Ko se na vrhu Apeca odražajo globalne težave in dileme

Že približno pol desetletja je Apec (azijsko-pacifiški forum za gospodarsko sodelovanje) razdvojen med pomembnima vprašanjema trgovine in varnosti. Toda ko so se voditelji 21 članic tega bloka v sredo sestali v filipinskem glavnem mestu Manila, so se kljub temu posvetili nečemu med tema ­dvema vprašanjema.

Jasno je namreč, da Apec tako kakor ves sodobni svet krčevito išče nove razvojne spodbude, brez katerih bo tudi boj proti najglobljim vzrokom rastočega terorizma samo nekakšna mlačna voda, prelita po nevarnem žarišču.
Ne glede na to, kaj se razprostira na obeh straneh Tihega oceana, združuje 2,6 milijarde ljudi, ustvarja približno 60 odstotkov globalnega družbenega proizvoda ter na tem območju ustvarja 47 odstotkov svetovne trgovine, je moral Apec znižati napovedi o gospodarski rasti za leto 2015 na 3,1 odstotka (še maja se je zdelo, da bo 3,2-odstotna rast uresničljiva brez večjih težav), za prihodnje leto pa na 3,4 odstotka. Odstotek bo enak tistemu iz leta 2014, vendar precej nižji od sprva predvidenega 3,8 ­odstotka.

Kitajska s svojo »novo normalnostjo« znižuje odstotek, druge gospodarske sile znotraj bloka pa se ne krepijo dovolj hitro. Po upadu izvoza v prvih šestih mesecih letos za 5,9 odstotka, uvoza pa celo za več kakor 10 odstotkov, se je Apec očitno znašel v stanju neznosnega mirovanja, ki se bo končalo šele, ko bo z novimi formulami regionalnega združevanja odkril svežo energijo za resnično rast. Nihče od udeležencev sicer ne gleda na razmere s pesimizmom, ki je tako ali tako prepovedan na predragih srečanjih voditeljev, vendar so se v Manili med seboj spoprijele različne vrste optimizma.

Najpomembnejši 
sta bili ameriška in kitajska

Glavna tema lanskega zasedanja v Pekingu je bila »Načrtovanje prihodnosti z azijsko-pacifiškim partnerstvom«, v Manili pa je letos delovni naslov pomenljivo poln neposrednih pričakovanj brez velikih pogledov v daljavo. »Graditi vključujoča gospodarstva, graditi boljši svet« je glavna Apecova tema leta 2015 in filipinski organizatorji so pojasnili, da gre za vključevanje na treh ravneh: domači, regionalni in makroravni.

Odkar so leta 1989 v avstralskem glavnem mestu Canberra ustanovili Apec, se ta nenehno trudi odkriti pravi smisel svojega obstoja. Njegove zemljepisna, gospodarska, demografska in strateška razporeditev so same po sebi dovolj dober razlog, da se članice ne odpovejo ideji čezpacifiškega bloka, toda hkrati se znotraj njega nenehno razvijajo vzporedni koncepti združevanja, ki so bolj nasprotni kakor skladni z vizijo vzpostavljanja širokih mostov čez Tihi ocean.

Tudi tokrat sta se na dveh straneh srečanja voditeljev znašli ameriška stvaritev, imenovana čezpacifiško partnerstvo (TPP), in kitajska vizija prostotrgovinskega azijsko-pacifiškega območja (FTAAP).

Če sodimo po besedilu sporazuma, natisnjenega na 6000 straneh, in po tem, da je dvanajst držav napovedalo, da so se pripravljene pridružiti novemu trgovinskemu klubu, je TPP v prednosti pred FTAAP, ki bo dokončno oblikovan konec prihodnjega leta, delovati pa bi lahko previdno začel šele po letu 2025.

Toda največja pomanjkljivost TPP je prav to, da izključuje Kitajsko, prek katere poteka večina regionalnih trgovskih verig, njeni nadaljnji koraki k liberalizaciji trgovine, naložb in človeških virov pa so za večino poslovnih subjektov pomembnejši od liberalizacije Bruneja ali Čila.

