Karikature Charlieja Hebdoja: Težko je, če te imajo radi bedaki

Leta 2006 je uredništvo Charlieja Hebdoja izdalo posebno številko, s katero je želelo podpreti danski časnik Jyllands-Posten, ki je septembra 2005 objavil serijo karikatur preroka Mohameda in s tem sprožil grožnje in nasilje islamskih fundamentalistov.

Na uredništvu francoskega satiričnega tednika so se odločili za natečaj, poleg izbora prispelih karikatur pa ponatisnili nekatere danske karikature, med njimi eno najbolj »spornih«, ki je Mohamedu namesto turbana na glavo posadila bombo.

Na naslovnico te posebne številke so pridali še karikaturo hišnega avtorja Jeana Cabuta, enega najpopularnejših francoskih karikaturistov s šest desetletji dolgo kariero, ki je bil v sredo, star 76 let, umorjen skupaj s številnimi svojimi kolegi. Na Cabujevi karikaturi vidimo Mohameda, ki se žalosten drži za glavo in stoka: »Težko je, če te imajo radi bedaki«. Poleg tega je dodan še naslov-komentar: Skrajneži prekosili Mohameda.

Izid posebne številke je proti uredništvu Charlieja Hebdoja sprožil tožbo treh organizacij muslimanov - Zveze francoskih muslimanskih organizacij, Velike mošeje iz Pariza in Svetovne muslimanske lige -, češ, da objava karikatur nedopustno žali verska čustva muslimanov. Tožba je bila, tako kot podobna na Danskem, na koncu ovržena, sam sodni proces pa je bil ves čas velika medijska in politična tema, spominjajoča na triler s skrbno zamišljenim suspenzom, v katerem v vlogi glavnega protagonista nastopa svoboda izražanja.

Francoski producent, scenarist in režiser Daniel Laconte, znan po svojih družbeno-kritičnih dokumentarcih, med njimi izvrstnega in tudi pri nas predvajanega Hudičevega advokata, je proces postavil pred svoj objektiv in posnel dveurni dokumentarec, ki je bil premierno leta 2008 prikazan na canneskem filmskem festivalu. Naslovil ga je po inkriminirani karikaturi:

Čeprav je bil namen dokumentarca zelo jasen - ubraniti svobodo izražanja -, Laconte v tej »drami« iz sodne dvorane seveda postavi pred objektiv obe strani, naj gre za znane politike, intelektualce, urednike in novinarje, ali seveda oba odvetniška tima. A v danes izrazito multikulturni državi, ki velja za zibelko evropske demokracije, je seveda tistih, ki to svobodo branijo, bistveno več od tistih, ki vidijo v smešenju posameznih religij ali kultur nič drugega kot neopravičljivo in nedopustno žalitev. To dejstvo so nekateri canneski poročevalci sicer izpostavljali kot slabost filma, pa vendar bi bilo dokumentarcu težko očitati pristranskost, še manj pa kakšno michaelmoorovsko pretiravanje in spektakelsko pompoznost. Dokumentarec je namreč predvsem vznemirljiva učna ura spopada idej in zelo močnih, prečiščenih in konciznih argumentov na obeh straneh. Tudi to dejstvo, da je Laconte postavil pred objektiv »le« dve strani, ne pa podal še tretje, četrte in pete, je zmotila nekatere kritike. A najboljši odgovor tem pomislekom je bil dan že med sodnim procesom samim.

V že skoraj efektiranem zaključku svojega govora v sodni dvorani je namreč zagovornik Charlieja Hebdoja, mladi odvetnik Richard Malka, tožečo stran nagovoril z naslednjo izjavo: »Torej, želite biti obravnavani kot vsi drugi? No, tu je, kar potem dobite ...« Hip zatem je na platno projeciral pravi rafal karikatur, ki so na straneh Charlieja Hebdoja v zadnjih desetih do petnajstih letih na bistveno bolj obscene in blasfemične načine kot so smešili Mohameda in muslimane, smešile kristjane, Jude, budiste in pripadnike drugih ver.

Dvorana se je sprva odzvala hladno, kot da malo razočarano, in Malka je bi prepričan, da je pogorel. A trenutku tišine je sledil izbruh hihitanja, v katerega so bili vključeni celo sodniki in odvetniki muslimanskih tožnikov. Kolikor je bila lahko Malkova poanta za koga tudi še en primer zasmehovanja muslimanskih skrajnežev, pa je bila katarzična za ostale francoske muslimane: zahtevati družbeno enakopravno obravnavo pomeni enakopravno z vsemi drugimi deli družbe sprejemati tudi kritiko. To je pač ena temeljnih poant demokracije, v kateri je svoboda do izražanja ena glavnih postulatov.

Lacontov dokumentarec, za katerega je te dni odličen čas, da bi ga imeli možnost videti tudi na naši nacionalki, je dragocen dokument časa. Še zlasti, ker prek številnih izjav vpletenih ali zgolj proces spremljajočih in kljub svoji jasni vrednostni postavki, zelo eksplicitno pokaže tudi na vso kompleksnost problematike in pušča vprašanje, kako integrirana je sploh lahko sodobna družba, odprto.

A v nečem ne popušča: v kulturi, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic, objava karikatur, zaradi katerih se nekdo počuti prizadetega, lahko povsem legitimno sproži burno debato, protest, lahko terja opravičilo, lahko sproži intervencijo sodnih oblasti - in natanko ta, povsem legitimna intervencija je tudi predmet dokumentarca. Ne sme pa sprožiti groženj in terorja - natanko tega, čemur smo bili včeraj zgrožene priče.