Kanclerka Angela Merkel v iskanju miru med Ukrajino in Rusijo

Berlin – Največ mednarodne pozornosti te dni pritegujejo krvavi dogodki v Parizu, zaradi­ katerih se Evropa spet sooča z islamskim terorizmom. V krizi­ na vzhodu celine pa nemška kanclerka Angela Merkel Rusiji­ sporoča, da brez izpolnitve dogovorov iz Minska ne bo odprave gospodarskih sankcij EU.

Septembrski protokol iz Minska, ki so ga pod patronatom Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) podpisali Ukrajina, Rusija ter predstavniki Donecka in Luganska na nemirnem ukrajinskem vzhodu, zahteva takojšnje premirje med sprtimi stranmi, osvoboditev talcev in protizakonito zaprtih ljudi ter odstranitev ilegalnih vojaških skupin. Predvideva tudi veliko samostojnost omenjenih območij, a še vedno v okviru ukrajinske zakonodaje. V mesecih po podpisu protokola je na območju komajda minil dan brez spopadov, proruski uporniki pa še ne priznavajo ukrajinske oblasti niti jih k temu ne sili Moskva.

»Na tej fronti imam le malo upanja«

Medtem gospodarske in druge sankcije, ki so jih zahodne države po aneksiji ukrajinskega Krima naprtile Rusiji, po večini poročil iz te države povzročajo velike težave. V strahu, da bo nestabilna Rusija še večja nevarnost za okolico in svet, se na Zahodu in v Nemčiji nekateri zavzemajo za njihovo odpravo ali vsaj omilitev. Kanclerka Angela Merkel se ne strinja s tem. Ob četrtkovem obisku ukrajinskega ministrskega predsednika Arsenija Jacenjuka v Berlinu je izjavila, da lahko odprava sankcij sledi le popolni uresničitvi dogovorov iz Minska. Celo v tem primeru se Nemčija ne bo zavzemala za odpravo vseh sankcij, tiste, ki so jih uvedli po aneksiji Krima, naj bi ostale. »Na tej fronti imam le malo upanja,« je povedala ­kanclerka.

Nemška državnica, ki z vztrajnimi stiki z ruskim in ukrajinskim vodstvom v veliki meri opredeljuje zahodno politiko do Moskve in Kijeva, že od začetka zavrača vojaški obračun z Rusijo, a hkrati vztraja, da je bila priključitev Krima v nasprotju z mednarodnim pravom. Po več kot 100 urah pogovorov z ruskim predsednikom očitno tudi ni več prepričana o ruskem sodelovanju, še posebej, ker je predsednik Putin medtem izjavil, da je to dejanje »eden najpomembnejših mejnikov v zgodovini domovine«.

Rešitev prinaša le IMF?

Nekateri zahodni analitiki Rusiji napovedujejo težke čase, voditelj münchenskega inštituta Ifo Hans-Werner Sinn celo sesutje gospodarskega sistema, nekdanji visoki uradnik Mednarodnega denarnega sklada Desmond Lachman, zdaj analitik pri konservativnem American Enterprise Institute, pa verjame, da lahko Rusijo reši le prihod IMF.

Težko je pričakovati, da bi Vladimir Putin privolil v kaj takšnega, čeprav se je ruski predsednik očitno uštel v pričakovanih gospodarskih posledicah ukrajinskega konflikta. Za to niso krive le sankcije. Večina resnih mednarodnih kriz bližnje preteklosti, še posebej, če so bile pri tem vpletene naftne velesile, je prinesla skokovit porast cene črnega zlata in drugih fosilnih goriv, ukrajinska kriza pa je sovpadla z enkratnim obračunavanjem z nekonvencionalnim pridobivanjem fosilnih goriv, še posebej ameriškim, pod vodstvom tradicio­nalne naftne supersile Saudske Arabije. Če je ta država v preteklih krizah sodelovala z ZDA, zdaj med njima zaradi ameriških poskusov približevanja Iranu vladajo nesporazumi, Saudska Arabija pa se bojuje tudi za lastno blaginjo, saj je ameriški »fracking« v minulih letih popolnoma spremenil naftna razmerja v svetu.

Celo najbolj inovativne tehnologije horizontalnega črpanja so precej dražje od pridobivanja nafte v puščavskem pesku in strokovnjaki domnevajo, da se nekonvencionalno ameriško črpanje ne izplača več za manj kot 50 dolarjev za sod nafte. Rusija naj bi po teh izračunih potrebovala kar ceno okrog 100 dolarjev za sod, saj fosilna goriva skrbijo za tri četrtine njenega izvoza in skoraj polovico državnega proračuna. Če Putinu kljub temu ne bo prišlo na misel, da bi poklical IMF, so predstavniki te organizacije že prispeli v Kijev.

Kanclerka Merklova je ta teden pohvalila reformne načrte ukrajinske vlade, poznavalci pa se bojijo, da bo zaradi pomanjkanja prejšnjih reform in nestabilnosti Ukrajina potrebovala še en paket pomoči, potem ko je že maja prejela več kot 17 milijard dolarjev. EU zdaj namerava podpreti Kijev z 2,1 milijarde evra, ameriški finančnik in družbeni aktivist George Soros pa Bruselj poziva, naj bo veliko bolj velikodušen. »Evropa se nevarno ne zaveda, da je že sredi ruskega vojaškega napada, in Ukrajino obravnava kot katerokoli drugo državo, ki potrebuje finančno pomoč, na primer Grčijo ali Irsko.« Tudi ustanovitelj Zavoda za odprto družbo verjame, da so sankcije proti Rusiji nujno zlo.

Vidni mednarodni analitiki in politiki se s tem ne strinjajo. »Naš cilj nikoli ni bil potiskanje Rusije v politični in ekonomski kaos,« je opozoril socialdemokratski podkancler Nemčije Sigmar Gabriel. O tem naj bi se 15. januarja v kazah­stanski Astani kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik François Hollande pogovarjala z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in njegovim ukrajinskim kolegom Petrom Porošenkom, nemška voditeljica pa ta teden srečanja še ni mogla ­potrditi.