»Ko enkrat greš v vesolje, ni več veliko stvari, ki bi to prekosile«

Ni zasvojen z adrenalinom. Vedno se je boril proti tej podobi, ki so jo o njem ustvarili drugi. Bistvo vsega je izziv, pravi. Iti više, leteti hitreje, premikati meje mogočega. In – preživeti.

Felix Baumgartner je 14. oktobra leta 2012 skočil z roba vesolja. V helijevem balonu se je povzpel 39.000 metrov nad Zemljo in se nato pognal v neznano. »Sediš v kapsuli v okolju, ki je izredno sovražno in nevarno. Nihče ti ne more pomagati, če gre karkoli narobe. In narobe gre lahko veliko stvari. Mala tehnična napaka in boš umrl. Hitro, ker tam ni ne kisika ne pritiska. To so razlogi, da si hvaležen in ponižen,« je odgovoril na vprašanje o tem, kaj pri njegovi veliki avanturi je nanj naredilo največji vtis. Ni je jemal kot nekaj samoumevnega, niti približno, saj je bila daleč najbolj nevaren projekt, ki ga je izpeljal do takrat. In teh ni bilo malo.

»Že kot otrok sem si želel skakati s padalom, v zraku sem od nekdaj užival. Pri 16 letih sem šel v lokalni padalski klub, nato veliko skakal in z leti postajal čedalje boljši. Tudi izzivi so potem postajali vse večji, meje postavljene više, in to je povezano tudi z adrenalinom. A nikoli nisem iskal nevarnosti, ta je le stranski produkt tega, kar počnem,« je povedal, ko smo ga »ujeli« na 28. Slovenskem oglaševalskem festivalu.

Rekord, s katerim je postal »tisti Felix«

Vse se je seveda vrtelo okoli tistega famoznega skoka, s katerim je – podobno kot Neil Armstrong – pustil sled v zgodovini, ki je nič več ne bo izbrisalo. Postal je »tisti Felix«, ki pa se, kot je sam dejal, po skoku ni niti malo spremenil. »Dan kasneje sem se zvečer pogledal v ogledalo, si umil zobe, bil sem enaka oseba, le svoj cilj sem dosegel. Ko imaš cilj, garaš zanj, delaš napake, ponavljaš nekaj v nedogled in greš čez številne ovire, da bi ti uspelo, in si na koncu srečen. Nisem se pa spremenil.« 49-letni Baumgartner je večkrat poudaril, da nima nobene želje po ponovitvi skoka. »Ko enkrat greš v vesolje, ni več veliko stvari, ki bi to prekosile. Lahko bi šel više, a bi zgolj ponavljal že doživeto. Tehnika bi bila enaka, priprave tudi. Na ljudi ne bi imelo istega učinka. In rekord sem tako ali tako že podrl.«



Rekord. Da, Felix je tistega oktobrskega dne postal prvi človek, ki je presegel hitrost zvoka. Pošalil se je, da bi nam rad o tem zaupal kakšno hudo zanimivo in privlačno zgodbo, ki bi nas prevzela, a se je vse odvilo blazno hitro. »Ničesar nisem občutil niti vedel, da sem presegel rekord. Pok se je zgodil nekje za menoj. Ko sem pristal, je k meni priletel član podporne ekipe, mi snel monitor s telesa, šel hitro k računalniku in pogledal meritve. Dvignil je palec in se mi zasmejal.«

Jasno je bilo, da je Baumgartner v tistem trenutku v resnici postal »kralj neba«. Povedal je, da si je res želel tega rekorda. »Pomemben je bil zame, saj bi šlo v nasprotnem primeru zgolj za skok z velike višine. Da sem postal prvi človek, ki je prebil zvočni zid, pa bo za večno zapisano v zgodovinskih knjigah.«

