Kako razumeti Xi Jinpingov pas in cesto
Polovica članic Evropske unije je že pristopila k pobudi in s tem pokazala interes za poglabljanje odnosov s Kitajsko.
Odpri galerijo
Odkar je kitajski predsednik leta 2013 predstavil projekt »pasu in ceste«, je ta postal pomembna komponenta kitajskega gospodarstva, diplomacije pa tudi varnosti in vojaške strategije. FOTO: Reuters
Kitajski predsednik Xi Jinping je včeraj pripotoval v Italijo, kjer bo, kot si obeta, izpeljal eno najpomembnejših diplomatskih potez. Kitajsko zbliževanje z Italijo lahko razumemo kot predstavo za preostale članice Evropske unije, zlasti tiste, ki so se sodelovanju s Pekingom doslej upirale.
Predstavlja sodobno reinkarnacijo starodavne »svilne ceste«, ki je povezovala Vzhod in Zahod s trgovskimi potmi, po katerih pa so potovale tudi kultura, umetnost in številne druge pridobitve različnih civilizacij. »Največji infrastrukturni projekt v zgodovini« naj bi povezal vse države štirih celin: Azije, Evrope, Afrike in Južne Amerike. »Pas« se pri tem nanaša na celinske poti gospodarskega povezovanja, medtem ko cesto imenujejo tudi »pomorska svilna cesta v 21. stoletje«. Poleg tega obstaja tudi »ledena svilna cesta«, ki poteka po severnih pomorskih poteh čez Antarktiko, to pa je eden od strateških ciljev širjenja kitajske globalne prisotnosti.
Kitajski predsednik Xi Jinping je kot prvi predstavil projekt »pas in cesto«, in to leta 2013 med svojima obiskoma v Kazahstanu in Indoneziji, leto dni pozneje pa je osrednja kitajska vlada to pobudo uradno preoblikovala v svojo politiko. Tako sta »pas in cesta« postala pomembna komponenta kitajskega gospodarstva, diplomacije pa tudi varnosti in vojaške strategije.
Več kot 80, pri čemer so to v večini azijske države. Do zdaj je bilo podpisanih že več kot dva tisoč projektov z oznako »pasu in ceste«, za zgraditev infrastrukture pa bodo po zadnjih ocenah v prihodnjem desetletju porabili tisoč milijard dolarjev. Polovica članic EU je že pristopila k pobudi s tem, ko je podpisala memorandum s kitajsko vlado. Memorandum sicer ni dokument, ki bi pravno obvezoval katero od strani, je pa svojevrstna pristopna izjava, na podlagi katere se usmerjajo dvostranski odnosi.
Veliko stvari. Tako, na primer, ne more nihče reči, koliko si želi Kitajska to pobudo izkoristiti za svojo politično, monetarno, finančno in tudi vojaško prevlado nad državami vzdolž nove »svilne ceste«. Vse več je sumničenj, da bi lahko bila to dolžniška past za tiste, ki bodo od azijske sile dobili velika posojila za infrastrukturne projekte, a jih nato ne bodo mogli odplačati, tako da bodo morali dajati v koncesijo strateško pomembne objekte. Posamezni azijski politiki so zato »pas in cesto« razglasili za »neokolonializem«, drugi pa se bojijo, da imamo opraviti s sodobnim »trojanskim konjem«.
Gre za svojevrstno politično sporočilo vlade v Rimu, namenjeno EU in tudi Natu. Italijanska koalicijska vlada, ki se sooča z recesijo, ob tem pa sama ni najbolj uspešna pri odpravljanju problemov, je tako v igro pripeljala tretjega. Kitajska bo pri tem simbolizirala politično alternativo in svobodno izbiro, veliko vprašanje pa je, kako se bodo v resnici izvajali projekti, o katerih se pogajajo v okviru »pasu in ceste«. Ambicija politikov v Rimu je, da poiščejo rešitev za gospodarske težave in Bruslju pokažejo, da od njega niso odvisni, dejstvo pa je, da bodo v kitajski projekt vstopili s figo v žepu.
Za Kitajsko je zelo pomembno, da ima v času, ko je pod hudimi pritiski Amerike, dobre in stabilne odnose z EU. Zato si bo vlada v Pekingu prizadevala Italijo spremeniti v zlati standard izvajanja pobude na evropskih tleh, pri čemer bo storila vse, kar je v njeni moči, da bo italijansko gospodarstvo čim prej občutilo ugodnosti »pasu in ceste«. Seveda pa bo to tudi pri drugih članicah Unije, ki se za zdaj upirajo pobudi Xi Jinpinga, vzbudilo željo, da znova razmislijo o tem, ali bi morale tudi one Kitajcem bolj na široko odpreti svoja vrata.
