Kako zelo je Italija skrenila desno
Prvak skrajne desnice v celoti narekuje politično agendo, njegova agresivna govorica je prekrila vse.
Odpri galerijo
Medtem ko Matteo Salvini z izjavami šokira evropsko javnost, mu Italijani ploskajo. FOTO: Reuters
Ni je več mogoče označevati za populistično in desno vlado, Matteo Salvini je potisnil Italijo skrajno desno. Je de facto voditelj, močnejši od premiera in koalicijske partnerice, ki je zmagala na volitvah. Italija se je zelo spremenila.
Z junijem je dobila »vlado sprememb«, edino možno po marčnih parlamentarnih volitvah. Eno je gotovo: Salvini je na področju priseljevanja naredil tisto, česar ni naredil noben član vladne garniture pred njim. Njegova agresivna protipriseljenska govorica in politika sta šokirali evropsko javnost, Italijani ji ploskajo.
Notranji minister in podpredsednik vlade je najbolj vpliven in priljubljen italijanski politik, postal je obraz Italije, ta, ki definira njeno politiko. Je vplivnejši in močnejši od premiera, tehnokrata Giuseppeja Conteja, pa tudi od voditelja Gibanja 5 zvezd, prvouvrščene stranke na spomladanskih parlamentarnih volitvah. Ko sta se Liga in populistično gibanje povezali v vladno koalicijo, je bila prva videti minorna, na volitvah je pač dobila dvakrat manj glasov. In vendar je v kratkem Salvinijeva stranka postala močnejša od tiste Luigija Di Maia.
Nekaj mesecev stara vlada v Rimu je po barvah rumeno-zelena koalicija, zelena je bila vedno zaščitni znak Lige, rumena je simbol Gibanja 5 zvezd. Toda po svojem bistvu je črno-rdeča, dominantna sila je Salvinijeva Liga, v tem razmerju je Di Maieva stranka podrejena partnerica. Povsod odzvanja samo še radikalna govorica skrajne desnice, ki spodbuja ksenofobne strasti, poziva k deportaciji 500.000 »nezakonitih migrantov« in rahlja vezi z Evropsko unijo.
Dolgo je bila Severna liga na obrobju italijanske politike, ko jo je prevzel Matteo Salvini, jo je preoblikoval v nacionalno stranko. Naglo je zaznal, da je secesionizem Padanije iztrošena politična tema, bistveno lažje in bolj oportuno je tačas prodajati ostro protipriseljenstvo in trdi evroskepticizem. Z zavrnitvijo ladje Aquarius neprofitne organizacije SOS Méditerranée z več kot 600 afriškimi prišleki na krovu je pritegnil mednarodno pozornost in osupnil evropsko javnost. Pa vendar se mu je ta poteza notranjepolitično bogato obrestovala. Javnomnenjski rejtingi so poleteli v nebo.
Obstaja določen paradoks. Histerija, povezana z migracijami, je v evropski politiki in Italiji popolna, čeprav je bilo letošnje leto eno izmed najmirnejših po 2011. Južnoitalijanske obale in sicilska pristanišča so razmeroma prazna, zatišje je celo na oddaljeni Lampedusi, prvem pribežališču za prišleke, število prihodov se je radikalno zmanjšalo, je nedavno komentiral tamkajšnji župan. Kljub temu ravno letošnje leto zaznamuje dramatična protipriseljenska govorica, njen motor je hiperaktiven, vsenavzoč, vseobvladujoč Matteo Salvini, ki dominira na naslovnicah in v javnomnenjskih anketah. V politiki je percepcija pomembnejša od stvarnosti.
Italijanska vlada zdaj dosega rekordno priljubljenost, njena najpopularnejša člana sta premier Conte in notranji minister Salvini. Trda protipriseljenska politika, omejevanje imigracij in zaostrovanje odnosov z Evropsko unijo godijo volilnemu telesu, je potrdilo več zaporednih javnomnenjskih anket. Aktualni kabinet se ponaša z najvišjo podporo, kar je je imela kaka italijanska vlada v preteklih dvanajstih letih, raziskava Ipsos kaže, da vladi pritrjuje 68 odstotkov vprašanih. Ekipi, ki je prisegla 1. junija, in sicer po mukotrpnih koalicijskih pogajanjih, odtlej podpora narašča, povečuje se zlasti število podpornikov skrajno desne Lige.
