Od pesnika do obsojenega vojnega zločinca
Radovan Karadžić je najvišji politik, ki mu je haaško sodišče izreklo sodbo za najhujše zločine v Evropi po drugi svetovni vojni.
Odpri galerijo
Karadžiću so v prizivnem postopku povišali kazen za genocid in druge zločine med vojno v BiH na dosmrtni zapor. FOTO: Peter Dejong/Reuters
Razsodbo Radovanu Karadžiću je včeraj pospremil gromek aplavz v sodni dvorani, v kateri so se zbrali številni svojci žrtev. Slišali so se tudi žvižgi. Karadžić je najvišji politik, ki mu je haaško sodišče izreklo sodbo za najhujše zločine v Evropi po drugi svetovni vojni. Po njegovem mnenju je razsodba daleč od pravične.
Glavni haaški tožilec Serge Brammertz je izjavil, da sodba proti Karadžiću ni obsodba srbskega naroda. Po njegovem mnenju je sojenje pokazalo, da Karadžić ni heroj, ki je branil svoj narod, temveč si ga bo zgodovina zapomnila kot vojnega zločinca, ki je bil odgovoren za grozljivo človeško trpljenje. Sklenil je z besedami, da je obsodba na dosmrtno kazen sporočilo, da pravica lahko premaga zlo.
Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović je povedala, da obsodba Karadžića na dosmrtni zapor ne more vrniti življenja več deset tisoč žrtvam in ublažiti bolečine njihovih družin, vendar mora biti trajen opomin na pogubnost velikosrbske politike. Bivša hrvaška premierka Jadranka Kosor je na twitterju zapisala: »Dosmrtna zaporna kazen Karadžiću. On bo živel še naprej, njegove žrtve pa so zdavnaj umrle. Nič jih ne more vrniti.« Zagrebški center za soočanje z zgodovino Documenta je ugotovil, da je genociden namen uničenja Bošnjakov in Hrvatov obstajal v celotni BiH, tudi v občinah na zahodu države, česar prizivni senat ni potrdil.
Predsednik socialdemokratske stranke BiH Nermin Nikšić je ocenil, da je obsodba na dosmrtni zapor najnižja oblika pravice za vse žrtve zločinske velikosrbske politike. Prvak Srbske radikalne stranke Vojislav Šešelj je poudaril, da je pravnomočna sodba Karadžiću, ki temelji na lažnih pričevanjih, škandalozna in neprofesionalna. Tega mnenja je tudi Srbska demokratska stranka v Republiki Srbski.
»Včasih se zdi, da pravice ni, a je vendarle dosežena,« je dejala predsednica društva Ženske žrtve vojne Bakira Hasečić. Predsednik združenja sorodnikov otrok, ubitih med obleganjem Sarajeva, Fikret Grabovica, je menil, da je že čas, da gre Karadžić dokončno na smetišče zgodovine, ne pa da v nekaterih krogih še vedno velja za narodnega heroja. Predsedujoči predsedstvu BiH Milorad Dodik je ocenil, da sodišče v Haagu ni izpolnilo svoje misije – zagotovilo sprave. Bošnjaški član predsedstva BiH Šefik Džaferović je poudaril, da sodbe ne doživlja kot obsodbe srbskega naroda, ampak kot obsodbo političnega projekta beograjskega režima Slobodana Miloševića. Hrvaški član predsedstva BiH Željko Komšić je ocenil, da je sodba opomin za prihodnje generacije, da nobeno zlo ne bo ostalo nekaznovano.
Prizivni senat Mehanizma za mednarodna kazenska sodišča (MICT) je prenos izreka sodbe Karadžiću zamaknil za pol ure. Po uradnih pojasnilih se je za ta ukrep odločil iz varnostnih razlogov, neuradno pa je šlo za strah pred reprizo drame, ko je v sodni dvorani med izrekom kazni šestim Hrvatom iz BiH leta 2017, nekdanjim visokim predstavnikom samooklicane Herceg-Bosne, bivši načelnik generalštaba Hrvaškega sveta za obrambo (HVO) Slobodan Praljak popil strup, kar je bilo zanj tudi usodno.
Senat MICT je Karadžića obsodil zaradi genocida več kot 8000 Bošnjakov v Srebrenici julija 1995 in obleganja Sarajeva od aprila 1992 do novembra 1995, ko je bilo ubitih več kot 10.000 ljudi. Sodišče je ugotovilo, da je nameraval za stalno in na silo odstraniti bosanske muslimane iz Srebrenice. V njegovem primeru je sodišče prvič razsojalo o zajetju 377 modrih čelad za talce in ga spoznalo za krivega. Karadžić je bil pravnomočno obsojen zaradi sodelovanja v štirih zločinskih načrtih.
