»Kolumbijci so glasovali za vojno, ne mir«

Po prepričljivi zmagi v drugem krogu predsedniških volitev junija je minuli teden na čelo Kolumbije stopil Iván Duque, varovanec nekdanjega predsednika, še vedno vplivnega Álvara Uribeja. Uribe je državo vodil med letoma 2002 in 2010, ko so kolumbijske provladne sile zelo oslabile vrste gverilcev Oboroženih revolucionarnih sil Kolumbije (Farc).

Dvainštiridesetletni Iván Duque je postal najmlajši predsednik Kolumbije, države, ki se je zadnjih pet desetletij dušila v primežu oboroženega državljanskega konflikta. V drugem krogu volitev je zbral 54 odstotkov glasov, 12 odstotnih točk več od kandidata levice Gustava Petra. Duque je oster nasprotnik mirovnega sporazuma, ki so ga leta 2016 podpisali nekdanji predsednik Juan Manuel Santos in gverilska organizacija Farc. Medtem ko je mednarodna skupnost pozdravila dogovor, prejšnji kolumbijski predsednik je zaradi uspešnih mirovnih pogajanj celo prejel Nobelovo nagrado za mir, je sporazum pri Kolumbijcih nepriljubljen. Prvo različico so, denimo, zavrnili na referendumu.

»Kako pojasniti dogajanje v državi, kjer ljudje glasujejo za vojno in ne mir?« se sprašuje Maria Teresa Pinto Ocampo, predavateljica na Nacionalni univerzi Kolumbije. Glas za Duqueja, ki načrtuje spremembe dogovora z nekoč največjo gverilsko skupino, je bil vse prej kot glas za mir. »Očitno je, da mir ni v interesu vladajočih. Kajti mir v Kolumbiji je neločljivo povezan z enakopravnejšim lastništvom zemlje. Več latinskoameriških držav je v preteklosti izvedlo dobre agrarne reforme, a ne Kolumbija,« pripoveduje za Delo. Neenakosti med prebivalstvom države so ogromne, odstotek zemljiških posestnikov ima v lasti veliko večino obdelovalnih površin.
 

Gverilci, grešni kozel vojne

Pred letošnjimi predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami, kjer so prvič sodelovali tudi nekdanji gverilci Farc, zdaj člani politične stranke Alternativna revolucionarna sila ljudstva (z enakim akronimom Farc), je bilo izrečenih veliko laži. Sogovornica zato Duquejevo izvolitev primerja z brexitom in volilno zmago ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Duquejevega glavnega izzivalca, predsedniškega kandidata levice Gustava Petra, nekdanjega župana Bogoté, so nenehno povezovali z gverilskim bojem. »Bil je stigmatiziran, resne politične razprave ni bilo,« je prepričana Maria Teresa Pinto Ocampo.



Iván Duque je med kampanjo nenehno poudarjal, da mora biti poveljnikom Farca sojeno za grozodejstva v času vojne. »Že prav, a soditi je treba tudi predstavnikom oblasti in poslovnežem, ki so v konfliktu sodelovali,« meni predavateljica. O teh sodnih procesih se v Kolumbiji ne govori. Gverilci Farca so predstavljeni kot grešni kozli za konflikt, ki je zahteval več kot 200.000 življenj in z domov pregnal sedem milijonov ljudi, in to ni dober temelj za (trajni) mir. Ozaveščeni bodo samo zločini ene strani, pozabljeni bodo zločini vladnih enot, paravojaških skupin in mamilarskih kartelov, pripoveduje sogovornica. Ker večina Kolumbijcev člane Farca vidi kot preprodajalce drog, je pomembno, kako se o konfliktu učijo otroci. Trenutno so kolumbijske šole med najslabšimi na svetu, opozarja predavateljica in dodaja: »Otroci se o vojni učijo samo iz medijev, ki jih večinoma nadzorujejo oblasti.«
 

Neželena participacija nekdanjih gverilcev

Kolumbija se je v nasprotju z državami regije izognila diktaturi. A politična elita, konservativna in tradicionalno povezana z ZDA, je vedno preganjala opozicijo. V 80. letih minulega stoletja je bilo, denimo, ubitih več tisoč članov levičarske stranke Domoljubna zveza (Unión Patriótica). »Gonilo kolumbijske vojne je bilo sovraštvo do komunistov, do levice« pojasnjuje Maria Teresa Pinto Ocampo. »ZDA so kolumbijske vojake urile v Panami. Ne samo v vojaških tehnikah, tudi ideološko.« Zaradi ameriške vpletenosti v Kolumbiji je Farc zahteval, da ZDA sodelujejo v mirovnih pogajanjih. Seveda je pomembno gospodarstvo, poudarja sogovornica. ZDA so vedno zanimali kolumbijski rudniki, nafta … Kolumbijski levici je zato težko. Mirovni sporazum iz pred dveh let predvideva, da ima stranka nekdanjih gverilcev do leta 2026 zagotovljenih deset sedežev v kolumbijskem parlamentu. Nekdanji gverilci – pogosto so tudi tarča napadov – se nenehno spopadajo z očitki, da si ne zaslužijo sedeti v poslanskih klopeh, stranka Farc je a parlamentarnih volitvah marca prejela manj kot odstotek glasov. »Ti sedeži so priznanje, da moramo v Kolumbiji prehoditi še dolgo pot do prave demokracije,« razmišlja sogovornica.


 

Iz ene vojne v drugo?

Pred Ivánom Duquejem je veliko izzivov. Ker ni politične volje za spravo, obstaja verjetnost, da bodo nekdanji borci Farca spet prijeli za orožje in se pridružili soborcem, ki zavračajo razorožitev. Če se bodo sploh nadaljevala, bodo težka tudi pogajanja z zdaj največjo gverilsko skupino Vojsko narodne osvoboditve (ELN), ki ima manj kot 2000 borcev. Duque napoveduje vojno tudi proizvodnji kokaina, grozi, da bo spet uvedel škodljivo škropljenje s pesticidi iz zraka, taktiko Álvara Uribeja, ki jo je opustil nekdanji predsednik Juan Manuel Santos. Ko zre v prihodnost Kolumbije, predavateljica Maria Teresa Pinto Ocampo ni optimistična. »Pogosto beremo, da je Kolumbija v postkonfliktnem obdobju. Ni. Kolumbija je v obdobju po vojni, naša tranzicija pa se razvija v smeri nove vojne,« je sklenila najin pogovor.