»Vključevanje« je najpomembnejša beseda na srečanju voditeljev, nato bo morda postala najpomembnejša za celotno apecovsko leto do naslednjega zasedanja v Peruju, zato je Kitajska kljub vsemu v rahli prednosti pred ZDA. Že zato, ker je njen koncept združevanja širši od TPP, saj zaradi že ustanovljene banke za naložbe v azijsko infrastrukturo (AIIB) presega celinske in regionalne meje ter sega do Evrope.

Še več, gre za »azijsko-pacifiške sanje«, kakor je med srečanjem z voditelji največjih podjetij v regiji izjavil kitajski predsednik Xi Jinping, ki se je že vpisal v zgodovino kitajskega družbenega, političnega in gospodarskega eksperimenta z doktrino »kitajskih sanj«. V Manili je pojasnil, da njegova država nikoli ne sanja samo o svoji blaginji, ampak bi rada vse, kar je dosegla, delila s svojo regijo in svetom. Letošnji Apec se je tako začel z ekspanzijo sanj.

Vsake sanje imajo svojo moro in v ozadju optimizma, namenjenega tej ali oni obliki združevanja, je bil tokrat Pariz. Ne toliko kot mesto, v katerem se je zgodil najnovejši teroristični napad, ampak bolj kot simbol nepredvidljivega dometa zla.

Bombni napadi so zadnja leta resda utihnili v državah jugovzhodne Azije, kjer živi 15 odstotkov svetovnega muslimanskega prebivalstva, vendar je prav zdaj čedalje več ljudi zaskrbljenih, da bi se islamisti pod pritiskom lahko vrnili v to regijo in poživili skupine, kakršna je, denimo, Džemaa Islamija, ki je leta 2002 prevzela odgovornost za razstrelitev nočnega kluba na indonezijskem otoku Bali. Državljane Indonezije, Malezije, Singapurja in Bruneja so opazili med pripadniki Islamske države v Siriji in Iraku. Po njihovi vrnitvi nihče ne more izključiti novega vala radikalizacije islamističnih organizacij v regiji.

Namesto Putina 
je prišel Medvedjev

Za varovanje dvodnevnega srečanja voditeljev v Manili so vpoklicali približno 30.000 policistov in pripadnikov posebnih enot, promet v središču mesta in ribarjenje v manilskem pristanišču pa so prepovedali za ves teden. Pariz sicer ni bil na uradnem dnevnem redu zasedanja, vendar se je vsem govornikom - ne glede na to, ali je šlo za ministra ali enega od najvišjih voditeljev - zdelo, da morajo omeniti tragedijo in izraziti sožalje družinam žrtev. Tudi v sklepni izjavi bodo predvidoma omenili protiterorizem, in čeprav se voditelji držav članic ne strinjajo o nadaljnjem razvoju trgovine, imajo o tem vprašanju vsi enotno mnenje.

Ruski predsednik Vladimir Putin, ki je pred tremi leti gostil Apec v Vladivostoku, tokrat ni prišel v Manilo. Namesto njega se je srečanja voditeljev udeležil premier Dmitrij Medvedjev. Putin je v komentarju, objavljenem v azijskih medijih, sporočil, da je »Rusija odprta za poslovanje«, in odkrito podvomil o tem, da bi bila TPP »najboljša pot za doseganje trajne rasti v azijsko-pacifiški regiji«.

Toda sam je tokrat ostal doma, zato so se mnogi takoj vprašali, ali to pomeni, da Moskva, preobremenjena s Sirijo, ne bo prednostno obravnavala azijskega Pacifika. Zaradi Putinove odsotnosti je ostal Xi Jinping nekoliko osamljen sredi države, s katero je Kitajska v ozemeljskem sporu zaradi otokov v Južnokitajskem morju. Vprašanja kitajske širitve čeri blizu filipinske obale uradno sicer ni na dnevnem redu srečanja voditeljev, vendar je ameriški predsednik Barack Obama pred začetkom srečanja napovedal, da bo namenil 250 milijonov dolarjev pomoči zaveznikom v jugovzhodni Aziji za krepitev mornarice. Od tega zneska bodo Filipini dobili eno vojaško ladjo. Nobenega dvoma ni, čemu bo namenjena.