Z glasovi treh sodnikov proti dvema se je prizivni senat strinjal s tožilstvom, da obsodba na 40 let zapora ne ustreza teži Karadžićevih zločinov. Kot neprepričljive je označil trditve, da Karadžić ni mogel imeti nadzora nad vojsko, ker je bil psihiater in pesnik brez vojaških izkušenj.
Karadžić se je odločil za vstop v politiko leta 1989, ko je ustanovil Srbsko demokratsko stranko, ki jo je vodil do 19. julija 1996. Ko je BiH po referendumu, ki so ga večinsko bojkotirali bosanski Srbi, 1. marca 1992 razglasila neodvisnost, so bosanski Srbi pod Karadžićevim vodstvom razglasili neodvisno Republiko Srbsko z glavnim mestom Sarajevom. Od 12. maja do 17. decembra 1992 je bil predsednik predsedstva Republike Srbske, od 17. decembra 1992 do 19. julija 1996 pa njen predsednik in vrhovni poveljnik oboroženih sil.
Po odstopu s položaja, ki je bil posledica pritiska ameriške diplomacije s tedanjim ameriškim posrednikom v mirovnih pogajanjih o BiH Richardom Holbrookom na čelu, je izginil in se skrival v odročnih pravoslavnih samostanih. Icty je prvo obtožnico proti Karadžiću objavil 25. julija 1995, sodni senat pa je leta 1996 izdal mednarodno tiralico za njegovo aretacijo in za aretacijo Ratka Mladića. Ameriška vlada je leta 1998 za informacije o obeh obtožencih za vojne zločine razpisala nagrado v vrednosti pet milijonov dolarjev.
Po 13 letih na begu so ga prijeli 21. julija 2008 v Beogradu, kjer je delal pod lažno identiteto kot zdravilec Dragan Dabić. V Beogradu so se dan po aretaciji začeli večdnevni protesti, ki so jih organizirali Srbska radikalna stranka (SRS) in desničarske organizacije. V spopadih s policijo je en protestnik umrl, petdeset pa je bilo ranjenih. S pendrekom je bil pretepen tudi sedanji srbski predsednik Aleksandar Vučić, tedanji generalni sekretar SRS, katere voditelj Vojislav Šešelj je bil že pet let v Haagu. Srbska oblast je Karadžića 30. julija izročila Ictyju.
Glavni haaški tožilec Serge Brammertz je izjavil, da sodba proti Karadžiću ni obsodba srbskega naroda. Po njegovem mnenju je sojenje pokazalo, da Karadžić ni heroj, ki je branil svoj narod, temveč si ga bo zgodovina zapomnila kot vojnega zločinca, ki je bil odgovoren za grozljivo človeško trpljenje. Sklenil je z besedami, da je obsodba na dosmrtno kazen sporočilo, da pravica lahko premaga zlo.
Pogubnost velikosrbske politike
Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović je povedala, da obsodba Karadžića na dosmrtni zapor ne more vrniti življenja več deset tisoč žrtvam in ublažiti bolečine njihovih družin, vendar mora biti trajen opomin na pogubnost velikosrbske politike. Bivša hrvaška premierka Jadranka Kosor je na twitterju zapisala: »Dosmrtna zaporna kazen Karadžiću. On bo živel še naprej, njegove žrtve pa so zdavnaj umrle. Nič jih ne more vrniti.« Zagrebški center za soočanje z zgodovino Documenta je ugotovil, da je genociden namen uničenja Bošnjakov in Hrvatov obstajal v celotni BiH, tudi v občinah na zahodu države, česar prizivni senat ni potrdil.
Predsednik socialdemokratske stranke BiH Nermin Nikšić je ocenil, da je obsodba na dosmrtni zapor najnižja oblika pravice za vse žrtve zločinske velikosrbske politike. Prvak Srbske radikalne stranke Vojislav Šešelj je poudaril, da je pravnomočna sodba Karadžiću, ki temelji na lažnih pričevanjih, škandalozna in neprofesionalna. Tega mnenja je tudi Srbska demokratska stranka v Republiki Srbski.
