Kaj pravzaprav hočejo hongkonški študenti?

Kenny G ni kaj dosti razmišljal, ko se je ustavil pred transparentom, na katerem je pisalo »Demokracija za Hongkong«, in se fotografiral z dvignjenima dvema prstoma. Slavni džez saksofonist se je tam znašel na poti na kitajski otok Hainan, kjer ima ta teden koncerte, ulični protesti pa so bili zanj bolj dekoracija globalnih nemirov kot pa politični dogodek, ki bi bil pomemben za njegovo življenje.

A le nekaj ur po tem, ko se je fotografija z njegovima prstoma v obliki črke »V« pojavila na twitterju (ki je na Kitajskem blokiran), je kitajsko zunanje ministrstvo na njegovo sporočilo »vsem želim mirno in pozitivno rešitev te situacije« odgovorilo s strogim opozorilom. »Upamo, da bodo tuje vlade in posamezniki govorili in delovali previdno in da ne bodo na kakršen koli že način podprli (gibanja) Zasedi Central ter druga nezakonita delovanja«, je izjavila tiskovna predstavnica Hua Chunying, ob tem pa glasbenika opozorila, da je na Kitajskem zelo priljubljen. To pa pomeni, da s kitajskega trga dobiva velik del svojega zaslužka.

Ni bilo treba ponavljati. Kenny G se je takoj distanciral od hongkonških demonstrantov. »Nič ne vem o tem, kaj se tam dogaja,« je priznal. S svojimi 58 leti bi na koncu koncev tudi težko razumel, kaj se dogaja med mladimi, ki so s svojo naklonjenostjo romantičnemu idealizmu v precejšnji meri pripomogli k povečanju njegovega premoženja. Po ljubezni do lahkega džeza, kakršnega igra Kenny G, so si hongkonški in kitajski mladi ljudje zelo podobni. In čeprav ne znajo pojasniti, zakaj jim je tako pri srcu njegova uspešnica »Going home«, ti fantje in dekleta, ki po neuspešnem dialogu s predstavniki hongkonške vlade znova sedijo na ulicah, zelo dobro vedo, zakaj so že skoraj mesec dni na barikadah.

Če po vsem tem malce globlje analiziramo, kaj jih je pripeljalo na barikade in zakaj še vedno ne gredo domov, pa dobimo vtis, da so hongkonški študenti v tem trenutku predstavniki globalne mladine, ki izvira iz družin srednjega sloja. In da so vsi enako prestrašeni, da bi lahko postali izgubljena generacija, in da utegnejo v nasprotju s svojimi starši, ki se svoje mladosti spominjajo po tem, da so lahko delali tudi po nekaj del hkrati, če so hoteli več zaslužiti, dolga leta životariti ob prenizki plači, kakršna običajno čaka mlade, potem ko si pridobijo diplomo.

»Ko smo bili mi mladi …« S temi besedami se te dni začenjajo številni pogovori v hongkonških domovih in mladi ne morejo oporekati, ko jim starši zagotavljajo, da so odraščali obvarovani pred vsemi problemi, s katerimi so se srečevale prejšnje generacije. Prav tako kot ne oporekajo trditvi, da so »yaya-generacija« – kot so jih poimenovali po filipinskih dojiljah, ki varujejo otroke v 150 tisoč hongkonških družinah in jih zasipavajo s pozornostjo in ljubeznijo, vse dokler ne gredo na fakulteto.

»Moj ded in babica sta v resnici težko živela,« priznava Shadow Wu, 16-letna gimnazijka, ki vztrajno protestira. »Seveda si mislita, da smo nori, ker se upiramo, in da bi morali biti srečni, da tako dobro živimo.« A Shadow (ki tako kot številni drugi hongkonški učenci obiskuje dvojezični pouk in ima tudi angleško ime) ima vtis, da se hongkonški funkcionarji ne ukvarjajo s tem, kakšna prihodnost se obeta njeni generaciji, in zato trdi, da je na čelu mesta s 7,5 milijona prebivalcev »umetna vlada, ki se ne odziva na potrebe ljudstva«. Zato zahteva svobodne volitve.

