Ko vojska zboli za »mirovno boleznijo«
Kitajska Narodnoosvobodilna vojska danes praznuje 91. rojstni dan in se sprašuje, kako se posodobiti v razmerah trajnega miru.
Odpri galerijo
Severno- in južnokorejski generali med razpravo v Panmundžomu o zmanjšanju napetosti na obmejnem območju. FOTO: AFP
Preveč let je minilo brez vojne, piše v uvodniku časopisa kitajske Narodnoosvobodilne vojske (NOV), objavljenem julija. Zato se je po vseh kotičkih vojske, v kateri je še vedno več kakor dva milijona vojakov in pomožnega osebja, razširila »mirovna bolezen«.
Dva simptoma kažeta, kako zelo je ta bolezen napredovala, je dejal upokojeni polkovnik Yue Gang: korupcija med visokimi poveljniškimi kadri in izogibanje vojaškim treningom. Več kakor 13.000 vojaških častnikov so v zadnjih petih letih kaznovali zaradi korupcije, med njimi sta bila tudi podpredsednika osrednje vojaške komisije, generala Guo Boxiong in Xu Caihou. Med najpogostejšimi kaznivimi dejanji lastnikov vojaških plaščev je bila prodaja činov, ki so pomenili visoke plače in privilegije, nato prodaja vojaških registrskih tablic, s katerimi lahko bogati civilisti pridobijo dostop do krajev, kamor drugače ne bi smeli niti pogledati, pa tudi prodaja pravic do razkošnih vil, ki so na trgu vredne več milijonov dolarjev.
Tako so viceadmirala Wang Shouyeja leta 2007 obsodili na smrt z odloženo uresničitvijo sodbe, ko so v njegovi mikrovalovni pečici in hladilniku našli več kakor osem milijonov, v pralnem stroju pa še 2,5 milijona dolarjev. Vse to seveda poleg osmih milijonov, »primerno« shranjenih na bančnih računih.
Ko je bila že javna skrivnost, da je čin generalmajorja mogoče kupiti za približno 5 milijonov dolarjev ter se tako izogniti (na papirju) strogim merilom za napredovanje in zahtevam za odličnost delovanja, so tudi Kitajci posumili, da je njihova vojska – čeprav najštevilnejša na svetu – morda samo navaden »papirnati zmaj«. Namigovali so namreč na znamenito izjavo Mao Zedonga, ki je med intervjujem z ameriško novinarko Anno Louise Strong leta 1956 izjavil, da je ameriška vojska samo »papirnati tiger«. »Na prvi pogled močna, dejansko pa se je ni treba bati, saj ne more prenesti vetra in dežja, zato sem prepričan, da je samo papirnati tiger,« je rekel vodja.
Takšna se zdaj zdi tudi kitajska vojska. Opremljena s sodobnim orožjem za bojevanje na nebu in morju je NOV videti kot resna sila, ki jo označujejo za »nepremagljivo« in »neustrašno« tudi v morebitnem spopadu z najmočnejšimi. Toda ali se je mogoče zanesti nanjo, če so nekateri generali kupili čin in so celo tisti, ki niso korumpirani, ponarejali število ur na vajah?
NOV je bila nazadnje v vojni leta 1979 in se ni proslavila, ko je hotela »dati lekcijo« Vietnamu zaradi zasedbe Kambodže. V mesecu dni, kolikor je trajal pedagoški poseg, je vietnamska vojska, čeprav je bila izmučena po dolgi vojni proti ZDA, pobila več kakor 9000 kitajskih vojakov in več deset tisoč ranjenih pregnala domov. S tem je tako ponižala sosednjega velikana, da so celo najbolj trmoglavi generali takoj zatem privolili v Deng Xiaopingov koncept modernizacije industrije, poljedelstva, znanosti in vojske.
Zdaj je NOV seveda drugačna v primerjavi s tisto pred skoraj štirimi desetletji, vendar je kitajskemu partijskemu vodstvu še vedno jasno, da kitajska vojska niti s sedmimi letalonosilkami (kolikor jih bo vojaška mornarica menda imela do leta 2025) niti s peto generacijo vojaških letal (o katerih strokovnjaki trdijo, da so primerljiva z ameriškimi F-22) ne bo postala prevladujoča sila, dokler vsemu temu železju ne bo poveljevala nadpovprečno prizadevna in seveda zelo izobražena skupina ljudi.
Medtem ko partijski in državni vodja Xi Jinping, ki je kot predsednik osrednje vojaške komisije hkrati vrhovni poveljnik oboroženih sil, izganja »mirovno bolezen« iz vojaških vrst, mora ohraniti ravnotežje med troti, ki jih zanimajo predvsem osebne materialne koristi, in mladimi jastrebi, ki vse bolj odkrito pozivajo h »kratki, odločni vojni« proti eni od kitajskih sosed.
