Kdo bo vladal desetletju?

Kaj vlada svetu? To je vprašanje, ki bi si ga bilo precej bolj ustrezno postaviti na začetku desetletja.

Objavljeno
06. januar 2020 06.00
Posodobljeno
06. januar 2020 13.09
»Ko se vprašamo, 'kdo vlada svetu?', se običajno ravnamo po standardni konvenciji, da so akterke svetovnih vprašanj države, in to predvsem velike sile. V mislih imamo njihove odločitve in odnose med njimi. To ni napačno. Bi se pa bilo dobro zavedati, da lahko ta raven abstrakcije tudi zavaja.«

Te besede je ameriški filozof Noam Chomsky zapisal maja 2016, malce pred tem, ko so se Britanci na referendumu izrekli, da želijo izstopiti iz Evropske unije, in nekaj mesecev pred tem, ko je Amerika za predsednika izvolila Donalda Trumpa. Chomsky nas je opomnil, da v resnici ne moremo razumeti, kdo vlada svetu, če ignoriramo »gospodarje človeštva«, kot jih je imenoval Adam Smith. »V njegovih časih so bili to angleški trgovci in proizvajalci, v naših časih pa so to multinacionalni konglomerati, velikanske finančne institucije, imperiji prodaje na drobno in podobno,« je zapisal v knjigi, naslovljeni prav z vprašanjem, ki bi ga morali morda že zdavnaj samo malce spremeniti. »Kaj vlada svetu?« je vprašanje, ki bi si ga bilo precej bolj ustrezno zastaviti na začetku desetletja, ki v marsičem obljublja, da bo vznemirljivo, morda celo odločilno za potek celotnega stoletja.


»Morali bi se bati vsake velike sile«


Ko so leto in pol pozneje novinarji, ki so se že srečevali s prvimi posledicami Trumpove vladavine pa tudi kitajske ekspanzije, Chomskega vprašali, ali bi bil svet boljši, če bi Kitajska postala večja sila od ZDA, je bil njegov odgovor zastavljen precej na široko: »Morali bi se bati vsake velike sile. In Kitajske med njimi.« Pa vendar, je dodal, azijska sila na vseh področjih še vedno močno zaostaja za ZDA. Čeprav raste in se bo njena moč še naprej večala, je še vedno daleč za Ameriko, in to tako po bruto domačem proizvodu na prebivalca kot tudi naložbah v vojsko, da sploh ne omenjamo drugih kazalcev.

Na koncu koncev, je dejal filozof, v tej tekmi med velikima silama nobena kriza ne poteka v bližini ameriških meja. Vse te krize so se nakopičile povsem blizu kitajskih obal, pa naj gre za Južnokitajsko morje, Tajvan ali Vzhodnokitajsko morje. Že samo to dovolj pove o tem, kdo v tem trenutku vlada svetu.


Huawei


A en spopad vendarle poteka na ameriškem ozemlju. Čeprav se ne nanaša samo na to tehnološko družbo, ga lahko kljub vsemu poimenujemo s skupnim imenom: Huawei. Še pred nekaj leti bi si bilo v kitajsko-ameriških odnosih težko zamisliti scenarij, v katerem azijska sila na vrata ameriškega trga trka z visoko tehnologijo, natančneje povedano, s celotnim sistemom za novo generacijo brezžičnega omrežja (5G), ki bo precej zaznamovalo desetletje, v katero vstopamo.

image
Patenti. Infografika
Minilo je točno leto, odkar je kanadska oblast na podlagi naloga ameriških varnostnih služb aretirala Meng Wanzhou, finančno direktorico Huaweija in hčerko ustanovitelja in predsednika te družbe Ren Zhengfeija. S tem dejanjem se je začela – ali bi bilo morda točneje reči razkrila – velika tehnološka vojna med dvema največjima gospodarstvoma sveta. Meng je bila osumljena vrste nezakonitosti, med katerimi so bila tako resna kazniva dejanja, kot je kršenje ameriških sankcij proti Iranu. A še preden je kanadsko sodišče razsodilo, ali jo bodo izročili Američanom, je postala simbol tekmovanja med dvema tehnološkima galaksijama, katerih podvojenost bi lahko zaznamovala sedanje desetletje.

