Kitajska ne bi nižala emisij, temveč bi pomagala naravi
Država, ki v ozračje spušča največ CO2, želi z načeli tradicionalne kitajske medicine prevzeti prevlado v ZN.
Odpri galerijo
Kitajski izpust ogljikovega dioksida se je v letu 2018 povečal za 2,3 odstotka in se bo v skladu z zdaj veljavno politiko povečeval vse do leta 2030. FOTO: Damir Sagolj/Reuters
Kako bi bilo, če bi se proti podnebnim spremembam bojevali z metodami tradicionalne kitajske medicine? Njeno temeljno načelo je: okrepiti organizem, da sam premaga bolezen. In prav to kitajska vlada predlaga v dokumentu, objavljenem pred vrhunskim srečanjem ZN v New Yorku, ki se bo začelo 23. septembra.
Država, ki v ozračje izpušča največ ogljikovega dioksida, ne obljublja novih ukrepov za zmanjševanje izpustov, načrtuje pa »proaktivno spodbujanje« rešitev, ki temeljijo na sposobnosti same narave, da se bojuje proti onesnaževanju. Povečali bodo gozdnate in travnate površine, kitajsko vodstvo pa bo pozvalo tudi vse druge države, ki se bodo udeležile zasedanja, »naj čim bolj upoštevajo zmožnosti naravnega sistema blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja tem spremembam«.
Kitajske gozdne rezerve, je zapisano v dokumentu, so se v času od leta 2005 do leta 2018 povečale za 4,56 milijarde kubičnih metrov, pogozdena območja pa zdaj prekrivajo skoraj 23 odstotkov od skupno 9,6 milijona kvadratnih kilometrov kitajskega ozemlja.
Ker bo sestanek, posvečen podnebnim spremembam, prihodnje leto potekal v Kunmingu, glavnemu mestu pokrajine Yunnan, se je kitajska vlada postavila v vlogo vodje ekološko naravnanih držav. Hkrati bo to zanjo tudi odskočna deska za prevzem vodilnega položaja celotne Svetovne organizacije. V trenutku, ko se ZDA umikajo za svoje zidove, namerava azijska sila odločno širiti svoj vpliv na svetovnem prizorišču, in to na način, ki bo v popolnosti ustrezal njenim interesom. Eno od izhodišč, na katerem bo Kitajska zbrala široko koalicijo za nov globalni stil upravljanja, so prav podnebne spremembe.
Vodstvo v Pekingu se zaveda, da zahteva vodenje tudi določeno posvečanje tej temi in da si Kitajska nikakor ne sme dovoliti, da ne bi ukrepala glede zmanjševanja izpusta ogljikovega dioksida. Pravzaprav je celo na dobri poti, da doseže cilje pariškega sporazuma, pri čemer pa znanstveniki opozarjajo, da so bili ti cilji skrbno določeni, tako da bi čim bolje zveneli in hkrati stali čim manj. Na kratko rečeno, kitajska prizadevanja na tem področju so še vedno nezadovoljiva.
Kitajski izpust ogljikovega dioksida se je v letu 2018 povečal za 2,3 odstotka in se bo v skladu s sedaj veljavno politiko povečeval vse do leta 2030. Je pa vsekakor spodbudno, da je azijska sila v subvencioniranju proizvodnje električnih vozil prepoznala tudi gospodarsko korist, tako da se uspešno zmanjšuje število avtomobilov na bencin in dizelsko gorivo. Kitajci so samo lani kupili 1,1 milijona električnih avtomobilov, kar je več kot ves preostali svet. Ko dodamo še podatek, da je ta država največja proizvajalka sončne tehnologije, to vsaj deloma ublaži dejstvo, da je hkrati tudi največja porabnica premoga. Še bolj zanimivo je vprašanje, ali bo Kitajska vzdolž svojega (gospodarskega) pasu in (svilne) ceste postavila več obratov za proizvodnjo alternativnih energij ali se bo raje opredelila za financiranje termoelektrarn na premog v manjših in revnejših državah, ki preprosto ne morejo izbirati, iz kakšnih virov bodo dobivale elektriko.
Kampanja za prevzem vodstva na čelu ekološke koalicije pod pokroviteljstvom ZN se nadaljuje tudi na vrhunskem srečanju v New Yorku. Kitajska in Indija sta pred začetkom zasedanja zahtevali, naj jima bogate države dodelijo finančno podporo, da bi si lahko zastavili še bolj ambiciozne načrte, s tem pa se je znova odprla polemika, kdo je bogat in kdo reven oziroma ali je sploh mogoče ta velikana uvrščati med države v razvoju. Ni dvoma, da je za obe sili veliko pomembnejša tehnološka, ne finančna pomoč, sta pa Kitajska in Indija s svojim pozivom napovedali vzpostavitev nekakšnega podnebnega neuvrščenega gibanja, ki bo skupaj glasovalo tudi o političnih temah. Denimo, o človekovih pravicah ali odcepitvenih težnjah.
