Kako stopiti zmaju na rep?
Kitajska in ZDA: Kaj, če bi nedemokratična država postala tehnološka sila z lastnim znanjem?
Odpri galerijo
Trgovinskih pogajanj v Pekingu sta se udeležila tudi ameriški finančni minister Steven Mnuchin (levo) in trgovinski minister Wilbur Ross. Foto: AFP FOTO: Nicolas Asfouri/Afp
Leta 1950 je ameriška tajna služba v kampusu Kalifornijskega inštituta za tehnologijo v Pasadeni prestregla Qian Xuesena in ga odvedla na zaslišanje. Agenti so trdili, da je nameraval pospremiti kolega na sestanek celice Komunistične partije, katere simpatizer naj bi bil tudi sam.
Qianova razlaga, da je se odločil živeti v ZDA in ne na Kitajskem zato, ker ni komunist, ni pomagala. Takrat so bila leta McCarthyjevega preganjanja »rdeče nevarnosti«. Raketnega znanstvenika, ki je bil sprejet na MIT in označen za genialnega, so zaprli v večletni hišni pripor ter pozneje izgnali iz ZDA. Številni vojaški strokovnjaki so že tedaj trdili, da je bila njegova vrnitev v Peking največja napaka, ki jo je storil Washington. Kitajska je zaradi ameriške paranoje in Qianovega izgona postala jedrska in raketna sila vsaj 20 let prej, kakor bi ji to uspelo brez tega izvrstnega znanstvenika.
Zdaj bi se lahko zgodilo nekaj podobnega. Zaradi paranoje predsednika Donalda Trumpa, ki so jo izzvali kazalci kitajskega hitrega dohitevanja ZDA v ključnih tehnologijah, odločilnih za prevlado nad svetom, bi lahko azijska sila hitreje obvladala proizvodnjo polprevodnikov, kakor bi jo brez pritiska Bele hiše.
Ko se je včeraj končal prvi krog trgovinskih pogajanj, ki ta teden potekajo med visokimi delegacijami obeh držav v Pekingu, je bil edini napredek sporazum obeh strani, da nadaljujeta dialog ter s tem zmanjšata napetost. Razen tega, da so se strinjali o povečanju ameriškega izvoza na kitajsko tržišče, okrepitvi obojestranskih vlaganj ter boljši zaščiti intelektualne lastnine, so imeli kitajski in ameriški pogajalci različna mnenja o številnih vprašanjih.
Kitajska stran je bila zadržana do zahteve Američanov, da Kitajska zniža trgovinski presežek v dvostranski blagovni menjavi za najmanj 200 milijard dolarjev na leto ter prekine državno subvencioniranje panog, ki so zajete v programu »Made in China 2025«. Trumpovi odposlanci so bili neomajni ob pripombah kitajskih pogajalcev glede ameriške prepovedi podjetju ZTE, da kupuje ameriške komponente za telekomunikacije in računalniško opremo.
Trumpov tvit
Še vedno ni jasno, ali se bo mogoče izogniti trgovinski vojni med dvema največjima gospodarskima silama na svetu. Toda Trumpov tvit, v katerem je zapisal »komaj čakam, da bom v ne tako oddaljeni prihodnosti skupaj s predsednikom Xijem«, je sprožil govorice, da se bosta o tem odločila osebno ter da bi lahko ameriški predsednik kmalu prišel v Peking. Morda bi se to lahko zgodilo takoj po njegovem srečanju s severnokorejskim vodjem Kim Džong Unom, ki bo po vsem sodeč potekalo blizu ali celo na Korejskem polotoku.
Prav tako je čedalje bolj očitno, da trgovinska vojna, tehnološke blokade in druge oblike ameriškega pritiska na Kitajsko lahko prinesejo zgolj površne kompromise. Kitajski tehnološki napredek se ne bo ustavil, ampak bo s tem zgolj spodbujen in bo šel naprej v višji prestavi.
Prav blokada ZTE (kakor tudi preiskava proti Huaweiu, ki bi lahko prav tako pripeljala do blokade) je združila največje kitajske internetne in elektronske magnate, ki so pripravljeni bistveno povečati vlaganja v avtohton kitajski polprevodnik. S tem bi se rešili odvisnosti od Intela, Qualcomma in Microna.
