Kdo drži prst na pokrovu Pandorine skrinjice?
Kitajska med Bližnjim in Daljnim vzhodom pokuša ohraniti ravnovesje med njima, ker je od tega odvisna njena prihodnost.
Odpri galerijo
Wang je pozval tudi Iran, naj »previdno sprejema odločitve in naj se ne odreče zlahka« jedrskemu sporazumu iz leta 2015. FOTO: Reuters
Ko je kitajski zunanji minister Wang Yi danes pozval »vse strani, naj ostanejo racionalne in zadržane« v odnosih z Iranom, je bil to običajen diplomatski besednjak, ki ga kitajski funkcionarji uporabljajo, kadar komentirajo dogajanje na kriznih žariščih. »Ne odpirajte Pandorine skrinjice,« je opozoril, pri čemer je posebej poudaril »skrajni pritisk« na Teheran, s katerim poskušajo ZDA vzpostaviti nadzor nad bližnjevzhodno situacijo.
Wang je, seveda, pozval tudi Iran, naj »previdno sprejema odločitve in naj se ne odreče zlahka« jedrskemu sporazumu iz leta 2015. Čeprav je tudi to zvenelo kot citat iz kitajskega učbenika o diplomatski srednji poti, ki od nekdaj spominja na daoistično nihanje med delovanjem in nedelovanjem, je bilo tokrat iz njegovih opozoril prvič čutiti zaskrbljenost.
Wang je komentiral razmere na Bližnjem vzhodu takoj po tem, ko je Pentagon objavil, da bo na to območje poslal dodatnih tisoč vojakov, ob tem pa ponudil nove fotografije kot dokaz, da je napad na dva tankerja v Omanskem zalivu zagrešil Iran. Dodatne čete potrebujemo, je pojasnil vršilec dolžnosti obrambnega ministra Patrick Shanahan, predvsem za obrambo pred »sovražnim vedenjem iranskih sil in njihovih pooblaščenih skupin, ki ogrožajo ameriško osebje in interese na celotnem območju«.
Kitajska je upravičeno zaskrbljena zaradi takšnega razvoja dogodkov. Iran je ključna točka na poti evropsko-azijske integracije, ne glede na to, o kateri zasnovi tega velikega projekta govorimo, zato je tako za Peking kot za Moskvo pomembno, da je pokrov Pandorine skrinjice pod njunim nadzorom.
Kitajska je lani vložila v Iran več kot 4 milijarde dolarjev, medtem ko je do leta 2017 v tamkajšnjo infrastrukturo prispevala kar 15 milijard dolarjev. Čeprav azijska sila iz iranskih virov dobiva samo 6 odstotkov od skupne količine uvožene nafte, medtem ko jo v Savdski Arabiji kupuje več kot 12 odstotkov, je Iran za Kitajsko predvsem strateškega pomena.
Ameriški predsednik Donald Trump to dobro ve. Prav tako kot mu je jasno, kakšen pomen ima za kitajsko varnost in območno prevlado Severna Koreja. Poleg tega je natančno ocenil pomen tehnološkega velikana Huawei za kitajsko prihodnost. Pa vendar ni nikomur jasno, ali je bila njegova taktika trikotnika med temi tremi točkami do zdaj zelo uspešna ali brezupno zgrešena.
Za uspešno bi jo lahko razglasili, če upoštevamo dejstvo, da je vodstvo v Pekingu, odkar je na ameriškem udaru Huawei, bistveno omejilo nastope v Iranu. Trumpa namreč noče izzivati s podporo državi, ki je z njim v latentni ali morda v kratkem celo pravi vojni.
Če pogledamo samo proces odstranjevanja jedrskega orožja, je bil ameriški predsednik neuspešen. Severna Koreja se skorajda ni premaknila z mrtve točke, Iran pa je napovedal, da bo kmalu presegel omejene količine obogatenega urana, ki mu jih dovoljuje dokaj omajan sporazum.
Potem ko se je prejšnji teden v Biškeku sestal z iranskim predsednikom Hasanom Rohanijem, se bo predsednik Xi Jinping v četrtek končno odpravil v Pjongjang na srečanje z voditeljem Kim Džong Unom. To bo po štirinajstih letih prvi obisk kitajskega predsednika v Severni Koreji, srečanje pa ni pomembno le zaradi zaostrovanja odnosov med ZDA in Iranom, temveč tudi zaradi negotovosti glede srečanja med Trumpom in Xijem na obrobju vrhunskega srečanja G20 konec prihodnjega tedna.
Trumpova taktika »toplo na Daljnem – hladno na Bližnjem vzhodu« se lahko preobrne v vsakem trenutku, prav zato je za Kitajsko pomembno, da ohrani ravnovesje, ki bi ji omogočilo, da ima v Iranu še naprej odprta vrata za svoj pas in pot, da v Severni Koreji ohrani status tradicionalne zaveznice in politične mentorice, na svetovnem prizorišču pa zaščiti prostor, ki je nujen za nadaljnji razvoj Huaweia, torej ključnega gibala kitajskega gospodarstva v 21. stoletju. Peking za zdaj drži prst na pokrovu Pandorine skrinjice. Ali se bo pokrov dvignil, ni odvisno samo – in celo ne v zadostni meri – od Kitajske.