Tako kot je dejal Noam Chomsky, v tej rundi tekmovanja za globalno prevlado za akterje velike igre nič več ne moremo imeti samo države. »Gospodarji človeštva« so zdaj prej korporacije, ki imajo znanje za proizvodnjo ne le mobilnih telefonov in elektronskih naprav, temveč tudi naših novih življenj, ki se bodo v kratkem opirala na »internet vseh stvari«, na vozila brez voznikov, na robote v bolnišnicah, na kamere z napravami za prepoznavanje obrazov in čustev, na algoritme v naših financah in najbrž nima smisla še naprej naštevati – na vse tisto, kar nas vnaprej določa kot digitalno generacijo nadideološke usmeritve, ki ji je vse manj mar, v katerem političnem sistemu živi, a je vse bolj izbirčna, ko gre za operativni sistem, ki uporablja njen mobilni telefon, tablico ali prenosni računalnik.


Kdo bo prevladoval v razvoju naših družb?


Ni najbolj jasno, kdo bo v dvajsetih letih tega stoletja vladal svetu, je pa skorajda povsem gotovo, kdo bo prevladoval v razvoju naših družb: umetna inteligenca, alternativna energija, blockchain revolucija in, seveda, veliko nadzornih kamer in sistemov za spremljanje vsakega našega premika, kar bo popolnoma razgalilo našo intimo, hkrati pa bolj kot kdaj koli doslej zmanjšalo razliko med življenjem v demokraciji in avtokraciji. Vsaj na eni ravni.

A to, seveda, še zdaleč ne pomeni, da bo postala svoboda mišljenja in govora nepomembna in da nam bo vseeno, v kakšnem sistemu vrednot živimo in vzgajamo svoje otroke. In medtem ko se sprašujemo, kdo ali kaj bo v tretjem desetletju 21. stoletja vladal svetu, moramo kljub vsemu opaziti, da sami sebi še vedno nismo pojasnili tega, zakaj planetu Zemlja vladajo ravno ljudje. Izraelski zgodovinar in futurolog Yuval Noah Harari meni, da smo se drugim živalskim vrstam vsilili predvsem zato, ker imamo edino ljudje sposobnost prožno sodelovati v velikem številu, s »prožno« pa je želel povedati, da so se ljudje sposobni in pripravljeni spreminjati v velikem številu. Kaj nam daje to sposobnost? Harari trdi, da naša domišljija.

image
Gotovo je, kdo bo prevladoval v razvoju naših družb: umetna inteligenca, alternativna energija, blockchain revolucija in, seveda, veliko nadzornih kamer in sistemov za spremljanje vsakega našega premika. FOTO: David Ryder/Afp


Vsak posamezen človek je veliko bolj podoben vsakemu posamičnemu šimpanzu, kot se od njega razlikuje. Ko ustvarimo večje skupine, pa postanejo razlike med nami velikanske prav zato, ker si, razen ljudi, nobena druga vrsta ni sposobna predstavljati fiktivne stvarnosti. Tako bog kot denar, pravi Harari, sta sadova prav človeške sposobnosti, da ustvarja fikcijo, izpolnjeno z vrednotami, ki nas povezujejo. Nekatera od najbolj temeljnih pravil ali zakonov človeškega rodu, ki si jim vsi prizadevamo slediti, so se razvila iz človeške domišljije. Listina o neodvisnosti, deset božjih zapovedi, Hamurabijev zakonik, zakon o človekovih pravicah ali Magna Carta, našteva Harari, so sadovi kolektivnega formuliranja takšne fiktivne stvarnosti, kakršno bi si želeli skupaj ustvariti. To je ljudem omogočilo, ugotavlja, da so se iz majhnih skupin, ki so štele manj kot 150 članov, razvili vse do velikih imperijev, kakršno je bilo rimsko cesarstvo ali kakršne so države, v katerih danes živimo.

Prav sposobnost kolektivne domišljije, ta moč podvajanja stvarnosti na trdno in otipljivo ter tisto virtualno in fiktivno bo glavna tema novega desetletja in verjetno tudi preostalega dela 21. stoletja. Svetu bo vladala najbolj imaginativna skupina ljudi, združena v korporacije, ki bodo uspešne toliko, kolikor bodo sposobne gledati v prihodnost in v neki oddaljeni točki med seboj povezovati fikcijo in stvarnost, kar pomeni, da lahko domišljija določene skupine ljudi obogati življenje vsakega posameznika. Navedimo povsem preprost primer: družbe bodo razvijale brezžične slušalke na podlagi ideje, da bo nekega dne ena od prihodnjih generacij teh slušalk popolno nadomestilo za slušni aparat, kakršne zdaj uporabljajo ljudje s poškodovanim sluhom. Ali bo to Apple, Samsung ali Huawei, je že zdaj bolj realno vprašanje, kot ali bo to Amerika, Južna Koreja ali Kitajska. Na kratko povedano, gre za to, da bo v tem desetletju vladala tehnološka domišljija oziroma tisti, ki jo bo razvil do optimalnih ravni.


