Kdo se bo prehladil zaradi kitajskega ohlajanja?

Kitajski premier Li Keqiang je v četrtek svoj govor ljudskim odposlancem začel z globokim priklonom, ki naj bi sodil v konfucijansko tradicijo, a je vse bolj podoben japonskemu političnemu bontonu.

Nato pa je pred 2965 odposlanci, ki so se zbrali na zasedanju ljudskega kongresa, podal poročilo, v katerem je uradno potrdil upočasnitev gospodarske rasti. Dosedanja »lokomotiva« globalnega gospodarstva je iz pete prestavila v tretjo hitrost, tako da se bo bruto domači proizvod druge največje gospodarske sile sveta letos povečal »samo« za sedem odstotkov.

Potem ko je pred točno letom dni Li Keqiang s tega istega mesta in po nekoliko manj globokem priklonu obljubil, da se bo kitajski bruto domači proizvod povečal za 7,5 odstotka, pri čemer so le za las zgrešili ta cilj (dosegli so 7,4 odstotka), in ko so v letu 2014 zabeležili najnižjo gospodarsko rast v zadnjih 24 letih, je tokrat premier svojemu ljudstvu in zunanjemu svetu razglasil začetek »nove normalnosti«. Kitajska razvojna vročica se ohlaja, mednarodne finančne institucije pa napovedujejo, da se bo čez tri leta Li Keqiang še globlje priklonil in za leto 2019 napovedal zgolj 6,3-odstotno rast.

Prvo vprašanje se glasi, zakaj se to dogaja? Drugo, ki je za nas še pomembnejše, pa: kdo se bo prehladil zaradi kitajskega ohlajanja?

Obstaja več pojasnil, zakaj je azijska sila zaplula v mirnejše vode gospodarskega razvoja. Nekateri ekonomisti poudarjajo demografski dejavnik in trdijo, da je Kitajska do konca izkoristila pozitivno delovanje zmanjšanja rodnosti ter vstopila v fazo zmanjšanja delovne sile. Ker se je visoka stopnja rasti do zdaj v glavnem opirala na proizvodnjo, je jasno, da je zaradi pomanjkanja in podražitve delovne sile prišlo do upočasnitve.

Kot trdi Salvatore Babones v reviji Foreign Affairs, pa na zniževanje stopnje gospodarske rasti neposredno vpliva tudi upočasnjevanje urbanizacije. Kitajska je imela leta 1980 le 20 odstotkov mestnega prebivalstva. Danes več kot polovica njenih 1,3 milijarde prebivalcev živi v mestih, podatki o nenaseljenih stanovanjskih enotah v velikih mestih pa pričajo o tem, da je veliko preseljevanje doseglo svoj limit. Kot pravi Babones je Kitajska s tem končala svojo bombastično rast.

So pa tudi strokovnjaki, ki opozarjajo na prikrito kitajsko prezadolženost. McKinsey Global Institute je izračunal, da so celotni kitajski dolgovi leta 2014 znašali 282 odstotkov bruto domačega proizvoda, če upoštevamo dolgove vlade ne vseh ravneh, dolgove bank, korporacij in državljanov. Čeprav je Li Keqiang napovedal, da se bo letos državna poraba v primerjavi z lanskim letom povečala za celih 10,6 odstotkov, da bi tako spodbudili gradnjo železnic, vodnih projektov in posodobili kmetijstvo, se je duh varčevanja zlovešče spustil nad državo, ki je v minulih nekaj desetletjih pozabila na besedo »mei-you« - »ni«, ko je šlo za posojila.

Zdi se, da imajo še najbolj prav tisti strokovnjaki, ki so prepričani, da se je Kitajska namenoma in načrtno odločila za upočasnitev. Leva vlada je izračunala, da lahko zaradi tega, ker so se storitvene dejavnosti v strukturi bruto domačega proizvoda povečale na 48,2 odstotka, s 7-odstotno rastjo še vedno odpre več kot 10 milijonov delovnih mest in s tem zagotovi, da urbana brezposelnost ne bo presegla 4,5 odstotka in da lahko hkrati dodatno za deset odstotkov povečajo povprečne mesečne prihodke. Upočasnitev lahko poleg tega koristi boju proti odpiranju prevelikih zmogljivosti industrijske proizvodnje, pri čiščenju okolja, pa tudi pri zaostrovanju boja proti korupciji. Torej zniževanje stopnje rasti ni pot v propad, kot so si to tolmačili nekateri opazovalci, temveč pot k resničnim reformam in bolj zdravi gospodarski strukturi.

Kljub temu pa bo kitajsko ohlajanje neposredno in negativno vplivalo na njene največje svetovne partnerje. To je bilo očitno že takrat, ko je kitajska vlada napovedala, da bodo od sedaj določene domače tehnologije bolj zaščitene v primerjavi z uvoženimi in ko se je zazdelo objektivno povsem možno, da bo »pametni« telefon xiaomi prehitel iPhone, ki je med Kitajci izredno priljubljen. In čeprav so kot obrazložitev za zaprtje vrat za ameriški Apple, Cisco ali Intelovo podružnico McAfee, poudarjali, da je to nujno, ker je treba povečati standarde virtualne varnosti, je to v resnici zgolj eno od sporočil, da je Kitajska dosegla takšno tehnološko raven, da lahko v prihodnje v naslednji fazi razvoja eksperimentira z opuščanjem vplivov tujega znanja in kapitala.

Logično je, da bo kitajska »nova normalnost« najbolj boleče prizadela tiste, države, ki so v tem času postale odvisne od izvoza na kitajski trg. Afriški izvozniki bakra, železa, mineralov in drugih surovin lahko samo upajo, da bo prišlo do političnih popravkov krivulje, ki se spušča navzdol, med Evropejci pa se bo zaradi kitajskega ohlajevanja najbolj prehladila Nemčija, katere 6,2 odstotka celotnega izvoza je do zdaj potovalo na Kitajsko. Sicer pa se bo kmalu pokazalo, v kolikšni meri bo azijska sila v resnici zmanjšala svoje nakupe strojev in rezervnih delov, črpalk, avtomobilov, medicinske opreme in farmacevtskih izdelkov, je pa povsem jasno, da globlje ko se Li Keqiang prikloni pred ljudskimi odposlanci, bolj resno je treba razmišljati o umiku iz odvisnosti od kitajskega trga.

Pri vsem tem ne smemo pozabiti, da se je kitajsko upočasnjevanje začelo leta 2008 z globalno finančno krizo in množično fiskalno stimulacijo, s katero je azijska sila Zahodu pomagala, da se obdrži nad gladino. Teh 586 milijard dolarjev, kolikor ji je Peking prispeval v gospodarstvo, da bi ohranil ne le svojo, temveč tudi globalno rast, je bila točka preobrata, ki jo je premier Li v četrtek le še bolj jasno poudaril. Naprej bo vsak plul na svoji ladji. Kot da bi hotel povedati, da bo v primeru, če se bosta začeli Evropa in Amerika znova potapljati, Kitajska mirno plula naprej. Bolj počasi, a mirno. To pa je tako ali tako hotela doseči že od nekdaj.