega generala JLA in predsednika predsedstva Srbije Nikolo Ljubičića.

Ovira za Staneta Dolanca?

Jovanka je še povedala: »Bila sem ovira, predvsem za Dolanca, v velikem delu pa tudi Ljubičića, ki sta nameravala prevzeti vso oblast v Jugoslaviji in se ob tem skrivati za Titom«. Kot je pojasnila, sta bila s Titom konec 70. let prejšnjega stoletja v hišnem priporu, njuni nasprotniki pa so s pomočjo velikih sil skušali zrušiti Jugoslavijo.

Po pričevanju Jokanovića je slutila, da grozi razpad države, centralni komite komunistične stranke pa ni hotel verjeti njenim opozorilom, temveč jo je razglasil za neuravnovešeno, noro in željno pozornosti.

Na vprašanje Politike, zakaj je prenehala obiskovati grob pokojnega moža v Hiši cvetja, je odgovorila: »Ne grem, ker nočem, da me tam pričaka upravnik spominskega muzeja Ognjen Grković, ki je po Titovi smrti od mene zahteval, naj podpišem dokument, s katerim bi vse zapustila državi. Ko sem rekla, da tega ne morem niti nočem, saj moram od nečesa živeti, mi je odgovoril z Ljubičićevim sporočilom, naj bom tiho in srečna, da so me pustili živeti.«

»Kar se je zadnje dve leti dogajalo med nama, je bil interni zakonski spor,« je zatrjevala leta 1986 po končani zapuščinski razpravi za pokojnim Titom, leta 2003 pa je izjavila, da je njen soprog ni žrtvoval, temveč je naredil vse, da bi ji rešil življenje.

Tito se je leta 1975 preselil v Bijeli dvor, Jovanka pa je do njegove smrti, ko so jo vrgli iz stanovanja in preselili v vilo na Bulevarju mira 75, živela v predsedniški palači. Jovanka je napisala odprto pismo poslancem bivše zvezne skupščine o mučni hišni preiskavi: »V hiši sem bila sama, obkrožena z neznanimi ljudmi. Bala sem se za svoje življenje ...«

Domnevni milijardi v Švici

V tančico skrivnosti je zavito, kaj se je dogajalo od leta 1974, ko se je Tito odločil za ustanovitev partijske komisije, ki bo proučila primer tovarišice Jovanke. Do leta 1988 so jo obtoževali, da je sovjetski agent, da je prešuštvovala s srbskimi oficirji in generali in da je načrtovala državni udar in se pripravljala, da po Titu postane Tito.

Partizanka Mara, podpolkovnica JLA in nosilka Partizanske spomenice ni ovrgla ali potrdila govoric, da ji je Tito zapustil dve milijardi dolarjev, ki so na računu v Švici, kar bi lahko bil razlog, da je bila Jovanka skoraj trideset let brez potnega lista.

Glede na njen odnos z Grkovićem je treba previdno brati njegove zabeležke, da ji je bila do leta 1996 predana zbirka dragocenega nakita, nekaj sto kož kuščarjev, krokodilov in kač in neobdelanih kosov krzna različnih živali. Jovanka ni nikoli izvedela, kje so končale stvari iz Užičke ulice 15, njena tožba pa je po 25 letih sojenja izginila iz sodnih pisarn. V srbski javnosti vlada prepričanje, da je Titova zapuščina največji rop v zgodovini nekdanje Jugoslavije.

Jovanka je za Politiko opisala tudi trenutke po smrti nekdanjega jugoslovanskega voditelja: »Takoj so me kot kovček vrgli iz predsedniške palače na Užički 15, v spalni srajci, brez vsega, brez pravice, da s seboj vzamem vsaj kakšno najino fotografijo, knjigo ali obleko, in me proti moji volji strpali v hišo. Zatrjevali so, da je začasno domovanje, v njej pa živim že tri desetletja«.