Ne samo da je treba preizkusiti moč na pravem bojišču, so prepričani, ampak bi samo vojaški spopad, kakršen je bil tisti z Indijo leta 1962, denimo, zagotovil dolgotrajen mir v regiji. Nekateri poveljniki že več let prepričujejo Xija, da se ZDA ne bi vmešale v ozemeljske obračune med Kitajsko in, denimo, Filipini ali Vietnamom ter da nadzorovan poseg ne bi povzročil tretje svetovne vojne. Vojna bi koristila kitajskim generalom, saj je samo z neposrednim spopadom mogoče oceniti dejansko moč NOV in ali se za veličastno strojno opremo skriva »papirnati zmaj«.
Kaj pa, če se mladi jastrebi motijo, ko menijo, da se ZDA ne bi vmešale v regionalne spopade, tako kakor so se motili državni analitiki, ki so bili prepričani, da se ameriški predsednik Donald Trump samo pretvarja, ko grozi s trgovinsko vojno? Carinski obračun, ki ga je Trump začel proti Kitajski, je pravzaprav bil vrnitev k staremu vprašanju, ali si lahko Kitajska privošči prikaz vojaške moči, ne da bi tvegala veliko vojno. Kitajci niso več prepričani, da bi ZDA dovolile NOV urediti Južnokitajsko morje po svoje, in čedalje bolj odkrito govorijo o nejasnih mejah med trgovinskim in vojaškim spopadom. Toda za vojaški spopad bi se morala Kitajska precej resneje pripraviti.
Enote za posebne naloge NOV so v zadnjih tednih izvedle več vaj v pokrajini Guangxi, na podlagi katerih so prvič ocenili sposobnosti posebnih kopenskih enot. Ocenjevali so tako enote kot posameznike, po poročanju virov pa bodo preverili tudi sposobnosti pripadnikov posebnih enot v drugih delih vojske. Na začetku julija je 50 bojnih enot v petih vojaških oporiščih hkrati izvedlo sedemdnevno vajo, med katero so uporabljali elektronsko orožje in opremo. To je opravila generacija mladih častnikov, ki uporabljajo igralne palice, njihova naloga pa je prenesti bojno sposobnost s prašnega terena v kibernetični prostor sodobnega bojišča.
Smernice, ki jih upoštevajo pri razvoju kitajske NOV, so namreč zelo jasne. Vprašanje je samo, ali bo imel Xi Jinping kot vrhovni poveljnik dovolj časa, da bo za papirnatega zmaja zgradil železna krila, preden bo komu padlo na pamet, da bi dejansko preizkusil razmerje moči na azijskem Tihem oceanu. »Mirovna bolezen« je polenila poveljnike. Zato vojni alarm kliče jastrebe, ki komaj čakajo, da se bodo prepričali, kako je videoigrica videti v živo.
Dva simptoma kažeta, kako zelo je ta bolezen napredovala, je dejal upokojeni polkovnik Yue Gang: korupcija med visokimi poveljniškimi kadri in izogibanje vojaškim treningom. Več kakor 13.000 vojaških častnikov so v zadnjih petih letih kaznovali zaradi korupcije, med njimi sta bila tudi podpredsednika osrednje vojaške komisije, generala Guo Boxiong in Xu Caihou. Med najpogostejšimi kaznivimi dejanji lastnikov vojaških plaščev je bila prodaja činov, ki so pomenili visoke plače in privilegije, nato prodaja vojaških registrskih tablic, s katerimi lahko bogati civilisti pridobijo dostop do krajev, kamor drugače ne bi smeli niti pogledati, pa tudi prodaja pravic do razkošnih vil, ki so na trgu vredne več milijonov dolarjev.
Simptoma bolezni: korupcija in izogibanje vojaškim treningom.
Se je mogoče zanesti na vojsko, če so nekateri generali kupili čin?
Moč vojske je treba preizkusiti na pravem bojišču.
»Mirovna bolezen« je polenila poveljnike.
Se je mogoče zanesti na vojsko, če so nekateri generali kupili čin?
Moč vojske je treba preizkusiti na pravem bojišču.
»Mirovna bolezen« je polenila poveljnike.
Tako so viceadmirala Wang Shouyeja leta 2007 obsodili na smrt z odloženo uresničitvijo sodbe, ko so v njegovi mikrovalovni pečici in hladilniku našli več kakor osem milijonov, v pralnem stroju pa še 2,5 milijona dolarjev. Vse to seveda poleg osmih milijonov, »primerno« shranjenih na bančnih računih.
»Papirnati zmaj«
Ko je bila že javna skrivnost, da je čin generalmajorja mogoče kupiti za približno 5 milijonov dolarjev ter se tako izogniti (na papirju) strogim merilom za napredovanje in zahtevam za odličnost delovanja, so tudi Kitajci posumili, da je njihova vojska – čeprav najštevilnejša na svetu – morda samo navaden »papirnati zmaj«. Namigovali so namreč na znamenito izjavo Mao Zedonga, ki je med intervjujem z ameriško novinarko Anno Louise Strong leta 1956 izjavil, da je ameriška vojska samo »papirnati tiger«. »Na prvi pogled močna, dejansko pa se je ni treba bati, saj ne more prenesti vetra in dežja, zato sem prepričan, da je samo papirnati tiger,« je rekel vodja.