Vprašanje svobode


Vloga države pri tem bo podpihovati ogenj imaginacije in inovacij, čeprav ne smemo niti za trenutek zanemariti njene ambicije, da bi prav to – tehnološke korake v novo ero – uporabila za svoje strateške interese. Zato se bomo znova znašli na razpotju, na katerem se bomo vrteli okoli dileme, koliko je za vse to potrebna svoboda. In kot se je v prejšnjem stoletju postavljalo vprašanje, ali je mogoče imeti svobodni trg brez svobodnega posameznika, tako bomo v 21. stoletju pomišljali, koliko je mogoče »pametna mesta« zgraditi brez svobodne pameti. Internetna cenzura, policijske grožnje in nenehno opozarjanje na posledice večjega skoka prek zidu niso prav nič spodbudno okolje za pogumno imaginacijo vizionarske moči.

Prav zaradi te dileme je težko reči, ali bo novo desetletje kitajsko. Številni ekonomisti poskušajo že dolgo izračunati, katerega leta bo Kitajska kot največje gospodarstvo na svetu končno prehitela ZDA. Čeprav ne kaže, da bi se to zgodilo letos, obstaja možnost, da se bo uresničilo v tem desetletju. Glede na to, da je Kitajcev točno milijardo več kot Američanov, bi bilo povsem normalno, da bi bilo kitajsko gospodarstvo po obsegu večje od ameriškega. A razen na ravni zgodovinske in geopolitične simbolike to ne bi kaj dosti pomenilo.

Bistveno pomembnejše so namreč analize, ki spremljajo, koliko se Kitajska približuje Ameriki po inovativnosti na področju umetne inteligence in digitalne revolucije. Huawei je, denimo, leta 2018 prijavil 5405 mednarodnih patentov, kar je bilo dvakrat več od japonske družbe Mitsubishi Electric, ki se je uvrstila na drugo mesto. Ameriški Intel je pristal na tretjem mestu. In vse te številke pomenijo razmeroma malo. Ko se obrne stran na naslednjo rubriko, ki ugotavlja, koliko je določen patent kakovostno spremenil osnovni izdelek, je namreč Huawei precej nižje od Intela pa tudi od proizvajalca čipov za mobilne telefone Qualcomma.

image
En spopad vendarle poteka na ameriškem ozemlju. FOTO: Eva Uzcategui/Reuters


Tehnološki cesar


Kitajski tehnološki velikan je v zadnjih letih kupoval na stotine patentov od drugih družb (veliko od IBM in Yahooja), in to v glavnem iz kategorije »visoke kakovosti«. Družba Huawei je bila najbolj agresivna od vseh kitajskih družb tudi v novačenju inženirjev in strokovnjakov iz tujine, pri čemer glavna naloga teh ni bila, da bi družbo povezali s svetom, temveč da jo naredijo neodvisno od kupovanja tujih komponent.

Takšen tehnološki cesar bo težko postal kandidat za prevlado nad svetom. Globalna prevlada je vedno temeljila na sposobnosti voditelja – pa naj je bila to država ali družba – da se odpre proti drugim, da z njimi čim več izmenjuje in se z njimi povezuje ter tako v njih zbuja čim večjo željo po tem, da bi mu sledili, ga posnemali in z njim dopolnjevali ter spreminjali lastno identiteto.

Tako ostaja vprašanje, kdo bo v tem desetletju vladal svetu, odprto. To, da se bo morda končno le zgodil brexit, ali to, da bo Trump morda preživel pritiske in dobil še en mandat v Beli hiši, zagotovo priča o tem, da so zahodne sile utrujene od globalnega vodenja. A to avtomatično ne pomeni, da je Kitajska pripravljena na prevzem te vloge. Na kratko rečeno, zakorakali smo v pisan svet z razplamtelo domišljijo, a brez izrazitega voditelja. Ali je to korak naprej ali nazaj, se bo pokazalo v prihodnjih letih tega našega desetletja.