Nenaklonjenost vladi izraža manj kot tretjina vprašanih. Najbolj priljubljen je predsednik vlade Conte, četudi italijanski javnosti do nedavno neznan pravnik in brez političnih izkušenj, ima impozantnih 69 odstotkov podpore. In v primeru vnovičnih volitev bi približno dve tretjini Italijanov znova podprli vladni stranki. V takšnih političnih razmerah je leva sredina močno marginalizirana. Treba je priznati, vladajoča garnitura je zajela teme, ki so pomembne za celotno italijansko volilno telo, predvsem priseljensko problematiko in delovna mesta. To so ključne vsebine celo za volivce leve sredine.
»Drži, sem odsev populizma,« je za milanski časnik Corriere della Sera pred kratkim izjavil premier Giuseppe Conte. »Toda skupna evropska valuta in zavezanost Natu pri tem nista pod vprašajem – niti zame niti za vlado, ki jo vodim.«
Medtem ko je Salvinijeva Liga prevzela nadzor nad italijansko politično agendo in je Gibanje 5 zvezd zdrsnilo na obrobje, skuša 53-letni tehnokrat predvsem potrditi zavezanost Italije mednarodnim zavezništvom in evru ter pomiriti evropsko javnost. Med drugim tudi zaradi znanih proruskih stališč obeh koalicijskih strank. Tehnični predsednik vlade je hkrati pod nenehnim pritiskom notranjega ministra in podpredsednika rimske vlade, izjave enega in drugega so pogosto daleč vsaksebi. Podobno, kot je Conte v omenjenem intervjuju potrjeval prozahodno naravnanost Italije scela, je obenem zanikal, da bi finančni minister Giovanni Tria utegnil zapustiti vlado oziroma da v zvezi z njim obstajajo trenja znotraj koalicije. Znano je, da je profesor ekonomije z rimske univerze Tor Vergata zasedel ključni vladni položaj šele po tem, ko je predsednik republike Sergio Mattarella zavrnil imenovanje prvotnega in spornega kandidata, profesorja Paola Savone, znanega po izrazitih protievrskih stališčih.
Z junijem je dobila »vlado sprememb«, edino možno po marčnih parlamentarnih volitvah. Eno je gotovo: Salvini je na področju priseljevanja naredil tisto, česar ni naredil noben član vladne garniture pred njim. Njegova agresivna protipriseljenska govorica in politika sta šokirali evropsko javnost, Italijani ji ploskajo.
Notranji minister in podpredsednik vlade je najbolj vpliven in priljubljen italijanski politik, postal je obraz Italije, ta, ki definira njeno politiko. Je vplivnejši in močnejši od premiera, tehnokrata Giuseppeja Conteja, pa tudi od voditelja Gibanja 5 zvezd, prvouvrščene stranke na spomladanskih parlamentarnih volitvah. Ko sta se Liga in populistično gibanje povezali v vladno koalicijo, je bila prva videti minorna, na volitvah je pač dobila dvakrat manj glasov. In vendar je v kratkem Salvinijeva stranka postala močnejša od tiste Luigija Di Maia.
Črno-rdeče
Nekaj mesecev stara vlada v Rimu je po barvah rumeno-zelena koalicija, zelena je bila vedno zaščitni znak Lige, rumena je simbol Gibanja 5 zvezd. Toda po svojem bistvu je črno-rdeča, dominantna sila je Salvinijeva Liga, v tem razmerju je Di Maieva stranka podrejena partnerica. Povsod odzvanja samo še radikalna govorica skrajne desnice, ki spodbuja ksenofobne strasti, poziva k deportaciji 500.000 »nezakonitih migrantov« in rahlja vezi z Evropsko unijo.
Dolgo je bila Severna liga na obrobju italijanske politike, ko jo je prevzel Matteo Salvini, jo je preoblikoval v nacionalno stranko. Naglo je zaznal, da je secesionizem Padanije iztrošena politična tema, bistveno lažje in bolj oportuno je tačas prodajati ostro protipriseljenstvo in trdi evroskepticizem. Z zavrnitvijo ladje Aquarius neprofitne organizacije SOS Méditerranée z več kot 600 afriškimi prišleki na krovu je pritegnil mednarodno pozornost in osupnil evropsko javnost. Pa vendar se mu je ta poteza notranjepolitično bogato obrestovala. Javnomnenjski rejtingi so poleteli v nebo.