To je bil le eden od odgovorov na tisti »zakaj«, ki mu ga pod nos redno potiskamo novinarji. Podobno kot je George Leigh Mallory utemeljil svoj poskus osvojitve Everesta z besedami: »Ker je tam«, tako tudi Baumgartner ne išče posebne filozofije v motivih, ki so ga vodili v izredno nevarno avanturo. »Vedno sem imel rad letala, helikopterje, padalstvo. Ko sem postajal boljši, sem se začel ozirati k rekordu, ki ga je v 60. letih postavil Joe Kittinger.«

Kot pristanek na Luni za milenijce

Felixov skok je bil za današnje generacije kot pristanek Neila Armstronga na Luni za naše babice in mame. Nekaj, kar je za vedno spremenilo zgodovino in vsaj malo tudi vsakega izmed nas, ki nas je nevaren podvig prikoval pred male in velike zaslone. »Mlajše generacije so lahko zgolj poslušale o pristanku na Luni, enem največjih dosežkov človeštva, a niso imele nič od tega. Zato je bil moj skok zanje tako poseben – čutili so z mano, se bali zame, ko sem se začel nekontrolirano vrteti. Bom umrl ali preživel? Ta drama kot pri Apollu 13 je ljudi tako navdušila, da še danes radi poslušajo mojo zgodbo.«

In verjemite, če je bilo česa veliko, je bilo veliko drame in strahu. A pri tistih, ki smo opazovali podvig, pri Felixu za strah in druge občutke ni bilo niti časa niti prostora. Padati štiri minute in 19 sekund s hitrostjo 1342 kilometrov na uro pač ni mačji kašelj. »Sedel sem v kapsuli, oči vsega sveta so bile uprte vame. A v resnici sem bil sam. Ko greš gor, se ne zavedaš množic. Pred skokom smo se z znanstveniki in zdravniki veliko pogovarjali o tem, da se lahko začnem nekontrolirano vrteti. Zaradi pritiska v lobanji bi mi lahko pri tem oči skočile iz jamic, umrl bi v trenutku, so me opozarjali zdravniki. Dejstvo je bilo, da smo se podali na pot v neznano.«

Je imela torej pri njegovem uspehu zraven vsaj kanček tudi sreča? Baumgartner to kategorično zavrne. »Šlo je za kombinacijo mojih izkušenj in znanja, trdega dela celotne ekipe in množice testov, ki smo jih opravili prej. Če bi bila možnost za smrt enaka možnosti, da preživim, ne bi šel v to. Nisem kockar. To ni moj slog, nisem izzivalec hudiča, zgolj premikam meje mogočega. Moj cilj ni bil, da se ubijem, ampak da mi uspe in nato pripovedujem svojo zgodbo.«

Mama na tleh trepetala za sina

Da mu je uspelo, se je moral na točno določeno mesto postaviti vsak košček sestavljanke. Vreme, veter, kapsula, tehnična ekipa na tleh, sateliti, ki so svetu v živo predvajali neverjetni podvig. Zanimivo je, da sta ga pri skoku sploh prvič v živo spremljala starša. Zanju je bilo to seveda stresno, a mama se ni dala prepričati.

»Lahko bi bila priča sinovi smrti. A rekla je, da me hoče v tem primeru še zadnjič držati v naročju. Res ganljivo. Nisem bil srečen, ko sem izvedel, da bosta prišla, ker je bil to zame le dodaten pritisk. Sta pa imela vseeno pravico, ker sta pač moja starša.« Felix brez zadržka prizna, da je zaradi ekstremizma v svojem odnosu do staršev tudi malo sebičen. »Če ne bi skakal, ne bi bil srečen. In nobena mama si ne želi, da bi bil njen sin nesrečen človek.«

Ker nima ambicij po ponovitvi slavnega skoka, je našel nove izzive. Opravil je licenco za akrobatskega pilota helikopterja, kar mu napolnjuje dneve. Adrenalin tako ostaja del njegovega življenja, ne kot vodilo, pač pa recimo temu Felixov najboljši prijatelj. »Spet sem v zraku, kamor spadam,« je jedrnat.