Preberite še
Zakaj Kitajska za vlaganja izbira najšibkejše države EU
Evropa kroti kitajskega zmaja
Bolj ko se pomikaš proti Vzhodu, bližje si Zahodu
Zakaj Kitajska za vlaganja izbira najšibkejše države EU
Evropa kroti kitajskega zmaja
Bolj ko se pomikaš proti Vzhodu, bližje si Zahodu
Kaj je pobuda pasu in ceste?
Predstavlja sodobno reinkarnacijo starodavne »svilne ceste«, ki je povezovala Vzhod in Zahod s trgovskimi potmi, po katerih pa so potovale tudi kultura, umetnost in številne druge pridobitve različnih civilizacij. »Največji infrastrukturni projekt v zgodovini« naj bi povezal vse države štirih celin: Azije, Evrope, Afrike in Južne Amerike. »Pas« se pri tem nanaša na celinske poti gospodarskega povezovanja, medtem ko cesto imenujejo tudi »pomorska svilna cesta v 21. stoletje«. Poleg tega obstaja tudi »ledena svilna cesta«, ki poteka po severnih pomorskih poteh čez Antarktiko, to pa je eden od strateških ciljev širjenja kitajske globalne prisotnosti.
Od kod ideja zanjo?
Kitajski predsednik Xi Jinping je kot prvi predstavil projekt »pas in cesto«, in to leta 2013 med svojima obiskoma v Kazahstanu in Indoneziji, leto dni pozneje pa je osrednja kitajska vlada to pobudo uradno preoblikovala v svojo politiko. Tako sta »pas in cesta« postala pomembna komponenta kitajskega gospodarstva, diplomacije pa tudi varnosti in vojaške strategije.
Koliko držav je do zdaj privolilo, da postanejo del »pasu in ceste«?
Več kot 80, pri čemer so to v večini azijske države. Do zdaj je bilo podpisanih že več kot dva tisoč projektov z oznako »pasu in ceste«, za zgraditev infrastrukture pa bodo po zadnjih ocenah v prihodnjem desetletju porabili tisoč milijard dolarjev. Polovica članic EU je že pristopila k pobudi s tem, ko je podpisala memorandum s kitajsko vlado. Memorandum sicer ni dokument, ki bi pravno obvezoval katero od strani, je pa svojevrstna pristopna izjava, na podlagi katere se usmerjajo dvostranski odnosi.
FOTO: Reuters
Kaj je sporno glede pobude?
Veliko stvari. Tako, na primer, ne more nihče reči, koliko si želi Kitajska to pobudo izkoristiti za svojo politično, monetarno, finančno in tudi vojaško prevlado nad državami vzdolž nove »svilne ceste«. Vse več je sumničenj, da bi lahko bila to dolžniška past za tiste, ki bodo od azijske sile dobili velika posojila za infrastrukturne projekte, a jih nato ne bodo mogli odplačati, tako da bodo morali dajati v koncesijo strateško pomembne objekte. Posamezni azijski politiki so zato »pas in cesto« razglasili za »neokolonializem«, drugi pa se bojijo, da imamo opraviti s sodobnim »trojanskim konjem«.
Zakaj se je Italija odločila postati del pobude?
Gre za svojevrstno politično sporočilo vlade v Rimu, namenjeno EU in tudi Natu. Italijanska koalicijska vlada, ki se sooča z recesijo, ob tem pa sama ni najbolj uspešna pri odpravljanju problemov, je tako v igro pripeljala tretjega. Kitajska bo pri tem simbolizirala politično alternativo in svobodno izbiro, veliko vprašanje pa je, kako se bodo v resnici izvajali projekti, o katerih se pogajajo v okviru »pasu in ceste«. Ambicija politikov v Rimu je, da poiščejo rešitev za gospodarske težave in Bruslju pokažejo, da od njega niso odvisni, dejstvo pa je, da bodo v kitajski projekt vstopili s figo v žepu.
Kako bo sodelovanje Italije vplivalo na druge države EU?
Za Kitajsko je zelo pomembno, da ima v času, ko je pod hudimi pritiski Amerike, dobre in stabilne odnose z EU. Zato si bo vlada v Pekingu prizadevala Italijo spremeniti v zlati standard izvajanja pobude na evropskih tleh, pri čemer bo storila vse, kar je v njeni moči, da bo italijansko gospodarstvo čim prej občutilo ugodnosti »pasu in ceste«. Seveda pa bo to tudi pri drugih članicah Unije, ki se za zdaj upirajo pobudi Xi Jinpinga, vzbudilo željo, da znova razmislijo o tem, ali bi morale tudi one Kitajcem bolj na široko odpreti svoja vrata.