Vdova v hišnem priporu

Nekdanja prva dama SFRJ je ogorčeno izjavila: »Po eni strani so takrat za javnost priredili veličasten pogreb, na katerega so prišli skoraj vsi svetovni voditelji, da izkažejo spoštovanje temu velikemu človeku, po drugi pa so obstajali ljudje, ki so z mojim možem zadnja leta njegovega življenja počeli, kar se jim je zahotelo. Prav tako so se obnašali do mene in me na koncu tudi okradli.«

Jovanka je od smrti Tita maja 1980 živela v hišnem priporu, razlogi za to pa niso bili nikoli zadostno pojasnjeni. Povsem svobodna ni postala niti s političnimi spremembami v Srbiji leta 2000. Predsedstvo SFRJ ji je po Titovi smrti dodelilo apanažo. Jovanka je razkrila, da so leta 1982 zavrnili njeno zahtevo, da bi prejemala pokojnino, ker »ni imela dokumentov« in ker »Tito ni prejemal plače«. Jovanka je bila prepričana, da ima kot Titova vdova in nekdanja borka pravico do pokojnine.

Srbski dnevnik Globus je objavil tajna pisma, ki jih je Titova vdova napisala v hišnem priporu. Po navedbah časnika je Tito pred smrtjo napisal oporoko, njeno objavo pa je preprečil Stane Dolanc. Pisma datirajo iz leta 1983. Globus ni razkril identitete osebe, kateri je pisala Jovanka, ker ji je obljubil, da jo bo zaščitil zaradi njene lastne varnosti.

Gre za pisma, ki jih Udba ni uspela odkriti in zaseči. Kot navaja časnik, tajna pisma razkrivajo, kaj je bivša prva dama doživljala, ko so ji sporočili, da je Tito umrl, in jo brutalno vrgli iz rezidence. Dramatično pričevanje govori še o tem, kaj se je dogajalo z dragocenostmi predsedniškega para, ko je bila materialna zapuščina Josipa Broza Tita leta 1984 razglašena za državno tajno.

Jovanka je v pismih izpovedala, da ji je po pričevanju vojne prijateljice Tito napisal oporoko. Kopijo je predal tudi generalu Kosti Nađu, v oporoki pa je določil, naj o njegovi materialni zapuščini po njegovi smrti odloča Jovanka. Po njenih navedbah je Dolanc zagrozil Nađu, naj si ne drzne, da bi dokument objavil v javnosti, ker bo slabo končal.

Boj za dediščino po Titu

Jovanka je verjala v obstoj oporoke, glede na to, da je poznala Tita in z njim živela 35 let. »Če se ozrem na najin zakon in najine odnose vse do strašnega in ponižujočega konca, sem prepričana, da je Tito pustil za seboj oporoko«, je zapisala Jovanka. K temu je dodala, da je pripravljena tudi verjeti, da je Dolanc grozil Nađu, ker je dobro poznala tako njega kot tudi njegovo vlogo v vseh težavah, ki sta jih imela s Titom v zadnjih letih.

Zapuščinska razprava se je začela leta 1983. Po šestih letih je sodišče sprejelo odločitev o delitvi premoženja, ki ji je Jovanka nasprotovala. Titova vdova se je na zapuščinski razpravi pritožila: »Ni pošteno, da so moji osebni predmeti muzejski eksponati, še zlasti, ker sem še živa«. Nov proces še ni doživel sodnega epiloga.

Po navedbah njenega prijatelja Milana Šarića je Jovanka, ki se je do zadnjega upirala hospitalizaciji, odšla v bolnišnico zelo razočarana zaradi zapuščinskega postopka in številnih krivic, ki so jo doletele po Titovi smrti, ko so njeno premoženje nacionalizirali. Srbska vlada je šele leta 2006 začela skrbeti za obnovo njene hiše v beograjskem naselju Dedinje, leta 2009 pa je po 29 letih čakanja znova dobila osebno izkaznico in potni list.

Šarić je izpovedal, da je Jovanka v zvezi s sodnim postopkom delitve Titovega premoženja dejala: »Moj Milan, prej se bom pozdravila s Titom, kot se bo končal zapuščinski postopek«. Jovanka je lahko bila upravičeno ogorčena, kajti zapuščinski postopek, ki traja že skoraj 34 let, se uvršča med prvih deset najdaljših pravd v srbskem pravosodju.