Toda zakaj Kitajska še zdaj ne zmore izdelati čipa, čeprav je največja uvoznica na svetu in za nakup polprevodnikov na leto porabi več kot 200 milijard dolarjev, kar je več, kot porabi za uvoz nafte? Država je začela razvijati polprevodnike že leta 1956, a je bil program ena od žrtev velike kulturne revolucije. Treba je bilo počakati do konca sedemdesetih let, da je program znova postal ključen za vse načrte velike obnove osrednjega cesarstva. Kljub prizadevanjem za preskok te ovire sta bila domačemu visokokakovostnemu čipu napoti centraliziran politični sistem in pomanjkanje kapitala v rokah podjetij, ki bi bila pripravljena na dolgoročno vlaganje, katerega vložek bi se povrnil šele čez desetletje ali še pozneje.
Prednost Kitajske
V začetku tega tisočletja je Peking začel spreminjati politiko. Od subvencioniranja razvoja polprevodnikov se je obrnil k nakupu tujih tehnoloških podjetij. Na podlagi njihovega znanja bi lahko napredoval s hitrejšimi koraki. Kitajska je na primer v zadnjih dveh letih namenila kar 34 milijard dolarjev za javne razpise za nakup ameriških izdelovalcev polprevodnikov, a ji je v tem pogledu na svetovnem tržišču uspelo porabiti zgolj 4,4 milijarde dolarjev. Čeprav je napredek očiten (na primer šanghajsko podjetje Spreadtrum Communications že oblikuje čipe za mobilne telefone), je odvisnost od razvitih gospodarstev opazna že po tem, da azijska sila izdela le 16 odstotkov polprevodnikov, ki jih potrebuje njena industrija.
Pred kratkim je minister za znanost in tehnologijo Wan Gang razkril, da je Kitajska lani za razvoj in raziskave iz svojih virov porabila 1760 milijard juanov (279 milijard dolarjev). To je za 14 odstotkov več kot leto prej in 71 odstotkov več kot leta 2012. Kitajska je torej leta 2017 za razvoj namenila 2,1 odstotka bruto domačega proizvoda. Čeprav je to še vedno manj kot ameriških 2,8, nemških 2,9 in japonskih 3,3 odstotka, je to ogromen znesek, ki je usmerjen k tistemu, kar je za kitajski vzpon trenutno najpomembnejše.
Najpomembnejša prednost azijske sile pred ZDA, pa tudi Evropo, je verjetno v tem, da je kitajska Komunistična partija glede odnosa do Severne Koreje razdeljena na frakcije, a je pri vprašanju uresničitve cilja, da do leta 2050 postane največja svetovna velesila, trdno enotna. Trgovinska pogajanja, kakršna so ta, ki so pravkar potekala v Pekingu, so zato zgolj neuspešen poskus soljenja zmajevega repa. Verjetno se je pomembnejše vprašati, kakšne filozofske ugotovitve lahko izpeljemo (in jih moramo izpeljati), ko bo Kitajska tudi na področju znanosti in védenja postala vodilna sila. Brez demokracije in svobode, o katerih smo mislili, da sta neizogibni.
Qianova razlaga, da je se odločil živeti v ZDA in ne na Kitajskem zato, ker ni komunist, ni pomagala. Takrat so bila leta McCarthyjevega preganjanja »rdeče nevarnosti«. Raketnega znanstvenika, ki je bil sprejet na MIT in označen za genialnega, so zaprli v večletni hišni pripor ter pozneje izgnali iz ZDA. Številni vojaški strokovnjaki so že tedaj trdili, da je bila njegova vrnitev v Peking največja napaka, ki jo je storil Washington. Kitajska je zaradi ameriške paranoje in Qianovega izgona postala jedrska in raketna sila vsaj 20 let prej, kakor bi ji to uspelo brez tega izvrstnega znanstvenika.
Zdaj bi se lahko zgodilo nekaj podobnega. Zaradi paranoje predsednika Donalda Trumpa, ki so jo izzvali kazalci kitajskega hitrega dohitevanja ZDA v ključnih tehnologijah, odločilnih za prevlado nad svetom, bi lahko azijska sila hitreje obvladala proizvodnjo polprevodnikov, kakor bi jo brez pritiska Bele hiše.
Ko se je včeraj končal prvi krog trgovinskih pogajanj, ki ta teden potekajo med visokimi delegacijami obeh držav v Pekingu, je bil edini napredek sporazum obeh strani, da nadaljujeta dialog ter s tem zmanjšata napetost. Razen tega, da so se strinjali o povečanju ameriškega izvoza na kitajsko tržišče, okrepitvi obojestranskih vlaganj ter boljši zaščiti intelektualne lastnine, so imeli kitajski in ameriški pogajalci različna mnenja o številnih vprašanjih.
Kitajska stran je bila zadržana do zahteve Američanov, da Kitajska zniža trgovinski presežek v dvostranski blagovni menjavi za najmanj 200 milijard dolarjev na leto ter prekine državno subvencioniranje panog, ki so zajete v programu »Made in China 2025«. Trumpovi odposlanci so bili neomajni ob pripombah kitajskih pogajalcev glede ameriške prepovedi podjetju ZTE, da kupuje ameriške komponente za telekomunikacije in računalniško opremo.
