Klub srečnih žensk ali kako izkoristiti srečo

Zadnjih 40 let velike kitajske preobrazbe je po marsičem spominjalo na neskončno igro madžonga. To je tradicionalna kitajska igra, zelo podobna remiju, le da jo namesto kart igrajo s ploščicami iz slonovine ali plastike.

Madžong zahteva od igralca izjemno miselno zbranost, dobro premišljeno strategijo in preračunljivost, toda čeprav potrebuje igralec za zmago veliko znanja, je pomemben dejavnik pri igri tudi sreča. Kitajsko partijsko vodstvo je prav tako gospodarske reforme izvajalo z dobro premišljeno strategijo in natančnim preračunavanjem lastnih prednosti in slabosti, toda vsakič, ko se je zdelo, da se bo azijski velikan spotaknil na poti, po kateri je stopal skladno z Deng Xiaopingovim načelom »preizkusi kamen, nato prečkaj reko«, se je v svetu zgodilo nekaj, zaradi česar se je zanesljivo obdržal na nogah.

Po pokolu na Trgu nebeškega miru je razpadel sovjetski blok in nato še Sovjetska zveza, zato je zahodni svet raje podprl avtokratsko Kitajsko z velikim trgom, kakor jo začel potiskati v »perestrojko« z negotovimi posledicami demokratizacije. In vsakič se je zgodilo nekaj podobnega. Ravno ko se je pred dvema letoma zazdelo, da se bo azijska sila znašla na robu gospodarske in družbene stabilnosti zaradi upočasnjevanja stopnje rasti, se je pojavil Donald Trump. Zaradi protekcionizma ameriškega predsednika so se precej povečale možnosti za to, da Kitajska prevzame globalno vodstvo, zato se je o Kitajski zadnje leto in pol več kakor kadarkoli prej govorilo kot o rešiteljici prostega trga.
 

Zahvala za zdravljenje s šokom

Nato je Trump začel trgovinsko vojno z azijsko silo, in ravno ko se je zdelo, da zmaguje, sta pred preiskovalce stopila njegov osebni odvetnik Michael Cohen in nekdanji vodja predvolilne kampanje Paul Manafort, v Ameriko pa se je vrnila grozeča beseda »impeachment«. Ameriški predsednik, ki »uresničuje vse svoje predvolilne obljube«, kakor je grozil Kitajcem, ko je uvajal visoke carine na njihovo blago, še nikoli ni bil bližje ustavni obtožbi. In v vsaki vojni, tudi trgovinski, zmaga tisti, ki preživi.
»Hvala, g. Trump!« je sporočila Cheng Lei, znana voditeljica kitajske osrednje televizije CGTN, ki oddaja v angleščini. »Hvala za zdravljenje s šokom, ki je pokazalo, kako oddaljeni sta Kitajska in ZDA druga od druge in zakaj je pomembno, da začneta sodelovati.«



»Hvala tudi zato, ker ste nam vrnili občutek ponižnosti, saj se vam ne moremo dovolj zahvaliti za to, da ste opozorili na naši šibki točki, ki sta prevelika samozavest in to, da smo pripravljeni sami sebe trepljati po rami. To namreč nikoli ne more biti vrlina, razen kadar gre za vas,« pravi Cheng Lei, ki je nekoč delala za televizijo CNBC.

In tako Cheng Lei našteva vse razloge za hvaležnost, med drugim za hvaležnost v imenu zdravnikov, ki bodo imeli manj dela, potem ko bodo na carini preprečili uvoz ameriškega viskija in slanine na kitajski trg. Strinja se s Trumpom, ki pravi, da je treba reformirati Svetovno trgovinsko organizacijo, in se mu zahvaljuje, ker je pomagal Kitajski, da je začela izvajati »težke reforme«, s katerimi je pritegnila nove vlagatelje. »Hello, Tesla,« pravi Cheng Lei in namiguje na odločitev največjega ameriškega proizvajalca električnih avtomobilov, ki bo v Šanghaju odprl tovarno, ki bo hkrati prva tovarna na kitajskem ozemlju v popolni lasti tuje družbe.
 

Namesto zahvale nov udarec

Toda posnetek s takšnim sporočilom voditeljice CGTN, namenjenim Trumpu, so izbrisali z vseh spletnih omrežij že v sredo, dan pred začetkom novega kroga trgovinskih pogajanj med visokimi kitajskimi in ameriškimi uradniki. Namesto zahvale je uradni Peking tik pred srečanjem v Washingtonu še enkrat odgovoril s carinami na carine. In ker so ZDA uvedle uvozne carine za novih 16 milijard dolarjev kitajskega blaga, je Kitajska storila enako: ameriški izvozniki bodo morali plačevati 25-odstotne carine za 16 milijard dolarjev vredno blago – gorivo, izdelke iz jekla, avtomobile in medicinsko opremo –, ki ga bodo izvozili na kitajski trg.

Nekateri viri so celo trdili, da od novega kroga pogajanj ni treba pričakovati nič posebnega zato, ker se Bela hiša in Zhongnanhai (rezidenca najvišjih kitajskih voditeljev) medtem dogovarjata o tem, da bosta končala trgovinsko vojno, da bi se ameriški predsednik in njegov kitajski kolega Xi Jinping lahko sestala novembra letos. Seveda če bo Trump takrat sploh še v Beli hiši.
 

Znak pluralizma mnenj

Toda težko je napovedati, katera strategija bi bila tokrat pravilna in kaj bi bila za Kitajsko čista sreča v tokratni igri madžonga, ki jo igrajo na obeh straneh Tihega oceana. Partijski časopis Global Times je v četrtek prvič priznal, da akademski analitiki glede tega vprašanja niso enotnega mnenja. Nekateri znani ekonomisti zagovarjajo taktiko »zob za zob«, drugi pa menijo, da prav takšno ravnanje še resneje ogroža perspektive kitajskega razvoja. Zato lahko rečemo, da se lahko Kitajci zahvalijo Trumpu za še eno stvar: njegovi protekcionistični napadi na drugo gospodarsko silo sveta so razdelili akademsko elito in politično vodstvo glede tega, kako se je treba odzvati na trenutno dogajanje, vendar je prav zaradi izjemnega ameriškega pritiska v kitajske partijske medije prodrl prvi znak pluralizma mnenj in utemeljitev.

Kako se bo končala tokratna igra madžonga? Težko je karkoli napovedovati, vse dokler ne vidimo, kako se bo v prihodnje razvijala drama v Washingtonu. Toda tudi če bo Trump moral zapustiti Belo hišo, to še vedno ne bo pomenilo, da je Kitajska zmagala. Odnosi med državama na obeh straneh Tihega oceana so medtem postali izjemno zapleteni, in to ne samo na trgovinskem bojišču. Grožnja z ustavno obtožbo je bila namreč v zgodovini Bele hiše vedno nevarna za oddaljene regije, saj bi se tam lahko začela vojna, samo da bi pozornost preusmerili daleč od svojega dvorišča.