Ko kostum pove več kot besede (VIDEO)
Rdečo-belo opravo so si nadele aktivistke na Irskem in Severnem Irskem, v Argentini ter ZDA.
Odpri galerijo
Aktivistke v kostumih dekel pred glasovanjem o liberalizaciji splava na Irskem FOTO: Clodagh Kilcoyne/Reuters
Kostum dekel iz televizijske serije Deklina zgodba (The Handmaid's Tale), ki je nastala po istoimenskem romanu kanadske pisateljice Margaret Antwood leta 1985, je zadnje čase priljubljena oprava aktivistk v več državah po svetu – te si kostume tudi podarjajo, navaja britanski Guardian.
Dekle, junakinje distopične nadaljevanke Deklina zgodba, nosijo rdeče ogrinjalo in belo pokrivalo, ki v večji meri zakriva njihov obraz. Oprave ne nosijo po svoji volji, vse prej kot to, oprava je predpisana in služi kot nekakšna uniforma dekel, plodnih žensk v Gileadu, strogo katoliški državi na ozemlju »nekdanjih« ZDA. Obleka skoraj v celoti zakriva njihovo telo in kaže brezupni položaj žensk v državi, kjer je prepovedana zabava, kjer ni televizije, niti interneta, prepovedano je tudi branje in posvetno izobraževanje. Ženske v Gileadu imajo samo eno nalogo – rojevati otroke. Ker je stopnja neplodnosti v državi visoka, dekle služijo kot nekakšne nadomestne matere pri družinah veljakov Gileada. Enako kot služkinje Marthe so popolnoma nesvobodne in podrejene volji poveljnika.
Guardianova novinarja Peter Beaumont in Amanda Holpuch ugotavljata, da so si aktivistke rdeče-beli kostum pred kratkim nadele na Irskem, kjer so maja na referendumu izglasovali odpravo osmega amandmaja ustave, ki je enačil življenje matere z življenjem ploda. Julija je bil opazen v Argentini, tam bodo senatorji prihodnji teden odločali o liberalizaciji pravice do splava. Aktivistke, ki na ulicah argentinskih mest zahtevajo neomejeno pravico do splava, so kostume, kot poroča britanski časopis, dobile od irskih kolegic. Borke za pravice žensk nosijo rdeče-belo opravo tudi na Severnem Irskem, kjer je splav še vedno prepovedan, v znamenje nasprotovanja politikam ameriškega predsednika Donalda Trumpa pa so si ga nadele tudi protestnice ob Trumpovem julijskem obisku v Londonu. Kostum je pogosto opazen tudi v ZDA, aktivistke so ga, denimo, nosile 23. julija, ko se je ameriški podpredsednik Mike Pence mudil v Filadelfiji.
In kakšen je občutek ob nošnji kostuma? »Pokrivalo te naredi ranljivo, skozenj se slabše sliši,« je britanskemu časopisu svojo izkušnjo opisala irska aktivistka Keishia Taylor. Kostum je simbol krivic, zatiranj, ki se ne bi smeli dogajati nikomur.
»V državah, kjer so prepovedani nadzorovanje rojstev in informacije o reproduktivnem zdravju, so ženska telesa v popolni oblasti države. Vprašanje, ki ga postavlja kostum, je naslednje: Res želimo živeti v državi sužnjev?« je za Guardian povedala avtorica romana Deklina zgodba Margaret Antwood. Protestnice z nošnjo kostuma opozarjajo na elemente imaginarnega Gileada, ki so (bolj ali manj očitno) prisotni povsod. Veliko večino držav, podobno kot v Gileadu, še vedno vodijo moški, ti zasedajo tudi več vodstvenih položajev kot ženske. Zato se protestnice v kostumih dekel pogosto zbirajo pred stavbami, kjer ponavadi dominirajo moški – pred parlamenti, sodišči … in na ta način izražajo nestrinjanje z obstoječim redom.
Dekle, junakinje distopične nadaljevanke Deklina zgodba, nosijo rdeče ogrinjalo in belo pokrivalo, ki v večji meri zakriva njihov obraz. Oprave ne nosijo po svoji volji, vse prej kot to, oprava je predpisana in služi kot nekakšna uniforma dekel, plodnih žensk v Gileadu, strogo katoliški državi na ozemlju »nekdanjih« ZDA. Obleka skoraj v celoti zakriva njihovo telo in kaže brezupni položaj žensk v državi, kjer je prepovedana zabava, kjer ni televizije, niti interneta, prepovedano je tudi branje in posvetno izobraževanje. Ženske v Gileadu imajo samo eno nalogo – rojevati otroke. Ker je stopnja neplodnosti v državi visoka, dekle služijo kot nekakšne nadomestne matere pri družinah veljakov Gileada. Enako kot služkinje Marthe so popolnoma nesvobodne in podrejene volji poveljnika.
Aktivistke na neenakost spolov opozarjajo v zgovorni uniformi
Guardianova novinarja Peter Beaumont in Amanda Holpuch ugotavljata, da so si aktivistke rdeče-beli kostum pred kratkim nadele na Irskem, kjer so maja na referendumu izglasovali odpravo osmega amandmaja ustave, ki je enačil življenje matere z življenjem ploda. Julija je bil opazen v Argentini, tam bodo senatorji prihodnji teden odločali o liberalizaciji pravice do splava. Aktivistke, ki na ulicah argentinskih mest zahtevajo neomejeno pravico do splava, so kostume, kot poroča britanski časopis, dobile od irskih kolegic. Borke za pravice žensk nosijo rdeče-belo opravo tudi na Severnem Irskem, kjer je splav še vedno prepovedan, v znamenje nasprotovanja politikam ameriškega predsednika Donalda Trumpa pa so si ga nadele tudi protestnice ob Trumpovem julijskem obisku v Londonu. Kostum je pogosto opazen tudi v ZDA, aktivistke so ga, denimo, nosile 23. julija, ko se je ameriški podpredsednik Mike Pence mudil v Filadelfiji.
Gilead ni tako imaginaren, kot se zdi na prvi pogled
In kakšen je občutek ob nošnji kostuma? »Pokrivalo te naredi ranljivo, skozenj se slabše sliši,« je britanskemu časopisu svojo izkušnjo opisala irska aktivistka Keishia Taylor. Kostum je simbol krivic, zatiranj, ki se ne bi smeli dogajati nikomur.
»V državah, kjer so prepovedani nadzorovanje rojstev in informacije o reproduktivnem zdravju, so ženska telesa v popolni oblasti države. Vprašanje, ki ga postavlja kostum, je naslednje: Res želimo živeti v državi sužnjev?« je za Guardian povedala avtorica romana Deklina zgodba Margaret Antwood. Protestnice z nošnjo kostuma opozarjajo na elemente imaginarnega Gileada, ki so (bolj ali manj očitno) prisotni povsod. Veliko večino držav, podobno kot v Gileadu, še vedno vodijo moški, ti zasedajo tudi več vodstvenih položajev kot ženske. Zato se protestnice v kostumih dekel pogosto zbirajo pred stavbami, kjer ponavadi dominirajo moški – pred parlamenti, sodišči … in na ta način izražajo nestrinjanje z obstoječim redom.