Opomin za prihodnje generacije
»Včasih se zdi, da pravice ni, a je vendarle dosežena,« je dejala predsednica društva Ženske žrtve vojne Bakira Hasečić. Predsednik združenja sorodnikov otrok, ubitih med obleganjem Sarajeva, Fikret Grabovica, je menil, da je že čas, da gre Karadžić dokončno na smetišče zgodovine, ne pa da v nekaterih krogih še vedno velja za narodnega heroja. Predsedujoči predsedstvu BiH Milorad Dodik je ocenil, da sodišče v Haagu ni izpolnilo svoje misije – zagotovilo sprave. Bošnjaški član predsedstva BiH Šefik Džaferović je poudaril, da sodbe ne doživlja kot obsodbe srbskega naroda, ampak kot obsodbo političnega projekta beograjskega režima Slobodana Miloševića. Hrvaški član predsedstva BiH Željko Komšić je ocenil, da je sodba opomin za prihodnje generacije, da nobeno zlo ne bo ostalo nekaznovano.
Foto: Dado Ruvic/Reuters
Psihiater brez vojaških izkušenj
Prizivni senat Mehanizma za mednarodna kazenska sodišča (MICT) je prenos izreka sodbe Karadžiću zamaknil za pol ure. Po uradnih pojasnilih se je za ta ukrep odločil iz varnostnih razlogov, neuradno pa je šlo za strah pred reprizo drame, ko je v sodni dvorani med izrekom kazni šestim Hrvatom iz BiH leta 2017, nekdanjim visokim predstavnikom samooklicane Herceg-Bosne, bivši načelnik generalštaba Hrvaškega sveta za obrambo (HVO) Slobodan Praljak popil strup, kar je bilo zanj tudi usodno.
Senat MICT je Karadžića obsodil zaradi genocida več kot 8000 Bošnjakov v Srebrenici julija 1995 in obleganja Sarajeva od aprila 1992 do novembra 1995, ko je bilo ubitih več kot 10.000 ljudi. Sodišče je ugotovilo, da je nameraval za stalno in na silo odstraniti bosanske muslimane iz Srebrenice. V njegovem primeru je sodišče prvič razsojalo o zajetju 377 modrih čelad za talce in ga spoznalo za krivega. Karadžić je bil pravnomočno obsojen zaradi sodelovanja v štirih zločinskih načrtih.
Z glasovi treh sodnikov proti dvema se je prizivni senat strinjal s tožilstvom, da obsodba na 40 let zapora ne ustreza teži Karadžićevih zločinov. Kot neprepričljive je označil trditve, da Karadžić ni mogel imeti nadzora nad vojsko, ker je bil psihiater in pesnik brez vojaških izkušenj.
Pet milijonov dolarjev nagrade
Karadžić se je odločil za vstop v politiko leta 1989, ko je ustanovil Srbsko demokratsko stranko, ki jo je vodil do 19. julija 1996. Ko je BiH po referendumu, ki so ga večinsko bojkotirali bosanski Srbi, 1. marca 1992 razglasila neodvisnost, so bosanski Srbi pod Karadžićevim vodstvom razglasili neodvisno Republiko Srbsko z glavnim mestom Sarajevom. Od 12. maja do 17. decembra 1992 je bil predsednik predsedstva Republike Srbske, od 17. decembra 1992 do 19. julija 1996 pa njen predsednik in vrhovni poveljnik oboroženih sil.
Po odstopu s položaja, ki je bil posledica pritiska ameriške diplomacije s tedanjim ameriškim posrednikom v mirovnih pogajanjih o BiH Richardom Holbrookom na čelu, je izginil in se skrival v odročnih pravoslavnih samostanih. Icty je prvo obtožnico proti Karadžiću objavil 25. julija 1995, sodni senat pa je leta 1996 izdal mednarodno tiralico za njegovo aretacijo in za aretacijo Ratka Mladića. Ameriška vlada je leta 1998 za informacije o obeh obtožencih za vojne zločine razpisala nagrado v vrednosti pet milijonov dolarjev.
Po 13 letih na begu so ga prijeli 21. julija 2008 v Beogradu, kjer je delal pod lažno identiteto kot zdravilec Dragan Dabić. V Beogradu so se dan po aretaciji začeli večdnevni protesti, ki so jih organizirali Srbska radikalna stranka (SRS) in desničarske organizacije. V spopadih s policijo je en protestnik umrl, petdeset pa je bilo ranjenih. S pendrekom je bil pretepen tudi sedanji srbski predsednik Aleksandar Vučić, tedanji generalni sekretar SRS, katere voditelj Vojislav Šešelj je bil že pet let v Haagu. Srbska oblast je Karadžića 30. julija izročila Ictyju.