Wang je, seveda, pozval tudi Iran, naj »previdno sprejema odločitve in naj se ne odreče zlahka« jedrskemu sporazumu iz leta 2015. Čeprav je tudi to zvenelo kot citat iz kitajskega učbenika o diplomatski srednji poti, ki od nekdaj spominja na daoistično nihanje med delovanjem in nedelovanjem, je bilo tokrat iz njegovih opozoril prvič čutiti zaskrbljenost.
Wang je komentiral razmere na Bližnjem vzhodu takoj po tem, ko je Pentagon objavil, da bo na to območje poslal dodatnih tisoč vojakov, ob tem pa ponudil nove fotografije kot dokaz, da je napad na dva tankerja v Omanskem zalivu zagrešil Iran. Dodatne čete potrebujemo, je pojasnil vršilec dolžnosti obrambnega ministra Patrick Shanahan, predvsem za obrambo pred »sovražnim vedenjem iranskih sil in njihovih pooblaščenih skupin, ki ogrožajo ameriško osebje in interese na celotnem območju«.
Pentagon je ponudil nove fotografije kot dokaz, da je napad na dva tankerja v Omanskem zalivu zagrešil Iran. FOTO: Reuters
Točka na poti evropsko-azijske integracije
Kitajska je upravičeno zaskrbljena zaradi takšnega razvoja dogodkov. Iran je ključna točka na poti evropsko-azijske integracije, ne glede na to, o kateri zasnovi tega velikega projekta govorimo, zato je tako za Peking kot za Moskvo pomembno, da je pokrov Pandorine skrinjice pod njunim nadzorom.
Kitajska je lani vložila v Iran več kot 4 milijarde dolarjev, medtem ko je do leta 2017 v tamkajšnjo infrastrukturo prispevala kar 15 milijard dolarjev. Čeprav azijska sila iz iranskih virov dobiva samo 6 odstotkov od skupne količine uvožene nafte, medtem ko jo v Savdski Arabiji kupuje več kot 12 odstotkov, je Iran za Kitajsko predvsem strateškega pomena.
Ameriški predsednik Donald Trump to dobro ve. Prav tako kot mu je jasno, kakšen pomen ima za kitajsko varnost in območno prevlado Severna Koreja. Poleg tega je natančno ocenil pomen tehnološkega velikana Huawei za kitajsko prihodnost. Pa vendar ni nikomur jasno, ali je bila njegova taktika trikotnika med temi tremi točkami do zdaj zelo uspešna ali brezupno zgrešena.
Za uspešno bi jo lahko razglasili, če upoštevamo dejstvo, da je vodstvo v Pekingu, odkar je na ameriškem udaru Huawei, bistveno omejilo nastope v Iranu. Trumpa namreč noče izzivati s podporo državi, ki je z njim v latentni ali morda v kratkem celo pravi vojni.
INFOGRAFIKA: DELO
Neuspešni Trump
Če pogledamo samo proces odstranjevanja jedrskega orožja, je bil ameriški predsednik neuspešen. Severna Koreja se skorajda ni premaknila z mrtve točke, Iran pa je napovedal, da bo kmalu presegel omejene količine obogatenega urana, ki mu jih dovoljuje dokaj omajan sporazum.
Potem ko se je prejšnji teden v Biškeku sestal z iranskim predsednikom Hasanom Rohanijem, se bo predsednik Xi Jinping v četrtek končno odpravil v Pjongjang na srečanje z voditeljem Kim Džong Unom. To bo po štirinajstih letih prvi obisk kitajskega predsednika v Severni Koreji, srečanje pa ni pomembno le zaradi zaostrovanja odnosov med ZDA in Iranom, temveč tudi zaradi negotovosti glede srečanja med Trumpom in Xijem na obrobju vrhunskega srečanja G20 konec prihodnjega tedna.
Trumpova taktika »toplo na Daljnem – hladno na Bližnjem vzhodu« se lahko preobrne v vsakem trenutku, prav zato je za Kitajsko pomembno, da ohrani ravnovesje, ki bi ji omogočilo, da ima v Iranu še naprej odprta vrata za svoj pas in pot, da v Severni Koreji ohrani status tradicionalne zaveznice in politične mentorice, na svetovnem prizorišču pa zaščiti prostor, ki je nujen za nadaljnji razvoj Huaweia, torej ključnega gibala kitajskega gospodarstva v 21. stoletju. Peking za zdaj drži prst na pokrovu Pandorine skrinjice. Ali se bo pokrov dvignil, ni odvisno samo – in celo ne v zadostni meri – od Kitajske.