- Hiperaktivni Salvini dominira za naslovnicah in javnomnenjskih anketah.
- Prvak Lige je v zvezi s priseljevanjem naredil tisto, česar ni naredil nihče pred njim.
- Skrajna desnica poziva k deportaciji »nezakonitih migrantov« in rahlja vezi z EU.
Paradoks in percepcija
Obstaja določen paradoks. Histerija, povezana z migracijami, je v evropski politiki in Italiji popolna, čeprav je bilo letošnje leto eno izmed najmirnejših po 2011. Južnoitalijanske obale in sicilska pristanišča so razmeroma prazna, zatišje je celo na oddaljeni Lampedusi, prvem pribežališču za prišleke, število prihodov se je radikalno zmanjšalo, je nedavno komentiral tamkajšnji župan. Kljub temu ravno letošnje leto zaznamuje dramatična protipriseljenska govorica, njen motor je hiperaktiven, vsenavzoč, vseobvladujoč Matteo Salvini, ki dominira na naslovnicah in v javnomnenjskih anketah. V politiki je percepcija pomembnejša od stvarnosti.
Italijanska vlada zdaj dosega rekordno priljubljenost, njena najpopularnejša člana sta premier Conte in notranji minister Salvini. Trda protipriseljenska politika, omejevanje imigracij in zaostrovanje odnosov z Evropsko unijo godijo volilnemu telesu, je potrdilo več zaporednih javnomnenjskih anket. Aktualni kabinet se ponaša z najvišjo podporo, kar je je imela kaka italijanska vlada v preteklih dvanajstih letih, raziskava Ipsos kaže, da vladi pritrjuje 68 odstotkov vprašanih. Ekipi, ki je prisegla 1. junija, in sicer po mukotrpnih koalicijskih pogajanjih, odtlej podpora narašča, povečuje se zlasti število podpornikov skrajno desne Lige.
Nenaklonjenost vladi izraža manj kot tretjina vprašanih. Najbolj priljubljen je predsednik vlade Conte, četudi italijanski javnosti do nedavno neznan pravnik in brez političnih izkušenj, ima impozantnih 69 odstotkov podpore. In v primeru vnovičnih volitev bi približno dve tretjini Italijanov znova podprli vladni stranki. V takšnih političnih razmerah je leva sredina močno marginalizirana. Treba je priznati, vladajoča garnitura je zajela teme, ki so pomembne za celotno italijansko volilno telo, predvsem priseljensko problematiko in delovna mesta. To so ključne vsebine celo za volivce leve sredine.
Evro in Nato
»Drži, sem odsev populizma,« je za milanski časnik Corriere della Sera pred kratkim izjavil premier Giuseppe Conte. »Toda skupna evropska valuta in zavezanost Natu pri tem nista pod vprašajem – niti zame niti za vlado, ki jo vodim.«
Medtem ko je Salvinijeva Liga prevzela nadzor nad italijansko politično agendo in je Gibanje 5 zvezd zdrsnilo na obrobje, skuša 53-letni tehnokrat predvsem potrditi zavezanost Italije mednarodnim zavezništvom in evru ter pomiriti evropsko javnost. Med drugim tudi zaradi znanih proruskih stališč obeh koalicijskih strank. Tehnični predsednik vlade je hkrati pod nenehnim pritiskom notranjega ministra in podpredsednika rimske vlade, izjave enega in drugega so pogosto daleč vsaksebi. Podobno, kot je Conte v omenjenem intervjuju potrjeval prozahodno naravnanost Italije scela, je obenem zanikal, da bi finančni minister Giovanni Tria utegnil zapustiti vlado oziroma da v zvezi z njim obstajajo trenja znotraj koalicije. Znano je, da je profesor ekonomije z rimske univerze Tor Vergata zasedel ključni vladni položaj šele po tem, ko je predsednik republike Sergio Mattarella zavrnil imenovanje prvotnega in spornega kandidata, profesorja Paola Savone, znanega po izrazitih protievrskih stališčih.
