Kdo bo naslednji vodja WHO

Države se bodo prihodnje leto odločile, kdo bo prevzel funkcijo vodje Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ko se bo avgusta 2027 drugi mandat iztekel Etiopijcu Tedrosu Adhanomu Ghebreyesusu. Zmagovalec bo dobil organizacijo, ki se spopada s krizo financiranja, medtem ko poskuša uvesti nov globalni zdravstveni model. Vedno več govora je tudi o novi svetovni zdravstveni krizi.

V DR Kongo in Ugandi potrdili blizu 500 primerov ebole

Tekma za novega generalnega direktorja WHO je preizkus, kdo bo oblikoval svetovno zdravje po umiku Amerike. Bo to Evropa, naraščajoče sile v Aziji ali vse bolj vplivne države Perzijskega zaliva?

Po dogovoru je malo verjetno, da bo Tedrosa nasledil drug afriški kandidat. Poleg tega ostaja polje še vedno odprto. Pričakuje se, da bo Evropa predstavila vsaj enega resnega kandidata.

Medtem morebitni kandidati iz Azije in Perzijskega zaliva odražajo vse večji finančni in diplomatski vpliv teh regij na svetovno zdravje. Kitajska svojega kandidata verjetno ne bo predstavila, bi pa lahko Peking zaradi diplomatskega dosega v državah v razvoju lahko predstavljal odločilni dejavnik moči. 

Negotovost povečuje tudi umik Trumpove administracije v WHO v začetku letošnjega leta. Doslej so imele Združene države Amerike nesorazmerno velik vpliv, saj so predstavljale največjega financerja agencije. Nekatere države bi »verjetno upoštevale ameriške preference glede tega, koga podpirajo, vendar si vse države ne želijo nujno, da bi se ZDA vrnile v WHO,« je dejala Suerie Moon, profesorica na podiplomskem inštitutu v Ženevi.

Imena možnih naslednikov

Kot poroča Politico dva od najbolj potencialnih kandidatov prihajata iz Perzijskega zaliva. Finančni in diplomatski vpliv te regije na globalno zdravstvo se je v zadnjem desetletju znatno povečal. 

Savdska Arabka Hanan Balki se zdi še posebej dobro pozicionirana. Odkar je leta 2024 postala regionalna direktorica urada WHO za Vzhodno Sredozemlje, si je ustvarila sloves sposobne operaterke. Strokovnjaki jo opisujejo kot ultrakompetentno in razumno. Postala je ena najvidnejših voditeljic organizacije med konflikti v Gazi in Iranu, pozivala je k prekinitvi ognja in svarila pred jedrsko katastrofo, če se bo konflikt še naprej stopnjeval.

FOTO: Pierre Albouy/Reuters

Vodila je tudi Center za nadzor okužb v Perzijskem zalivu, hkrati ima tudi nekaj ameriških povezav, saj je del otroštva preživela tam, se izobraževala v bolnišnicah v Massachusettsu in Ohiu. Poleg tega bi jo še Rijadovo zavezništvo z Washingtonom lahko naredilo še ustreznejšo za države, ki upajo, da bosta WHO in ZDA spet obnovila odnose.

Njena tekmica Hanan Mohamed Al Kuvari je nekdanja katarska ministrica za zdravje. Vodila je tudi največjega ponudnika zdravstvenih storitev v Katarju in bila imenovana za osmo najvplivnejšo poslovno žensko v regiji. 

Pakistanka Sania Ništar vodi zavezništvo za cepiva Gavi, potem ko je leta 2017 neuspešno izzvala Tedrosa. Zavezništvo usklajuje financiranje cepiv v državah z nizkimi in srednjimi dohodki, hkrati se je Ništarjeva že znašla v pogovorih s Trumpovo administracijo, saj je ta spodkopala prevladujoče norme na področju globalnega zdravstva. Opozorila je tudi na posledice zmanjšanja ameriške pomoči, s katerimi se bo soočil vsak bodoči voditelj WHO. 

Mladi zdravniki v Evropi v povprečju delajo 57 ur na teden

Največ pozornosti pa je vzbudil indonezijski minister za zdravje Budi Gunadi Sadikin. Luis Pizarro, izvršni direktor pobude za zdravila za zanemarjene bolezni, ga je označil za izredno smiselnega. Dodal je še, da se bo težišče globalnega zdravstva zagotovo preselilo v Azijo. Naslednji vodja WHO bi torej lahko prišel iz Jugovzhodne Azije, njihova edina ranljivost so relativno omejene izkušnje na področju zdravstvene politike, saj je omenjeni kandidat v sektor vstopil šele leta 2020. 

Čeprav je Tedros dokazal, da medicinska diploma ni bistvena za delo, nekatere države članice morda še vedno dajejo prednost kandidatom z daljšimi izkušnjami v javnem zdravstvu.

Od leta 1998 ni bil za generalnega direktorja WHO izvoljen noben Evropejec

V praksi se regija sooča s političnimi težavami. Najpogosteje se omenjajo nemški kandidati. Eden od njih je Helge Braun, pomočnik Angele Merkel, čigar stališče glede zaprtja meja med pandemijo bo verjetno pod drobnogledom. Nekdanji minister za zdravje Karl Lauterbach naj ne bi bil eden od vodilnih kandidatov zaradi pomanjkanja priljubljenosti v vladi.

FOTO: Pierre Albouy/Reuters

Kljub temu Nemčiji ostaja ena največjih donatoric WHO, kar ji zagotavlja določen vpliv.

Za najmočnejšega evropskega kandidata na splošno velja Hans Kluge, belgijski zdravnik, ki vodi evropski urad WHO. Kluge združuje bogate izkušnje z WHO z ugledom pri doseganju soglasja in že uživa močno podporo znotraj organizacije.

Drugi kandidat je Jeremy Farrar, pomočnik generalnega direktorja WHO in nekdanji glavni znanstvenik. Farrar, spoštovani strokovnjak za nalezljive bolezni z bogatimi izkušnjami v Aziji in globalnih zdravstvenih raziskavah, bi bil verjetno primeren za države, ki iščejo tehnično močnega vodjo in glasnega zagovornika enakosti in oblikovanja politik, ki temeljijo na dokazih. Vendar je dejal, da ne namerava kandidirati za najvišji položaj.

Za Klugeja (in Farrarja) je največja ovira politična, in ne strokovna. Čeprav ju številne države imajo za usposobljena, bi nekatere lahko sklepale, da to ni pravi trenutek za Evropo.