Junckerjevi nasveti mlademu »Metternichu«

Preobrat, ki se je menda zgodil v glavah, bi po mnenju Dunaja morali začeti uresničevati še v praski.
Objavljeno
09. julij 2018 07.00
Posodobljeno
09. julij 2018 09.00
Od Junckerja je Kurz dobil na najbolj diplomatski način izrečen nasvet, češ, »če bi predsedoval svetu EU, ne bi nastopal tako domišljavo, saj vem, kako težko je dosegati kompromise med državami članicami«. FOTO: Francois Lenoir/Reuters
Bruselj - Dunaj – Kakšen premik se je zgodil v Evropi, je bilo posebno očitno, ko sta po tradicionalnem skupnem srečanju evropske komisije in vlade predsedujoče članice skupaj nastopila kancler Sebastian Kurz in Jean-Claude Juncker.

Juncker je načeloma pritrdil stališču svojega rojaka, luksemburškega zunanjega ministra Jeana Asselborna, da se je v Evropi razširil fetišizem z zunanjo mejo, ki je zasenčil človečnost in solidarnost. Gostitelj Kurz je z veliko samozadovoljstva poudarjal, kako se je po izbruhu begunske krize leta 2015 pokazalo, da je Asselbornova drža napačna in da je Luksemburžan s takšnim razmišljanjem v manjšini. Po zadnjih dogodkih sploh nihče več resno ne razpravlja o delitvah bremen z delitvijo prispelih prosilcev med članicami, ampak le še o različnih načinih varovanja zunanje meje in odvračanja.
 

Avstrijski slogan in ukrepi Nemčije


»Evropa, ki ščiti« je slogan avstrijskega predsedovanja EU, ki spominja na misli francoskega predsednika Emmanuela Macrona. Na podlagi statistik bi težko govorili o Evropi, ki je postala trdnjava in je zaprla vrata. Juncker rad omenja številko, da so članice EU leta 2016 potrdile pravico do zaščite 720.000 prosilcem. To je trikrat več kot Avstralija, Kanada in ZDA skupaj. Na zunanjih mejah deluje skromno število 1340 pripadnikov obalne in mejne straže. Na podlagi predlogov evropske komisije, ki bodo objavljeni septembra, naj bi število do leta 2027 povečali na 10.000.

Četudi se avstrijsko predsedstvo razume kot graditelj mostov med različnimi deli Evrope, med severom in jugom ter vzhodom in zahodom, mora Kurz – razglašajo ga za mladega »Metternicha« – pri migracijskem vprašanju imeti pred očmi predvsem avstrijske interese. Prej je govoril o osi voljnih Berlin–Dunaj–Rim, po zadnjih kompromisih nemških koalicijskih strank pa se je Avstrija doživljala kot žrtev. Tako naj bi bil nadaljnji učinek domin, uvedba strožjega nadzora na meji z Italijo na Brennerju ali s Slovenijo, po tolmačenju Dunaja posledica enostranskih nacionalnih ukrepov Nemčije.

Kljub sodelovanju desničarsko populističnih svobodnjakov v vladi na Dunaju poudarjajo svojo proevropsko držo. Strog nadzor zunanje meje, skupaj z vzpostavljanjem različnih centrov za migrante zunaj EU, da je neizogiben, če želimo obdržati Evropo brez notranjih meja. Kar želi Kurz, je, da se preobrat, ki da se je že »zgodil v glavah«, pokaže še na terenu. Od Junckerja je dobil na najbolj diplomatski način izrečen nasvet, češ, »če bi predsedoval svetu EU, ne bi nastopal tako domišljavo, saj vem, kako težko je dosegati kompromise med državami članicami«.
 

Sprememba v temeljih


V Avstriji željo, da se azilni sistem, ki se je oblikoval v drugačnih časih pred globalizacijo in ni bil namenjen množičnemu sprejemu ljudi, spremeni v samih temeljih. Deset dni po junijskem vrhu EU, na katerem so voditelji do zgodnjih jutranjih ur kovali kompromis o azilnem in migracijskem vprašanju, je znova veliko stvari nejasnih. Vsakdo bi spet po svoje reševal stvari. V Nemčiji sicer radi govorijo o evropskih rešitvah, usklajenih med članicami, a v njihovih koalicijskih pogajanjih nato nastanejo ozke nacionalne rešitve.

Migracijsko vprašanje je sicer le eno od vseh, ki razdvajajo Evropo. Posledice gospodarske in finančne krize še niso odpravljene. Nesoglasja se v gospodarsko slabših časih utegnejo spet razplamteti. Pri reformi denarne unije je spet vse v znamenju čakanja. V več članicah so prišli na oblast populisti in zanikanje temeljnih vrednot Unije, denimo na Madžarskem in Poljskem, je obravnavano bolj ali manj kot »kavalirski delikt«. Nacionalizem italijanskega notranjega ministra Mattea Salvinija je videti kot bolj ali manj pričakovano nadaljevanje splošnih gibanj.

Želje, da bi okoliščine, kakršne so odločitev za brexit ali Donald Trump, poenotile EU, se niso uresničile. Izstop Združenega kraljestva je sicer že postal bolj tehnično vprašanje pogajanj med Londonom in visokimi bruseljskimi uradniki, a s približevanjem dejanskega brexita 29. marca 2019 je čutiti vse več nervoze. Tudi interesi članic so različni in enotnost bo na preizkušnji, ko bodo na mizi konkretne odločitve. »Kar zadeva politiko, so bile stvari doslej mirne. To se lahko hitro spremeni,« je visoki avstrijski diplomat opisal brexit kot še eno tveganje njihovega predsedstva.