Takšna se zdaj zdi tudi kitajska vojska. Opremljena s sodobnim orožjem za bojevanje na nebu in morju je NOV videti kot resna sila, ki jo označujejo za »nepremagljivo« in »neustrašno« tudi v morebitnem spopadu z najmočnejšimi. Toda ali se je mogoče zanesti nanjo, če so nekateri generali kupili čin in so celo tisti, ki niso korumpirani, ponarejali število ur na vajah?
NOV je bila nazadnje v vojni leta 1979 in se ni proslavila, ko je hotela »dati lekcijo« Vietnamu zaradi zasedbe Kambodže. V mesecu dni, kolikor je trajal pedagoški poseg, je vietnamska vojska, čeprav je bila izmučena po dolgi vojni proti ZDA, pobila več kakor 9000 kitajskih vojakov in več deset tisoč ranjenih pregnala domov. S tem je tako ponižala sosednjega velikana, da so celo najbolj trmoglavi generali takoj zatem privolili v Deng Xiaopingov koncept modernizacije industrije, poljedelstva, znanosti in vojske.
Zdaj je NOV seveda drugačna v primerjavi s tisto pred skoraj štirimi desetletji, vendar je kitajskemu partijskemu vodstvu še vedno jasno, da kitajska vojska niti s sedmimi letalonosilkami (kolikor jih bo vojaška mornarica menda imela do leta 2025) niti s peto generacijo vojaških letal (o katerih strokovnjaki trdijo, da so primerljiva z ameriškimi F-22) ne bo postala prevladujoča sila, dokler vsemu temu železju ne bo poveljevala nadpovprečno prizadevna in seveda zelo izobražena skupina ljudi.
Preizkus moči na pravem bojišču
Medtem ko partijski in državni vodja Xi Jinping, ki je kot predsednik osrednje vojaške komisije hkrati vrhovni poveljnik oboroženih sil, izganja »mirovno bolezen« iz vojaških vrst, mora ohraniti ravnotežje med troti, ki jih zanimajo predvsem osebne materialne koristi, in mladimi jastrebi, ki vse bolj odkrito pozivajo h »kratki, odločni vojni« proti eni od kitajskih sosed.
Ne samo da je treba preizkusiti moč na pravem bojišču, so prepričani, ampak bi samo vojaški spopad, kakršen je bil tisti z Indijo leta 1962, denimo, zagotovil dolgotrajen mir v regiji. Nekateri poveljniki že več let prepričujejo Xija, da se ZDA ne bi vmešale v ozemeljske obračune med Kitajsko in, denimo, Filipini ali Vietnamom ter da nadzorovan poseg ne bi povzročil tretje svetovne vojne. Vojna bi koristila kitajskim generalom, saj je samo z neposrednim spopadom mogoče oceniti dejansko moč NOV in ali se za veličastno strojno opremo skriva »papirnati zmaj«.
Kaj pa, če se mladi jastrebi motijo, ko menijo, da se ZDA ne bi vmešale v regionalne spopade, tako kakor so se motili državni analitiki, ki so bili prepričani, da se ameriški predsednik Donald Trump samo pretvarja, ko grozi s trgovinsko vojno? Carinski obračun, ki ga je Trump začel proti Kitajski, je pravzaprav bil vrnitev k staremu vprašanju, ali si lahko Kitajska privošči prikaz vojaške moči, ne da bi tvegala veliko vojno. Kitajci niso več prepričani, da bi ZDA dovolile NOV urediti Južnokitajsko morje po svoje, in čedalje bolj odkrito govorijo o nejasnih mejah med trgovinskim in vojaškim spopadom. Toda za vojaški spopad bi se morala Kitajska precej resneje pripraviti.
Vaja mladih častnikov
Enote za posebne naloge NOV so v zadnjih tednih izvedle več vaj v pokrajini Guangxi, na podlagi katerih so prvič ocenili sposobnosti posebnih kopenskih enot. Ocenjevali so tako enote kot posameznike, po poročanju virov pa bodo preverili tudi sposobnosti pripadnikov posebnih enot v drugih delih vojske. Na začetku julija je 50 bojnih enot v petih vojaških oporiščih hkrati izvedlo sedemdnevno vajo, med katero so uporabljali elektronsko orožje in opremo. To je opravila generacija mladih častnikov, ki uporabljajo igralne palice, njihova naloga pa je prenesti bojno sposobnost s prašnega terena v kibernetični prostor sodobnega bojišča.
Smernice, ki jih upoštevajo pri razvoju kitajske NOV, so namreč zelo jasne. Vprašanje je samo, ali bo imel Xi Jinping kot vrhovni poveljnik dovolj časa, da bo za papirnatega zmaja zgradil železna krila, preden bo komu padlo na pamet, da bi dejansko preizkusil razmerje moči na azijskem Tihem oceanu. »Mirovna bolezen« je polenila poveljnike. Zato vojni alarm kliče jastrebe, ki komaj čakajo, da se bodo prepričali, kako je videoigrica videti v živo.