Kitajsko politično vodstvo ima še en razlog, zaradi katerega si želi stopiti na čelo boja proti podnebnim spremembam. Počasi, a vztrajno se na Kitajskem povečuje število mladih, ki so pripravljeni organizirati stavko ali se napotiti prek oceana, da bi kot Greta Thunberg pozvali državnike, naj se zbudijo in prenehajo dajati prazne obljube. Komunistična partija noče dovoliti, da bi se zbrali v stranko zelenih, ki bi zagotovo uživala veliko podporo prebivalstva, zlasti med mladimi. Zato bodo pogozdovali, oblačili zemljo v zeleno in vsem po vrsti pojasnjevali, da se je proti podnebnim spremembam najbolje boriti tako, da se okrepi odpornost naše edine Zemlje.
Država, ki v ozračje izpušča največ ogljikovega dioksida, ne obljublja novih ukrepov za zmanjševanje izpustov, načrtuje pa »proaktivno spodbujanje« rešitev, ki temeljijo na sposobnosti same narave, da se bojuje proti onesnaževanju. Povečali bodo gozdnate in travnate površine, kitajsko vodstvo pa bo pozvalo tudi vse druge države, ki se bodo udeležile zasedanja, »naj čim bolj upoštevajo zmožnosti naravnega sistema blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja tem spremembam«.
Kitajske gozdne rezerve, je zapisano v dokumentu, so se v času od leta 2005 do leta 2018 povečale za 4,56 milijarde kubičnih metrov, pogozdena območja pa zdaj prekrivajo skoraj 23 odstotkov od skupno 9,6 milijona kvadratnih kilometrov kitajskega ozemlja.
Ker bo sestanek, posvečen podnebnim spremembam, prihodnje leto potekal v Kunmingu, glavnemu mestu pokrajine Yunnan, se je kitajska vlada postavila v vlogo vodje ekološko naravnanih držav. Hkrati bo to zanjo tudi odskočna deska za prevzem vodilnega položaja celotne Svetovne organizacije. V trenutku, ko se ZDA umikajo za svoje zidove, namerava azijska sila odločno širiti svoj vpliv na svetovnem prizorišču, in to na način, ki bo v popolnosti ustrezal njenim interesom. Eno od izhodišč, na katerem bo Kitajska zbrala široko koalicijo za nov globalni stil upravljanja, so prav podnebne spremembe.
Vodstvo v Pekingu se zaveda, da zahteva vodenje tudi določeno posvečanje tej temi in da si Kitajska nikakor ne sme dovoliti, da ne bi ukrepala glede zmanjševanja izpusta ogljikovega dioksida. Pravzaprav je celo na dobri poti, da doseže cilje pariškega sporazuma, pri čemer pa znanstveniki opozarjajo, da so bili ti cilji skrbno določeni, tako da bi čim bolje zveneli in hkrati stali čim manj. Na kratko rečeno, kitajska prizadevanja na tem področju so še vedno nezadovoljiva.
Kitajski izpust ogljikovega dioksida se je v letu 2018 povečal za 2,3 odstotka in se bo v skladu s sedaj veljavno politiko povečeval vse do leta 2030. Je pa vsekakor spodbudno, da je azijska sila v subvencioniranju proizvodnje električnih vozil prepoznala tudi gospodarsko korist, tako da se uspešno zmanjšuje število avtomobilov na bencin in dizelsko gorivo. Kitajci so samo lani kupili 1,1 milijona električnih avtomobilov, kar je več kot ves preostali svet. Ko dodamo še podatek, da je ta država največja proizvajalka sončne tehnologije, to vsaj deloma ublaži dejstvo, da je hkrati tudi največja porabnica premoga. Še bolj zanimivo je vprašanje, ali bo Kitajska vzdolž svojega (gospodarskega) pasu in (svilne) ceste postavila več obratov za proizvodnjo alternativnih energij ali se bo raje opredelila za financiranje termoelektrarn na premog v manjših in revnejših državah, ki preprosto ne morejo izbirati, iz kakšnih virov bodo dobivale elektriko.
Kampanja za prevzem vodstva na čelu ekološke koalicije pod pokroviteljstvom ZN se nadaljuje tudi na vrhunskem srečanju v New Yorku. Kitajska in Indija sta pred začetkom zasedanja zahtevali, naj jima bogate države dodelijo finančno podporo, da bi si lahko zastavili še bolj ambiciozne načrte, s tem pa se je znova odprla polemika, kdo je bogat in kdo reven oziroma ali je sploh mogoče ta velikana uvrščati med države v razvoju. Ni dvoma, da je za obe sili veliko pomembnejša tehnološka, ne finančna pomoč, sta pa Kitajska in Indija s svojim pozivom napovedali vzpostavitev nekakšnega podnebnega neuvrščenega gibanja, ki bo skupaj glasovalo tudi o političnih temah. Denimo, o človekovih pravicah ali odcepitvenih težnjah.
Kitajsko politično vodstvo ima še en razlog, zaradi katerega si želi stopiti na čelo boja proti podnebnim spremembam. Počasi, a vztrajno se na Kitajskem povečuje število mladih, ki so pripravljeni organizirati stavko ali se napotiti prek oceana, da bi kot Greta Thunberg pozvali državnike, naj se zbudijo in prenehajo dajati prazne obljube. Komunistična partija noče dovoliti, da bi se zbrali v stranko zelenih, ki bi zagotovo uživala veliko podporo prebivalstva, zlasti med mladimi. Zato bodo pogozdovali, oblačili zemljo v zeleno in vsem po vrsti pojasnjevali, da se je proti podnebnim spremembam najbolje boriti tako, da se okrepi odpornost naše edine Zemlje.