Čeprav je Hongkong še vedno močna gospodarska sila z več kot 38.000 dolarjev bruto družbenega prihodka na prebivalca, z letošnjo dvoodstotno rastjo in le triodstotno brezposelnostjo, ta statistika pogosto ne velja za mlade strokovnjake. Brezposelnost med mladimi je, denimo, višja od osmih odstotkov, pa tudi ko začetnik z diplomo dobi delo, lahko pričakuje plačo v znesku 1650 dolarjev na mesec, kar je morda za njegovega evropskega vrstnika slišati dobro, vse dokler ne izve tega, da je treba za najem 25 kvadratnih metrov velikega stanovanja plačati več kot tisoč dolarjev.

Zato se vse pogosteje dogaja, da mladi v Hongkongu živijo s starši vse do poznih tridesetih let. In prav občutek, da se zanje ne bodo odprle nove perspektive, je bil glavni motiv za to, da so šli na ulice. V letih, ko so starši današnjih študentov dvigovali življenjsko raven Hongkonga, tako da se je od leta 1980 do leta 1992 bruto domači proizvod na prebivalca trikratno povečal (na polovico sedanje ravni), so Hongkonžani verjeli v »duha Levje stene«. Levja stena je namreč gora, s katere je videti revne četrti Hongkonga, cilj vseh pa je bil, da se povzpnejo tako visoko, da bodo lahko na revščino, iz katere izvirajo, pogledali z višine.

Zahteve po prihodnosti

Tega duha ni več, in to preprosto zato, ker le redkokdo med študenti verjame, da se bo povzpel na Levjo steno s polno denarnico, da ne govorimo o lastniškem stanovanju. Bojijo se, da imajo bistveno več možnosti, da ostanejo del tiste prekvalificirane vojske strokovnjakov, ki jih delodajalci nočejo, ker nimajo nikakršne potrebe po tem, da bi jih plačevali v skladu z njihovo izobrazbo. Sicer pa statistični podatki jasno kažejo, da se z magisterijem ni nič lažje zaposliti kot, denimo, s končano srednjo šolo in da tisti, ki privolijo v to, da bodo opravljali delo pod ravnjo svoje izobrazbe, dobivajo manjša in tudi redkejša zvišanja plač od delavcev na gradbiščih, v trgovinah ali za volani mestnih avtobusov.

Hongkong je digitalno mesto s storitvenim sektorjem, ki ustvarja več kot 90 odstotkov bruto družbenega prihodka. Vendar pa je vse manj povpraševanja po tajnicah, receptorjih in celo po programerjih. Storitvenih podjetij je sicer vse več, a se hkrati v njih povečuje tudi količina tehnologije, tako da nič več ne potrebujejo ljudi, še zlasti ne mladih in brez izkušenj.

Če pogledamo s tega zornega kota, je torej vprašanje, ali zahtevajo hongkonški študenti demokracijo ali preprosto – prihodnost. Vodja območne vlade Leung Chun-ying je prejšnji teden demonstrante opozoril, da bi bile svobodne volitve za Hongkong slabe, saj bi z njimi dali možnost revnim, da zavladajo nad politiko bogatega mesta. Pri tem je imel v mislih skoraj polovico prebivalcev, ki zaslužijo manj kot 1800 ameriških dolarjev na mesec. V to skupino sodijo tudi mladi strokovnjaki, vanjo pa bodo všteti tudi študenti, ki zdaj na barikadah zahtevajo Leungov odstop. Medtem ko si v primeru Kennyja G želijo imeti samo dom, v katerega bi se lahko vračali. Dom, ki si ga glede na sedanje razmere ne bodo mogli nikoli zaslužiti s svojim znanjem in poštenim delom.