Koliko zgodovine je v
»zgodovinskem vrhu«?

Lizbona – Za mnoge je bil uspeh relativno hiter, čeprav zelo ohlapen in nedorečen dogovor o tem, kako bi se severnoatlantsko zavezništvo s svojo novo strategijo postavilo po robu mednarodnemu terorizmu, napadom z interneta in drugim sodobnim oblikam vojn, presenetljivo zlahka pa so se odločili o umiku Natovih bojnih sil iz Afganistana do konca leta 2014. Negotovo pa je, koliko teh sklepov bo preživelo nekaj let, kaj šele, da bi se v zgodovino zapisali kot zgodovinski. 

Nobenega dvoma ni, da je Nato moral sprejeti novo strategijo. Zadnja je bila stara več kot desetletje, zavezništvo pa jo je sestavljalo še pred 11. septembrom 2001, ko se je korenito spremenil svet in je bilo z vojnama v Afganistanu, nato pa še v Iraku prisiljeno v kolektivno vojskovanje na tujih tleh. Stara strategija preprosto ni več veljala. Povozil jo je čas. Toda tudi nova, pa če nanjo gledamo še tako prizanesljivo in kot na nekakšno »ustavo«, ki napoveduje smernice in ne more urejati vseh podrobnosti, v marsičem nima odgovorov na vse te nove probleme in varnostne izzive sveta.

Kaj vojaška zveza sploh lahko stori proti samomorilskim atenta torjem? Naj vkoraka v državo, iz katere so teroristi (kot v Afganistanu), in ima potem deset let dolg svetovni problem? Kdaj napadi hekerjev na internetu zahtevajo kolektivni vojaški odgovor in kaj storiti v primeru piratov?

Vprašanj je več kot odgovorov, zavezništvo pa nima jasnih in konkretnih konceptov. Tako kot jih nima v primeru Afganistana. Dogovor o kolektivnem umiku bojnih enot do konca leta 2014 je lahko politično še tako sprejemljiv, toda za vsakega vojaka (moral bi biti tudi za politike) je povsem skregan z realnostjo in z »dejstvi na terenu«. Več kot čudež bi bil – vojaške zveze po navadi ne smejo računati na čudeže –, če bi afganistanska vlada s predsednikom Karzajem na čelu leta 2014 lahko prevzela nadzor in skrb za red in mir v državi, v kateri že deseto leto divja vojna, te pa 130.000 do zob oboroženih zavezniških vojakov ob pomoči 20 drugih držav, ki niso članice Nata, ne zmore ustaviti. Edini, ki je imel ob določitvi letnice 2014 v Lizboni pomisleke, je bil ameriški predsednik Barack Obama, nihče od evropskih politikov pa se ni hotel na glas vprašati, kaj pa, če bo čez tri leta v Afganistanu tako, kot je zdaj, ali pa morda še slabše?

Veliko v Lizboni sprejetih sklepov je torej politično zelo sprejemljivih in samo na prvi pogled ustreznih za pridevnik »zgodovinski«. Med vsemi doseženimi dogovori to morda še najmanj velja za sporazum z Rusijo, ki bi se res lahko izkazal za takega. V pripravljenosti, da bosta dve še včeraj sovražni si strani (gruzijsko-ruska vojna poleti 2008) v prihodnje – in prvič po drugi svetovni vojni, ko je nastal Nato – skupaj skrbeli za celotno evropsko varnost, je lahko nekaj več. Vendar je tudi tu še veliko nerešenih vprašanj, pomislekov, zadržkov in pogojev, zaradi katerih se tista prava in po navadi zelo trda igra, ki naj bi privedla do takega sodelovanja, šele začenja.

Tudi Dmitrij Medvedjev je v Lizboni izjavil, da gre za »zgodovinski dan«, a je v isti sapi dal vedeti, da severnoatlantskemu zavezništvu in Obami ne namerava ravno olajšati dela. Povsem enakopravno, na isti ravni ali pa nič, je bilo razumeti. V nasprotnem primeru se bo Rusija prisiljena zaščititi s svojim ščitom, kar bo zanesljivo sprožilo novo spiralo oboroževanja.

 

VIDEO: Nagovor ameriškega predsednika Baracka Obame (video je v angleškem jeziku)

 

VIDEO: Tudi tokratni Natov vrh so spremljali protesti

 

VIDEO: Zasedanje Nata v Lizboni (video je v angleškem jeziku)