Trumpov tvit
Še vedno ni jasno, ali se bo mogoče izogniti trgovinski vojni med dvema največjima gospodarskima silama na svetu. Toda Trumpov tvit, v katerem je zapisal »komaj čakam, da bom v ne tako oddaljeni prihodnosti skupaj s predsednikom Xijem«, je sprožil govorice, da se bosta o tem odločila osebno ter da bi lahko ameriški predsednik kmalu prišel v Peking. Morda bi se to lahko zgodilo takoj po njegovem srečanju s severnokorejskim vodjem Kim Džong Unom, ki bo po vsem sodeč potekalo blizu ali celo na Korejskem polotoku.
Prav tako je čedalje bolj očitno, da trgovinska vojna, tehnološke blokade in druge oblike ameriškega pritiska na Kitajsko lahko prinesejo zgolj površne kompromise. Kitajski tehnološki napredek se ne bo ustavil, ampak bo s tem zgolj spodbujen in bo šel naprej v višji prestavi.
Prav blokada ZTE (kakor tudi preiskava proti Huaweiu, ki bi lahko prav tako pripeljala do blokade) je združila največje kitajske internetne in elektronske magnate, ki so pripravljeni bistveno povečati vlaganja v avtohton kitajski polprevodnik. S tem bi se rešili odvisnosti od Intela, Qualcomma in Microna.
Toda zakaj Kitajska še zdaj ne zmore izdelati čipa, čeprav je največja uvoznica na svetu in za nakup polprevodnikov na leto porabi več kot 200 milijard dolarjev, kar je več, kot porabi za uvoz nafte? Država je začela razvijati polprevodnike že leta 1956, a je bil program ena od žrtev velike kulturne revolucije. Treba je bilo počakati do konca sedemdesetih let, da je program znova postal ključen za vse načrte velike obnove osrednjega cesarstva. Kljub prizadevanjem za preskok te ovire sta bila domačemu visokokakovostnemu čipu napoti centraliziran politični sistem in pomanjkanje kapitala v rokah podjetij, ki bi bila pripravljena na dolgoročno vlaganje, katerega vložek bi se povrnil šele čez desetletje ali še pozneje.
Prednost Kitajske
V začetku tega tisočletja je Peking začel spreminjati politiko. Od subvencioniranja razvoja polprevodnikov se je obrnil k nakupu tujih tehnoloških podjetij. Na podlagi njihovega znanja bi lahko napredoval s hitrejšimi koraki. Kitajska je na primer v zadnjih dveh letih namenila kar 34 milijard dolarjev za javne razpise za nakup ameriških izdelovalcev polprevodnikov, a ji je v tem pogledu na svetovnem tržišču uspelo porabiti zgolj 4,4 milijarde dolarjev. Čeprav je napredek očiten (na primer šanghajsko podjetje Spreadtrum Communications že oblikuje čipe za mobilne telefone), je odvisnost od razvitih gospodarstev opazna že po tem, da azijska sila izdela le 16 odstotkov polprevodnikov, ki jih potrebuje njena industrija.
Pred kratkim je minister za znanost in tehnologijo Wan Gang razkril, da je Kitajska lani za razvoj in raziskave iz svojih virov porabila 1760 milijard juanov (279 milijard dolarjev). To je za 14 odstotkov več kot leto prej in 71 odstotkov več kot leta 2012. Kitajska je torej leta 2017 za razvoj namenila 2,1 odstotka bruto domačega proizvoda. Čeprav je to še vedno manj kot ameriških 2,8, nemških 2,9 in japonskih 3,3 odstotka, je to ogromen znesek, ki je usmerjen k tistemu, kar je za kitajski vzpon trenutno najpomembnejše.
Najpomembnejša prednost azijske sile pred ZDA, pa tudi Evropo, je verjetno v tem, da je kitajska Komunistična partija glede odnosa do Severne Koreje razdeljena na frakcije, a je pri vprašanju uresničitve cilja, da do leta 2050 postane največja svetovna velesila, trdno enotna. Trgovinska pogajanja, kakršna so ta, ki so pravkar potekala v Pekingu, so zato zgolj neuspešen poskus soljenja zmajevega repa. Verjetno se je pomembnejše vprašati, kakšne filozofske ugotovitve lahko izpeljemo (in jih moramo izpeljati), ko bo Kitajska tudi na področju znanosti in védenja postala vodilna sila. Brez demokracije in svobode, o katerih smo mislili, da sta neizogibni.
